AirBeletrina - »short story bro«
Panorama 17. 12. 2013

»short story bro«

»Evo me! Ne, na železniški, 15 minut, ne it, počaki me. Okej.«

Čestitke Ljubljana, vsakič si lepša. Petdeset odtenkov sive tako na videz kot v bistvu. Ljudje zamorjeni kot avstrijska vojna drama in zrak modrosiv kot hrvaški film. Ko hodim mimo lokalov, mi misli z britvijo reže Radio Center z najslabšimi forami daleč naokoli. »Upam, da ste uživali v naši dolgi slabi fori, sedaj pa Bijelo Dugmê slovenska izgovorjava besed iz katerekoli države bivše Jugoslavije se mi v svojem hrepenenju po pristnosti, karakterju in nostalgiji ovije okoli črev, jih začne stiskati in prepletati z jetri, dušo in srcem.

Ustavim se v fotokopirnici. Star letak brucovanja, ki ga prirejajo sošolci s primerjalne književnosti. Kdo so res že ti ljudje? Na facebooku forever books coverji. Bukowski citati, Amélie soundtrack leta dva tisoč trinajst. Sošolce imam tudi na francoščini, ti imajo na coverjih Malega princa, da jih lažje ločim od tistih s književnosti. Od mraza, ki me stresa ob pogledu na letak, mi otrdijo joškice, kar mi vzbuja precej nelagoden občutek in zmedenost. Ne vem, zakaj telo včasih na zelo neugodne pogoje reagira enako kot na najugodnejše na svetu. V fotokopirnici je televizija, kar je za fotokopirnico dokaj neobičajno. Na televiziji pa reklama za Werther’s bonbone, kar je za televizijo zelo normalno. Ne morem poslušat glasu za Werther’s bonbone, ker kao poka in zbuja željo za bonboni, za katere ni nihče slišal kot otrok, ampak šele kasneje na Popteveju in že takrat so jih predstavljali kot nekaj iz otroštva. V lokalu, kjer delam med vikendi, dela tudi punca, ki govori besede, kot je »bobon«. Včasih se vprašam, zakaj o njej premišljujem kot o preprosti punci manj kompleksnega razmišljanja, ki bo na gospodarcu brucovala tako dolgo, dokler ji ne bo po žilah tekel bambus in ne bo rekla niti »bobon« več, mogoče na začetku »bo-on« in na koncu le še »bb«.

Sprintana položnica. Hitro jo hitro nesem na filofaks, da se lahko prijavim na izpit pri predmetu z naslovom Sranje pri profesorici, ki se nam je mladim približala z Desigual plaščem in z linki francoskega repa kar med urami. Nezaslišano, medtem ko smo si predstavljali, da bomo tradicionalno gulili klopi in garali s francoskimi slovnicami, nam je bog Francije poslal to razsvetljenko, da nam zajeban galski jezik približa kar z interaktivnimi vajami na internetu.

V fotokopirnico Sadje pride bivši fant Kreten. Hej. O, a kaj ti? Evo položnco sprintala pa se mi mudi na filofaks. Ka pa ti? Avtorsko za nek đob. Aha, ok, lepo se mej. Ajde.

Ob takih srečanjih me najbolj pretrese, da se moram pretvarjati, da je vse normalno. Kot da to pravkar ni bil nekdo, ki sem mu tri leta cele dneve lizala jajca in ga kulturno izobraževala. Počutim se, kot da je prišel v sobo nekdo s pico na glavi in nihče ne pokaže niti najmanjšega začudenja. Itak, da ima pico na glavi, kaj bo pa imel? Nič? Kot vsak trenutek, do tega trenutka?

