Nocoj se začenja največja knjižna prireditev pri nas, Slovenski knjižni sejem. Organizatorji so se po nekaj tednih, polnih negotovosti in hitro spreminjajočih se vladnih ukrepov v zvezi z epidemičnimi razmerami v državi, odločili, da bo prireditev tudi letos potekala samo na spletu. To na žalost pomeni, da bo vsebinsko okrnjena, saj bo namesto običajnih več sto dogodkov potekalo le 60 dogodkov. O tem, kako so potekale priprave na sejem, kaj si od njega lahko obetamo in v kakšnem stanju je slovensko založništvo po skoraj dveh letih pandemije, smo se pogovarjali s predsednikom upravnega odbora sejma Miho Kovačem.
Priprave na sejem so potekale v negotovosti, ali bo organiziran na spletu ali v živo. Kako je to vplivalo na organizacijo?
Slovensko javno življenje spremljam in komentiram že 40 let, a tako naglo spreminjajočih se razmer, kot jih imamo s protikoronskimi ukrepi, ne pomnim od časov, ko je v osemdesetih začela razpadati Jugoslavija. To se seveda pozna tudi na knjižnem sejmu. Po lanski odpovedi in potem, ko so se stvari poleti umirile in se je začelo množično cepljenje, smo optimistično pričakovali, da bomo sejem jeseni lahko izpeljali. A nato so se pojavile nove inačice virusa, zalet je vzelo tudi proticepilsko gibanje in posledično smo zgodaj jeseni začeli načrtovati, kako izpeljati sejem ob upoštevanju pogojev PCT. Potem se je zgodilo, kar se je: najprej je vlada 5. novembra z odlokom o preprečevanju nalezljivih bolezni prepovedala javne prireditve, a je predvidela nekaj izjem, za katere ni bilo razvidno, ali mednje sodi tudi knjižni sejem. Po kar nekaj urgencah je državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Simon Zajc na tiskovni konferenci nekaj dni kasneje nedvoumno povedal, da to velja tudi za sejme in kongrese. Posledično smo knjižni sejem v Cankarjevem domu odpovedali in ga preselili na splet. Da bi bila mera polna, je vlada dva dni kasneje svojega lastnega sekretarja negirala in v petek, 12. novembra, objavila popravek odloka, s katerim so sejmi ob upoštevanju določenih ukrepov dovoljeni. Po temeljiti proučitvi pogojev, po katerih bi lahko izvedli sejem, smo se odločili, da sejem vseeno pustimo na spletu.
Zakaj?
Glede na dinamiko okužb in prezasedenost bolnišničnih kapacitet nimamo jamstva, da se odlok v naslednjih štirinajstih dneh ne bi še kdaj spremenil in bi izvedbo sejma v Cankarjevem domu znova prepovedal. Založnice in založniki so trpežni ljudje – sicer ne bi delali v tej dejavnosti – ampak morebitna še ena sprememba odločitve o izvedbi sejma bi jim povzročila še večjo materialno škodo, kot jo je sedanja odpoved. Odlok tudi pravi, da je ves čas treba zagotavljati razdaljo 1,5 metrov med dvema človekoma, kar pomeni, da bi bil na vseh manjših stojnicah lahko prisoten le razstavljavec, organizatorji sejma pa bi kršili odlok vsakič, ko bi na tak razstavni prostor poleg prodajalca stopil še obiskovalec. Zaradi narave sejemskih dogodkov je tudi enosmerni pretok obiskovalcev v Cankarjevem domu skoraj nemogoče zagotoviti, saj bi nekdo, ki bi denimo želel iti iz drugega preddverja na dogodek v prvo preddverje, moral najprej oditi iz Cankarjevega doma skozi izhod na Prešernovi ulici, nato Cankarjev dom obhoditi in se vanj vrniti na glavnem vhodu na ploščadi ob Cankarjevem spomeniku. Nenazadnje pa so nas še pred vladnim odlokom k odpovedi sejma zaradi epidemioloških razlogov pozivali tudi nekateri deležniki v panogi, denimo Društvo slovenskih založnikov.
Kakšna je vaša programska politika, v kakšno smer nameravate razvijati sejem?
