AirBeletrina - Sem deček iz knjige
Panorama 10. 4. 2015

Sem deček iz knjige

Marek Vadas (avtor: Milan David, vir: www.sme.sk)

Marek Vadas (1971) se je skozi svoje ustvarjanje iz »navadnega« slovaškega pisatelja prelevil v pravcatega afroslovaškega literata. Kajti odkar je leta 1997 kot novinar prvič obiskal Afriko, se tja redno za daljša časovna obdobja vrača. Njegove afriške vezi so medtem postale tako tesne in pristne, da mu je bila zaupana funkcija svetovalca kralja manjšega kamerunskega kraljestva Nyenjei. Izkušnja ekvatorialne Afrike je zaznamovala tudi njegovo pisavo in vanjo vdahnila posebne razsežnosti – magija, šamanizem, arhetipskost, mitološkost. O svojih afriških pisateljskih vzgibih avtor sam razmišlja takole: »Poti v Afriko so imele […] gotovo močan vpliv. Težko pa rečem, kako sem se spremenil sam. V zgodbah je gotovo prisotna povezava med magijo in vsakdanjikom, med težavami ljudi in hotenji duhov. V vsaki zgodbi pa je po moje najpomembnejša psihološka slika pripovedovalca oziroma protagonista. V kulturah tamkajšnjih narodov duhovi v resnici obstajajo in vplivajo na vsakodnevno življenje prebivalcev. Tako da ne gre za domišljijo, temveč realizem. Črni realizem.«

Marek Vadas je študiral slovaški jezik in estetiko na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi. Dela v oglaševanju. S svojim črnim labradorcem Tintinom terapevtsko pomaga avtistom. Živi v Bratislavi. Debitiral je s proznim delom Mali roman (Malý román, 1994), za katerega je prejel nagrado Literarnega fonda za leto 1994, nato pa je s sošolcem iz študentskih let Emanom Erdélyijem napisal in izdal deli Univerza (Univerzita, 1996) ter Hudič pod čepico (Diabol pod čapicou, 2002). Sledili sta samostojni zbirki kratke proze Zakaj se smrt smeje (Prečo sa smrtka smeje, 2003) in Vrač (Liečiteľ, 2006), za katero je prejel nagrado anasoftlitera 2007, nazadnje pa je leta 2013 izdal še zbirko Črno na črnem (Čierno na čiernom). V močni konkurenci slovaških »kratkoprozašev« se je tako uveljavil kot velemojster kratke zgodbe. Poleg tega je tudi avtor izvrstne zbirke afriških pravljic, Pravljice iz črne Afrike (Rozprávky z čiernej Afriky, 2004), za katero je prejel nagrado bibiane za najboljšo otroško delo leta.

Prevedena kratka zgodba Sem deček iz knjige je prva zgodba iz nagrajene zbirke Vrač (2006), ki je na Slovaškem doživela že štiri izdaje, prevedena pa je bila tudi že v češčino in madžarščino. Zgodba bralca nevsiljivo vpelje v svojsko atmosfero večrazsežnega eksotičnega okolja.

 

Sem deček iz knjige

Nisem se rodil kot drugi otroci. V naši ulici pravijo, da sem na svet prišel iz knjige. Zato tudi nimam mame. Kar vse pojasni. Nekoč sem sedel na dvorišču in opazoval strica, kako v senci mangovca kadi pipo. Pomignil mi je, pa sem se opogumil in prisedel. Zapletla sva se v pogovor in takrat mi je vse razložil. Povedal mi je, da nimam ne matere ne očeta in da me je nekoč skupaj z drugimi iztrganimi stranmi iz knjig sem prinesel veter z morja. Takole je bilo.

Tistega dne, ko sem se pojavil v mestu, so glavno ulico preplavili kupi papirja. Iztrgane strani knjig so frlele po zraku, se zatikale v krošnje dreves in jih krasile kot kake čudne brezglave ptice. Zrak je bil ves zadimljen.

