Sentimentalna vzgoja

Prizor iz filma Carrington.

Igorju, ki me je seznanil z besedo v krepkem

Priznam, imeli so prav, vsaj deloma. Vsi tisti, ki so z obilo nejevere pospremljali moje izjavljanje, da je bila Flaubertova Vzgoja srca (L' éducation sentimentale, 1869) eno mojih najbolj formativnih čtiv. Večina skomigov je temeljila na vtisih, da gre za bolj kot ne dolgočasno in močno razvlečeno čtivo s preobilico junakovega ukvarjanja s svojo preobčutljivo malenkostjo, ob katerem bralec včasih le stežka kljubuje zakonom gravitacije, da mu knjiga ne bi padla iz rok.

Je že tako, da vsako vseživljenjsko zavezo odločilno spremljajo močni dogodki, ki se v formativnih letih kar vrstijo, in eden takih je brez dvoma maturantski izlet, pa čeprav v lastni organizaciji in v času, ko sploh ni bilo treba opravljati mature – ali pa ravno zato, ker je tako ostalo več časa za veseljačenje. Bolj ali manj vse plejliste tistih najdaljših počitnic, ki so torej za povrh minevale brez alibija oddiha po dejanskih preizkušnjah, so takrat vsebovale komade, kot so All I wanna do is make love to you, It must have been love, Girl I'm gonna miss you in še kakšnega, na katerega sem v dobri in najbrž povsem upravičeni veri, da pri tej navezanosti ne gre za kaj več kot klasični guilty pleasure, sistematično pozabil. Navsezadnje je šele zima tista, ki lahko ponudi neko mračno uteho, poletje pa te samo zadolži. Ampak tega je bilo vsaj zares vredno pričakovati – in se ga spominjati. Na poletnih priporočilnih seznamih bi, sploh glede na družabno zasedbo na poti proti morju, najverjetneje visoko kotiral tudi kak komad, ki se je spravil opevati nepozabno, a seksualno žal neuresničeno ljubezen, ki jo nepotešenost le še krepi. Govorimo vendar o času nebrzdane vsestrastnosti, hlastanja, ki kljub priseganju na goli instinkt ne zanemarja tudi drugih, takrat še manj znanih oblik zbliževanja. Hoteti vse in to hoteti prav zdaj: to je vodilo, ki je brezobzirno le na videz, saj je v svojem osnovnem poslanstvu nadvse vključujoče. Resnično si želeti prav vseh izkušenj, ki jih lahko ponudi ljubezensko življenje – biti slep za prave signale in nato pričakovano zavrnjen, neuslišan; gluh in nedovzeten za tisto, kar se ponuja brez naprezanja; izkoriščen in po uporabi zavržen, če ne gre pri vsem skupaj le za popevkarski mit, ki nima resničnega opravka z življenji običajnih osemnajstletnikov; zaplezan v lastne misli, ki se jim je dovoljeno povzdigniti v nekaj enkratnega in neponovljivega …

Vse to je zame takrat bila Vzgoja srca, vse te resnične in navidezne dileme je namreč zelo nazorno doživljal njen Junak Friderik Moreau, od samega literarnega boga poklican za najvišjega častilca ljubezni, miselno spodbujen od njenih prelestnih vonjev, pa naj bo ta uresničena, a nezadostna, ali po lastni ali tuji krivdi neuresničena. Navezanost je prišla celo tako daleč, da je doživela enega svojih vrhuncev v pretenciozno patetičnem poskusu pesmi, morda zgodbe: »Živim vzgojo srca …«, ki se je dolgo šopiril na po večini praznem listu na delovni mizi v moji sobi, dokler ni nekdo, sumim, da ravno oseba, ki ji posvečam ta tekst, podenj dopisal: »Ne poznam resnice.« No, vsaj slednje je obveljalo vse do danes. Ker tedaj še nisem imel kaj prida posluha za pisateljevo očitno intenco, kako posameznikovo življenje prikazati v povezanosti z družbenimi okoliščinami, razslojenostjo in iz nje vzvalovanim nezadovoljstvom nad trenutnim stanjem stvari, je znameniti roman zame dolgih trideset let ostajal opremljen z bralsko opombo, da so v njem nekoliko odveč le tisti neintimni deli, ki se dotikajo revolucionarnih dogodkov leta 1848. Te sem v srditem odporu do nepotrebnega družbenega veziva v spominu celo občutno predimenzioniral, saj sem jim pripisal približno polovico knjižnega obsega, kar je zelo daleč od dejanskega stanja.