Moj mandat predsednika upravnega odbora knjižnega sejma je vezan le na letošnji sejem, zato težko govorim o prihodnosti. Vsekakor pa je bila osnovna zamisel letošnjega sejma poudariti dejstvo, da nas knjige povezujejo v svojevrstno jezikovno in kulturno skupnost, ne glede na vse delitve, ki jih doživljamo v zadnjih letih. To poudarja tudi naš slogan Knjige povezujejo. Ta cilj smo želeli doseči z ohranitvijo tradicionalne sejemske odprtosti. Od osamosvojitve naprej je bil namreč sejem nekakšen založniški Hyde Park: na njem so razstavljali in v dogodkih sodelovali vsi, ki v Sloveniji izdajajo knjige in so zakupili sejemsko stojnico. Tako je bilo tudi zato, ker je sejem v lasti Zbornice založnikov, se pravi vseh njenih članov, ki nastopajo tudi na knjižnem sejmu. Tak pristop je v zadnjih letih zmotil nekatere mlajše kolegice in kolege, ki so začeli dvigovati glas, da bi sejem moral biti bolj kuriran. Te kritike so bile do določene mere upravičene, saj so bile kakovostne razlike med več kot 400 sejemskimi dogodki zares velike. Zato smo se letos odločili, da programski vodje izberejo nabor dogodkov, ki najbolj nagovarjajo današnji čas in so v skladu z osnovnimi sporočili sejma. Te dogodke bi na sejmu posneli, jih dnevno objavljali na spletni strani sejma in jih tako naredil vidne dlje časa, tudi tistim, ki v Cankarjev dom iz takih ali drugačnih razlogov ne morejo. Seveda ne dam roke v ogenj, da je to pravi pristop, in nekaj let bi potrebovali, da bi prišli do prave formule, kako izbrati najbolj zanimive dogodke. Letos smo imeli to srečo, da je Javna agencija za knjigo pokazala veliko mero razumevanja za tovrstne težave, zato smo nenazadnje tudi sejem lahko nemudoma preselili na splet, seveda skupaj z naborom dogodkov, za katere vodje posameznih sklopov verjamejo, da so najbolj zanimivi.
Zakaj po vašem mnenju založniki niso sprejeli ideje o skupni spletni trgovini?
Tu ni problem v ideji, ampak v realizaciji. Pri spletni trgovini je danes namreč najmanjši problem spletna platforma, hudič je v tistem, kar se mora odviti v njenem ozadju. Problem take trgovine je predvsem v tem, da je logistično zahtevna, saj bi nekdo moral za pet dni prevzeti na zalogo okoli 10.000 knjig, za pet dni vzpostaviti distribucijsko službo in za ta čas zagnati spletno trgovino, ki bi jo po petih dnevih ugasnil. V tako kratkem času taka sejemska trgovina zagotovo ne bi pokrila stroškov poslovanja. Seveda se strinjam, da je težava slovenskega založništva to, da nimamo spletne trgovine, v kateri bi bilo na voljo vse, kar v Sloveniji izide, tako kot je to na knjižnem sejmu. A upravni odbor sejma pač ni pravi naslov za reševanje te zagate. Pa še ena reč je: ko sem postal predsednik upravnega odbora, je bila prva stvar, ki sem jo naredil, to, da sem sodelujoče na lanskem sejmu z anketo povprašal, ali si želijo skupne spletne trgovine, ker je bila to lani ena od osrednjih medijskih tem v zvezi z sejmom. Izkazalo se je, da si tega želi manj kot 10 odstotkov sodelujočih, vsi ostali pa so pričakovali, da bo spletni sejem na njihove spletne strani pripeljal čim več kupcev. Zato smo to idejo opustili.
Kaj slabega in kaj dobrega je epidemija prinesla slovenskemu založništvu?
Težko enoznačno odgovorim na to vprašanje. Težava knjižne panoge je podobna težavam v celotnem kulturnem sektorju: po skoraj dveletnem zaprtju in odpovedih kulturnih prireditev se je del ljudi enostavno odvadili hoditi nanje, in to velja tudi za knjižnice in knjigarne. Po drugi strani pa smo se vsi skupaj navadili bolj uporabljati splet in tisti založniki, ki so bili tega najbolj vešči, so danes morda celo bolj uspešni, kot so bili pred pandemijo, saj je prodaja knjig preko lastne spletne knjigarne praviloma bolj donosna kot prodaja preko zidanih knjigarn. Tako kot kažejo nekatere tuje raziskave, pa je žal tako, da z zamiranjem določenega distribucijskega kanala knjig odmre tudi del njenih bralcev in kupcev. Povedano drugače, ko so knjižnice in knjigarne zaprte, se del bralcev in kupcev preseli na splet, del pa jih neha uporabljati knjige. Čeprav o tem še nimamo pravih podatkov, verjamem, da se je to zgodilo tudi pri nas.