Nihče v mestu me ni poznal, jaz pa sem taval po ozkih uličicah in iskal žensko, ki bi me vzela v naročje. Vsa obupana bi tavala po ulicah, dokler me ne bi zagledala nebogljenega, kako stojim in opazujem vrvež okrog sebe. Potem bi zaklicala moje ime, jaz pa bi se ji vrgel okoli vratu. Strmel sem v obraze žensk in iskal, kateri bi lahko pripadal. Blodil sem po opusteli tržnici in s pogledom sledil gorečim listom papirja, ki so se dvigali visoko nad mojo glavo. Veter se je poigraval z njimi in razpihoval goreče zublje, ki so liste spreminjali v črn lahek nič. Sežgani koščki so se drobili na neznatne delce, od katerih me je skelelo v očeh. V četrti Akwa so neki razjarjeni ljudje v času kosila razgnali belce in jim uničili knjižnico. Knjige in kartoteke so pometali na pločnik in jih nato eno za drugo trgali in sežigali na starih pnevmatikah.

Zvečer sem se znašel pri restavraciji Mulet. Nisem čutil nog, sedel sem na robu kanala. Takrat me je poklical stric Mongo. Z menoj je delil pečeno ribo. Vsaj tako mi je o tem pripovedoval stric Mongo. Bil je prvi človek, s katerim sem v Douali govoril. Povedal sem mu, da v tem mestu nikogar ne poznam in da iščem svoje starše. Ničesar se nisem spominjal, zato tudi nisem vedel, kako sem tam pristal. Tega ni vedel niti on, niti prebivalci ulice ali četrti. Bil sem deček, ki je na svet prišel iz ene tistih knjig, ki so takrat poletavale v vetru.

Stric Mongo me je nato odpeljal k moji bodoči teti. Razkrečeno je sedela nad lonci v kuhinji restavracije. Čistila je ogromno barakudo. Obstal sem na vratih, stric je stopil k njej in ji nekaj tiho zamrmral. V tistem je plosknila z rokami in vzkliknila: »O Marija!«

Dala mi je kozarec vode, ki sem ga hlastno popil. Potem še drugega, tretjega in četrtega. Bil sem žejen, saj do takrat vode še sploh nikoli nisem pil. Bilo je prvič v mojem življenju in res mi je prijala. Vprašala me je, koliko sem star, jaz pa sem jo le bebavo pogledal. Za regalom z lonci mi je pripravila odejo. Zamotal sem se vanjo in poskušal zaspati. Dolgo v noč sem poslušal zvoke iz kuhinje. Škrtanje noža in oddaljen smeh pijanih gostov z ulice je moja nova teta redno prekinjala s kletvicami v tujem narečju, ki ga nisem razumel ne jaz ne ribe, ki so čakale na pekač. Ležale so kot jaz, nemo in negibno, z očmi zabodenimi v strop.

Zjutraj sem se prebudil z občutkom, da me nekdo opazuje. Veke sem rahlo razprl, da bi najprej neopazno preiskal teren. Teta je stala nad mano in me opazovala s praznim, brezizraznim pogledom. Hotel sem počakati in vstati šele, ko bo odšla na dvorišče, a je stala tam kot vkopana. Trajalo je celo večnost, mene pa je tiščalo na stranišče. Gotovo zaradi tiste vode. Zato sem zazehal in zaspano pomežikal z očmi.

»Pri nas se vstaja prej, poba! Pridi, umij se, jaz pa bom medtem našla kaj dobrega za pod zob.«

Od tistega dne mi je bilo ime Poba.

Zjutraj sem s teto hodil na tržnico. Pomagal naj bi ji z vrečkami, ki jih je na koncu tako in tako skoraj vedno nesla sama. Verjetno je upala, da me bo v tisti množici našel kakšen moj znanec. Kdo, ki je v mesto prišel tako kot jaz. Tudi mene je na lepem prešinilo: kje so vsi tisti, ki sem jih poznal prej? O čem je pripovedovala knjiga, v kateri sem nastopal? Kdo so bili drugi liki in kaj se je zgodilo z njimi? Ali pa je morda knjiga govorila samo o meni?