Kaj dosti več pozornosti nisem posvečal niti biografskim dejstvom, povezanim z nastajanjem te literarne klasike. Če bi namreč z opažanji ravnal bolj skrbno, se moji pozornosti zanesljivo ne bi izmaknil podatek, da je Flaubert to svoje delo, ki ga je sam čislal bolj od razvpite Gospe Bovaryjeve, napisal dvakrat – prvo verzijo že pri štiriindvajsetih letih, torej v starosti, ki je bila precej bliže moji takratni starosti kot starost, v kateri je bil pisatelj napisal »uradno«, se pravi širši javnosti mnogo bolje poznano verzijo. Ko sem se pred nekaj tedni znova lotil branja romana, so me prevevali občutki nekakšne hotene naivnosti, lotil sem se ga torej z intenco, ki je povsem nasprotna teoretsko utemeljenemu strahu pred naivnostjo. Od vnovičnega branja namreč nisem pričakoval nič več in nič manj kot poskus soočenja takratnega umetniškega doživetja z današnjim bralskim »jazom«, opremljenim z ažuriranim razumevanjem avtorjeve intence, doživljanja sveta. To je bilo v času dokončanja Vzgoje že zaznamovano z nekaterimi ključnimi srednjeletnimi spoznanji, ki bi mi po naravnem redu stvari danes morala priti bliže kot kdajkoli prej in nemara tudi pozneje.

Strokovnjaška literatura nas uči, da je za uspešno soočanje s krizo srednjih let nujna vzpostavitev objektivnega odnosa do svoje lastne preteklosti, dobro jo je razumeti in obravnavati kot vsa druga zgodovinska dejstva in se potemtakem odtegniti od nekdanjih subjektivnih identifikacij. Najbrž prav zadrega pred javnim oživljanjem potlačenih, ne pa tudi dokončno pokopanih vsebin botruje temu, da se rubrike v stilu »Znova prebrana knjiga«, »(Ne)Berljivi klasiki«, »Trkamo na vrata pozabljenih klasikov« ipd. sicer večno vračajo na strani časopisov in revij, nikoli pa ravno ne naletijo na množičen odziv piscev, saj je za neizprosno motrenje svoje bralske zgodovine nujno ostati svoj lastni zaveznik, pa čeprav bi se bilo neskončno bolj udobno skrčiti v predmet pokroviteljske objektivne obravnave. Ubadanje s časovno vse bolj oddaljenimi in zato najbrž tudi vse manj pomembnimi doživljanji literarnih del je kot nekakšno priznanje večne krize. Je kot previdno pretegovanje kril v skrbi, da se kokon, v katerega je karierni bralec zapreden, ne bi dokončno pretrgal. Pa vendar: naj se nam zdijo formativna dela danes še tako zgrešena, površna, nedomišljena, tendenciozna, enoplastna in kar je še podobnega – ne moremo jim odreči njihovega pomembnega mesta v življenjski prehranjevalni verigi knjigožera, ki je pripeljala vse do trenutka odločitve za ponovno soočenje z njimi. Brez njih preprosto ne bi bili isti, ne bi se dokopali do spoznanj, ki nam omogočajo biti kritični do lastnih zablod – in s tem tveganj, da bodo do naših priznanih zastranitev potem postali kritični še drugi, ki jim objektivne slike ne zamegljuje raznežen odnos do osebne doživljajske zapuščine.