Smo torej v Sloveniji še vedno priča upadanju produkcije, upadanju števila izdanih naslovov, upadanju števila založnikov, nižanju naklad, nižanju prometa v panogi?
Da, ampak to samo po sebi ne pomeni nujno tudi nekaj slabega.
Če na delovni dan v Sloveniji izide pet knjig namesto osem, morda to pomeni tudi to, da so ti naslovi izbrani z nekoliko več kritičnega premisleka. Poplava knjižnih naslovov, ki smo jo bili po vsem svetu deležni v zadnjih nekaj desetletjih, je pojav, ki ga raziskovalci založništva sicer še nismo ustrezno ovrednotili, vsekakor pa se nas večina strinja, da vedno večje in večje število izdanih naslovov ni indikator zdravja panoge. To bi lahko bila kvečjemu vedno večje število prodanih in izposojenih knjig, a te številke žal pri nas in še marsikje drugje stagnirajo in s tem kažejo na upad bralnih navad. Številke niso samo indikator stanja v založniški panogi, ampak so tudi indikator stanja duha v določeni kulturi. To je tista glavna reč, o kateri se velja pogovarjati.
Kako se dogajanje v našem založništvu lahko primerja s tem, kar se dogaja na razvitih knjižnih trgih? Predvsem v luči pretresa, ki ga je prinesla pandemija?
Nekaj raziskav – eno sva izvedla tudi s kolegom iz Litve – je pokazalo, da so jo v pandemiji najbolje odnesla tista založništva, ki so bila najbolj digitalizirana in v kjer ni prišlo do zaprtja družbe. Švedska založniška panoga je imela denimo v pandemičnem letu 2020 boljši poslovni rezultat kot v letu 2019. Se pa pri njih dogaja izjemno agresiven razvoj trga zvočnih knjig, tako da je bila vsaka druga »prebrana« leposlovna knjiga v resnici poslušana. Zvočne knjige so uporabnikom dostopne preko naročniškega sistema, podobno kot denimo tudi mi gledamo televizijske serije preko Netflixa, in to založnikom prinaša večje prihodke kot knjižnična izposoja. Zato je bil tudi možen tako nagel razvoj trga zvočnic. Poleg tega se na Švedskem, ne pozabimo, knjigarne nikoli niso v celoti zaprle, kot so se pri nas. Mi glede digitalizacije stagniramo, v veliki meri tudi zato, ker je na majhnem trgu take reči res težko početi. Tudi Švedska ni velika država, a je njihov trg vseeno več kot petkrat večji od našega. Še dodatna težava pri nas je precejšnja nezaupljivost znotraj knjižnega sektorja in velika odvisnost od javnega denarja. A to je posebna zgodba.
Lahko izpostavite nekaj najbolj zanimivih sejemskih dogodkov, takih, ki jih priporočate?
Uf. Letos smo skoraj v celoti prenovili ekipo, ki pripravlja sejem, od stare ekipe sva ostala samo še en dinozaver oziroma dinozaverka. Mlajše kolegice, ki so se nam pridružile, so se dela lotile z ogromno energije, tako da je nastal res dober program. Trga se mi trga srce, ker ga ne moremo postaviti na ogled v fizični obliki v Cankarjem domu. Namesto tega bo na spletu na voljo vsak sejemski dan najmanj pet dogodkov. Verjemite, vsi bodo vredni ogleda.
Katere knjige si boste letos kupili, ko se boste sprehodili med spletnimi stojnicami?
Zame sta bila sobota in nedelja najljubša sejemska dneva. Mojih sejemskih dogodkov, s tem pa tudi organizatorskega stresa je bilo doslej z vikendom konec in v miru sem se lahko sprehodil med stojnicami. Čeprav sem reden bralec Bukle, sem na teh sprehodih vedno odkril kako knjigo, za katero nisem vedel in me je pritegnila že na prvi pogled. Teh sejemskih sprehodov letos ne bo in zelo jih bom pogrešal. Vseeno pa verjamem, da bom tudi z brskanjem po straneh sejma našel marsikaj zanimivega.
Dogodke 37. Slovenskega knjižnega sejma lahko spremljate na tej povezavi.