Sklenil sem, da zadevo raziščem, pa naj bo, kar bo. Povprašal sem strica Monga, saj je bila teta redkobesedna. Večinoma je samo ukazovala, kaj je treba postoriti, ob mojih vprašanjih pa je le zavzdihnila. Zame ni imela časa. Po jutranjih nakupih je ves dan samo še tekala po gostilni in delala dolgo v noč. Spat je hodila precej za mano ali pa nemara sploh ne, saj je nikoli nisem videl, da bi spala. Potem pa sem jo enkrat tudi slišal, kako sosedi razlaga, da vso noč ni zatisnila očesa.

S stricem je bila čisto druga pesem. Večino dneva je presedel na klopci v senci nasproti gostilniške terase. Kadil je pipo in se zaziral v daljavo. Ali pa je opazoval goste in se nasmihal ob okruških pogovorov, ki mu jih je prinašal veter.

Potem je začel pripovedovati. Na primer o tem, kako na svet pridejo otroci. Navadni otroci se tudi rodijo navadno. Mož ljubi svojo ženo, ona pa mu iz hvaležnosti rodi otroka. Tako se je rodil tudi on. S straši je živel vse njihovo življenje, da so ga lepo vzgojili in naučili vse potrebno, da jim je pomagal in da bo po njihovi smrti nadaljeval njihovo delo. Nekateri otroci pa pridejo kot dar bogov in dobrih duhov. Najpogosteje takrat, kadar mož ženo ljubi, a je ona preslabotna, da bi otroka sama spravila na svet. Čarovnik pozove prednike, naj ženo priporočijo pri duhovih in naj mu pomagajo namešati učinkovit zvarek. Ko je vse pripravljeno, bodočo mater ponoči obiščejo okoliške ženske. Plešejo in pojejo, da bi otroka priklicale iz kraljestva mrtvih in nerojenih. Nato mi je stric zapel. Počasi in s smešno visokim glasom:

Pozdravljamo te!

Pridi na naš svet!

Si naš otrok. Liste boš pozelenil.

Ves pragozd čaka nate.

Vsi smo tukaj in te pozdravljamo.

Pridi na svet živ.

Cvetel boš, mi pa bomo mogli umreti.

Prisluhnili ti bomo in legli v zemljo.

Nikoli ne boš nesrečen.

Življenje je lepo, boš videl.

Čakamo, da se rodiš.

Naj te ne bo strah.

Ob tebi bomo.

Pridi na naš svet!

Na koncu je začel kašljati in jaz sem skočil v lokal, da sem mu prinesel kozarec palmovega vina.

Neučakano sem opazoval, kako majhne požirke vina preklada po ustih. Najbolj sem želel izvedeti, kako je s takimi otroki, kot sem jaz.

»Ti si pa nekaj posebnega, Poba!« je rekel. Tudi sam v življenju ni srečal veliko takih. Ljudje, ki so prišli iz knjig, so trdoživi, ker so sposobni preživeti sami. So veliko trdoživejši in pametnejši od drugih. Znajdejo se tudi brez matere in očeta. Hitro najdejo razlog svojega prihoda na svet. Vedo, kaj hočejo in se ne ozirajo na bebce okrog sebe, ki se jim posmehujejo in jim le škodujejo.

Vprašal sem, kako to vedo, če pa sam na primer ne vem ničesar in mi mora on vse do najmanjše podrobnosti razložiti.

Takrat se je stric na dolgo zastrmel vame, kot bi iskal besede. Kar nekaj časa je preteklo, ko ga je zmotil moskit, ki mu je pristal naravnost na nosu. Zdramil se je in me pobožal po laseh.

»Vedo iz knjige, v kateri so se rodili. Če se, tako kot ti, ne spomnijo svoje zgodbe, jo iščejo, dokler je ne najdejo. V knjigah, časopisih, po ulicah, v drevesnih krošnjah in vetru.«

Tistega večera sem šel spat pozno. V kuhinji sta stric in teta pridušeno kramljala dolgo v noč. Nisem mogel spati, razmišljal sem o svojih vrstnikih, ki jih srečujem v naši četrti. Pred očmi so se mi risali njihovi obrazi, prepoteni in razposajeni. Nikoli niso verjeli mojim besedam. Posmehovali so se mi, se s prstom trkali po čelu ali pa me pomilovali. Odpustil sem jim njihovo nevednost. In zaspal srečen.