»Kaj je bolj razumljivo, kakor da je bilo njegovo pojmovanje življenja in čustvenih zadev takrat še hudo skromno, skoraj naivno,« piše Anton Ocvirk v svoji spremni študiji k prvemu izidu Vzgoje v slovenščini. V mislih ima seveda Flauberta in obe njegovi različici istoimenskega romana: »Prva, na moč prežeta z junakovo samozadostnostjo in zaverovanostjo vase, z veseljem do dejanja; druga, razbolela od neutešenosti, trpka, polna upov in pričakovanj, a do vrha nabita z bolečimi podtoni,« saj je junakovo senzualno doživljanje ženske zdaj podrejeno »globljemu pojmovanju ljubezni in novemu razumevanju človeka v svetu duhovnih in družbenih slepil.« Predvsem za zadnji poudarek sem bil, kot rečeno, ob prvem branju popolnoma nedovzeten. Po drugi strani pa, dodajam sam: kaj je bolj razumljivo, kakor prizadevanje iz literature izvedeti o življenju kaj več, kot je dano izvedeti rednemu sopotniku ekonomskega razreda na vozilu, s katerim skozi čas drsi tvoja generacija. Vživeti se v besedilo nekoga, ki je o stvareh pred samim aktom pisanja izvedel komaj kaj več od tvoje bralske malenkosti, vsaj na področju temeljnih, recimo jim večnih, generacijsko dokaj nezaznamovanih vprašanj, največkrat ni dovolj. Veselje do dejanja je vselej pospremljeno z oblikami veselja (in žalosti) ob spoznavanju novega.

Štiri ljubezni, natančneje rečeno: štirje iskateljski poskusi, kako doseči ali se vsaj vživeti v ljubezen, v Frideriku ves čas igrajo kot večkratna glasba, ki se včasih zlije v enovito melodijo, včasih pa povzroča neznosno kakofonijo in dela življenje komaj znosno. Gre za štiri oblike, že skoraj tipe odnosov, od katerih je eden izrazito hrepenenjski in po večini neuresničen, drugi povsem telesen, a duhovno nepotešljiv, tretji okruten v svoji nenačelni zavrnitvi, četrti pa skraja preračunljiv in zato obsojen na dolgčas. Imenovana kopica nevarnih razmerij tvori čustveni »kapital«, o katerem lahko najstnik prebira le v knjigah in o tem plete neprepričljive zgodbe. Vsestrastnost pa je stanje, v katerem se nam zdi, da vse prihaja prepočasi; da smo pripravljeni na velika dejanja in odvezani skrbi za tisto, kar bodo ta dejanja sprožila. Z družbeno pogodbo nam je tolerirano nekaj časa vzdrževati stanje, ko že premoremo dovolj odločnosti za akcijo, ne pa še dovolj zrelosti za soočanje z njenimi posledicami. Tako močno željni smo vsakršne izkušnje, tudi trpke, da nas čarobno privlačijo tudi vse skrajne usode, ki se razpletejo, ko ugasnejo vsa slepila, s katerimi nam življenje tedaj še tako radodarno streže. Ključno pa je seveda, da imamo za pripravo na vse neprijetnosti, ki jih bo slej ko prej prineslo vdajanje poslednjim mladostnim slabostim, na voljo še več kot dovolj časa.

Poglabljanje v težave in ravnanja drugih je tudi sicer verjetno najučinkovitejši, zagotovo pa najbolj uporabljan recept, kako zmanjšati težo svojih. V preobilju življenjskih sil, ki vstopajočega v svet odraslih vznemirjajo do omame, ima lahko junakova končna sprijaznjenost s spodletelimi ljubezenskimi poskusi že skoraj terapevtski učinek. Pa ne toliko zavoljo privoščljivosti, temveč prej zaradi vživljanja v čas, ko bo vse to za nami in bomo odvezani strašne odgovornosti izbire. Ta je še toliko večja, če njen nosilec, kot nekje v romanu pove Friderik, nima drugega poklica in mu je, podprtemu z rento, gojenje ljubezenskih čustev lahko edino zanimanje. Ker se jim predaja scela, je njegova ambicija že zdavnaj prerasla doseganje sreče, v kateri je vselej nekaj brezbrižnega, in dosegla ambicijo razumevanja in spoznanja. Prav v tem hotenju se skriva čar najlepših vrstic, ki jih Flaubert skozi misli svojega alter ega Friderika nameni čustvom do poročene gospe Arnoux, njegove fatalke, ki v romanu pooseblja zrelo, odločno in izredno dobro uravnoteženo žensko, ki ves čas vodi in nadzoruje njuno zadržano ljubezensko igro: »Sicer se je pa že bližala avgustu svojega življenja, ki je pri ženskah hkrati čas premišljanja in nežnosti, ko zrelost, ki se pričenja, barva pogled z globljim plamenom, ko se moč srca druži z življenjsko skušnjo, in ko vse bitje ob koncu svojega razcveta prekipeva od bogastva v skladnosti svoje lepote.«