»Aha, ok, lepo se mej.«

Svojih fantov nisem pustila takšnih, kakršne sem dobila. Do družbe so bili kritični kot flešerska fazanka z joški do maturanta z audijem. Vanje sem vlagala kot mati v hčer edinko. Noben ni odšel brez osnovne filmske, glasbene in literarne izobrazbe. Fante najprej vzljubim, potem pa jim pišem seminarske in spremljam njihov Facebook kot otroka na robu pomola. Naenkrat nehajo biti nevarni. Zagledam jih na koncu svoje postelje kot majhne neobrite deklice. Ne morem jih več fukati in pomagam si z zgodbami. Največkrat gre za primitivne slike ponižanja. Pridem v zakajeno dnevno sobo, kjer moj fant nevarnež poljubi kakšno drugo punco na oči, na usta. Nespreten prizor slačenja preskočim in v naslednjem kadru mu liže kurac, medtem ko on kadi čik ali še raje joint, da ga še bolj sovražim. Del fikcije v odnosu do moških je presegel vse smiselne meje. Nikakor pa teh predstav ne dojemam kot laži, čeprav so daleč od resnice. Ljubezen je odvisna od tega, kako spretno manipuliram z iskrico sovraštva. V moj objem so prišli z Bogart čikom, Delon balonarjem in Brando motorjem, odšli pa z Nes puloverji v pasatih in meganih. Projekcija je baročno zaokroženo bruhanje popkulture, ki sem jo zaužila, neprebavljeno izbruhala na svoje fante in jih s tem mazilila par let, dokler se ni zmes posušila. Iz sprva seksi oklepa je stopil fant, ki ga ne bi fukala. Ki ga ne bi prijela pod roko čez Kongresnega. Adijo fant moj in pička ti materna forever.

Še ne dobro soočena s koncem trenutka v fotokopirnici, me ustavi sošolka, o kateri zaradi gostobesednosti in hitrega preskakovanja misli vem kar precej. Naj film The Dreamers. Naj igralka Meryl Streep, če bi rekla Jessica Alba, bi kdo utegnil pomisliti, da gre za plehkobno osebo. Filofaks, izpitki, fak ta dež, nov second-hand v Ljubljani, ne vem, kam naj grem jest, »mormo se nujno kej videt«, cifra, cifra. »Nujno se mormo kej videt«, da vsake toliko časa obnovimo ta isti pogovor, ki se ga vedno pogovarjamo. »Nujno se mormo kej videt«, da ne pozabiva bedarij, ki sva jih skupaj napisali in režirali in jih vsakič znova neprepričljivo odigrava. Adijo sošolka, res »se mormo nujno kej videt«.

Zdi se mi, da danes nočem več pogovorov. Po tleh bi se vlekla kot pasja slinica, ki ji nihče ne reče, da mu je najljubši film The Dreamers. Tudi če ji slučajno kdo omeni slab najljubši film, jo zelo boli kurac, ker verjetno ne ve ničesar o ničemer.

Hodim naprej, rumena luč za avte, zame, ki se prometa udeležujem kot peška, bo vsak čas zelena, ker je ambicioznica pred mano že rahlo štartala. Nekateri avti pospešujejo, drugi zavirajo. Rumena luč pušča dokaj svobodno interpretacijo.

V podhodu kraj zločina, policija, na tleh z odejo pokrita grmadica. Rumeni trak me loči od prostora, kjer moje gibanje ni več dovoljeno. Po namigih iz okolja sklepam, da gre za smrt nekega brezdomca. Ne zadržim se predolgo. 

Še par korakov po stari Ljubljani. Počasi bodo karieristke po službi začele prihajati na lučke in na kuhančka. Beseda kuhanček je zelo grda. Beseda lučke je normalna, ampak v kontekstu kuhančka vseeno zaboli, zanimivo.

Evo me. Nigerček me takoj objema, lupčka, liže, fuka, stiska. Prvič v bližini fanta me rajca to, da je živ, da je minljiv, da je minljivo njegovo toplo telo in tiho srce. Da so minljiva njegova jajca. Ko zaspi, kot en psihič poslušam njegov utrip, njegovo srce res lepo bije. Šteje mi čas. Ta trenutek, pa ta, ta isto, evo še ta, lol. Adijo, življenje. Čakam še na pizdarije, ne morem s svojo seksi starostjo spoznati zen modrosti življenja. Pravkar bi morala kozlat na Metelkovi in fafat režiserjem. Ne pa bit v tem stanovanjcu, štet dihov svoje čisto prave ljubezni in ne gledat v strop kot tele in ne sanjarit o princu, ki me bo rešil kretena in bo videl skozi mene kot skozi steklo, da mi ničesar ne bo treba pojasniti in me bo razumel kot dobro foro, brez pojasnila in bo vse normalno. No, tega ne delam.

 

 

 

Natečaj je omogočila Javna agencija za knjigo JAK (programska vsebina Z obrobja v središče).