Čez nekaj dni je stric prišel k meni s skrivnostnim nasmeškom. Prinesel mi je najlepšo novico mojega življenja: kmalu bom šel v šolo! Kaj takega mi do takrat niti na misel ni prišlo. Vesel sem bil, da sem lahko živel pri njiju, vedel sem, da denarja nimata na pretek. Nisem mogel verjeti. Kmalu se bom naučil brati in potem bom prebral vse knjige tega sveta! Našel bom svojo zgodbo!

Moja učiteljica je bila presenetljivo mlada, kadar je hodila po ulici, so se vsi moški ozirali za njo. Mislil sem, da morajo biti učitelji starejši, ker so starejši bolj pametni. Toda tu ni bilo kaj storiti. Znal pa bi si jo predstavljati kot mamo. Huje je bilo s sošolci. Svojo neumnost so kazali že od prvega dne, kar naprej so se mi posmehovali.

V razredu smo se naprej predstavili.

»No, poba, kako je pa tebi ime?« je vprašala učiteljica, ko je prišla do zadnje klopi.

»Poba,« sem se morda kar preživahno oglasil, ponosen na svoj prvi odgovor.

V razredu se je usul plaz smeha. Vsi so se režali, da so se kar zvijali v pasu, tulili so in pokali z zvezkom ob klop, kot da jih je obšla gozdna norost.

Po pouku sem šel v kabinet, da bi se prepričal, ali bom lahko hodil v misijonsko knjižnico. Učiteljica je prikimala in mi dala liziko.

»Pa bom tam našel tudi knjigo o sebi?« sem vprašal in čutil, kako mi je pri tem od vznemirjenja utripalo srce v sencih.

»Brez skrbi, tam boš našel vse.«

Čutil sem, da mi je uspelo. Če imajo v knjižnici vse, bom brez težav našel pravo knjigo. Pa četudi bo čisto zadnja. V stari knjižnici pri misijonu Dona Bosca sem potem preživel precej časa. Name so čakale police starih knjig, celih serij, pripeljanih iz Francije ali pa še iz bolj oddaljenih dežel. Moralo jih je biti kakih sto. Strani so bile vlažne, plesnive in pogosto sprijete. Najprej mi je vzelo kar nekaj časa, da sem se prebil čez prve dele romanov v nadaljevanjih. Pazljivo sem jih listal in v njih iskal znane besede. Iskal sebe. Zgodbo, ki bi mi pomagala, da bi se spomnil in razkril resnico o svoji preteklosti.

Po šoli sem se zaprl v knjižnico in listal. Počasi sem prebral skoraj vso polico. Nakar sem v eni tanki knjigi na vsem lepem našel dečka, ki je bil izrezan jaz. Razmišljal je točno tako kot jaz. Sam je taval po opusteli deželi in iskal svoje starše. Strani sem požiral. Navdušeno, brez predaha. To je knjiga o meni! Našel sem boga, ki me je ustvaril! Našel sem svojo zgodbo!

Komaj sem čakal trenutek, ko bom prišel do odlomka o mojem prihodu v Doualo. Le kaj me še čaka na tem svetu! Izpuščal sem cele odstavke. Bral sem tudi po temi, zgolj v soju neonske luči iz trgovine nasproti. Naposled sem prišel do strani, ki se je končala sredi stavka. Sledila je le še reklama na platnici. Premetal sem vse serije, toda drugega dela z nadaljevanjem moje zgodbe nisem našel.

Bil sem tako utrujen, da doma stricu še odzdravil nisem, niti nisem šel povečerjat. Potem je prišlo jutro, jaz pa sem se naenkrat počutil boljše. Z mize sem pograbil krof in stekel med ljudi. Poiskat svojo zgodbo. Ugotoviti, kdo sem.

 

Napisala in prevedla: Diana Pungeršič