Zlagano bi bilo reči , da sem (bil) Friderik jaz, prepotentno trditi, da sem se od njega, predvsem iz njegovih napak, česarkoli naučil, saj je področje njegovega zanimanja eden najbolj spolzkih terenov, na katerem se ni mogoče od drugih ničesar naučiti, razen seveda tega, da se ni mogoče od drugih ničesar naučiti. Da je torej treba vse preizkusiti na svoji lastni koži. Zagotovo pa mi je v tistih formativnih letih z nekaterimi uvidi v snov, ki jo je v letih intenzivne obravnave do potankosti razdelal, pokazal pot, ki morda nikoli ne bo pripeljala do cilja, a jo je že zaradi njene vijugavosti vredno vsaj ubrati, če že ne prehoditi vse do pohodnikovih končnih grenko-sladkih spoznanj. »Senca mojega mladega telesa vrača stvari, ki nas delajo otožne,« v eni svojih pesmi zapiše Konstantin Kavafis, ki je v svojem po obsegu skromnem opusu večkrat mojstrsko ubesedil doživljanje staranja. Ključno spoznanje, s katerim lahko postreže le avgustovska svetloba in je v Vzgoji srca ves čas potihoma vsebovano že v vseh junakovih sprotnih uvidih, nazadnje pa virtuozno razkrito v sklepnem besedilnem akordu, je to, da bi bilo življenje morda res manj otožno, a veliko bolj brezbrižno zapravljeno, če bi se ognili senčnim delom poti, saj nikoli ne moremo vedeti, ali bi nam morda svetloba ne prinesla še hujših muk.

Oken že dolgo več ne doživljam le kot vir svetlobe v ograjenih prostorih, ampak kot sporočilno bogat vir senc, v igri katerih se kažejo naše pretekle oblike in odigravajo prizori, ki smo jih nekako pomagali soustvariti, a smo bili v končnem obračunu iz njih izločeni. Nekje proti koncu biografskega filma Carrington (1995) – ki si ga je bilo vredno zapomniti že po izjavi, da zaljubljenca nikdar ne bi smela zaživeti skupaj, saj se v tem primeru neizogibno odljubita ali pa priženeta do norosti – istoimenska nosilka pripovedi, briljantno jo odigra Emma Thompson, z vrta opazuje gibanje opazovancev po hiši. Okna je – sami naši! – ne navdihujejo s presevanjem zunanje svetlobe, ampak z notranjim dogajanjem za njimi: za prvimi opazuje življenje, ki ji ni bilo dano, za drugimi tisto, ki se mu je sama odrekla. V obeh primerih je samo zunanja opazovalka, akterji, ki jim je v svojem vsestrastju dodeljevala različne neuresničljive vloge, pa so okoli njenega življenja zaokrožili kot sence čudovitih prikazni, iz katerih se vse bolj usodno napaja njeno otožje. Doživeti ponovno, spet vse od začetka, doživeti bolje, temeljiteje, vedeti, česar nekoč prej še nisi, in biti pri tem ves čas pozoren na vse tančice skrivnosti, ki jih odkriva vzbujeno poželenje … To je sentimentalna vzgoja, ki ne išče najbližje poti do svetlobe, ampak se vztrajno mudi po vseh senčnih ovinkih; naredi vse za to, da bi se prehitro iztekla in da bi se njen gojenec nazadnje imel česa spominjati.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«