Danes sem sanjal, da imam nastop pred
veliko publiko. Publika je starejša in svečano
oblečena. Vse skupaj je videti kot zelo resen
simpozij slovenske kulturne elite ali pa
kot državni praznik. Sem eden od nastopajočih.
Drugi po vrsti. Prvi nastopajoči bere in bere.
Nikoli konca. Očitno ne nastopa pogosto na
državnih proslavah in nima nobene prave mere.
Ne poslušam ga. Mislim na nekaj zunaj nastopa.
Na vonj trave in vonj jutranjega gozda in petje ptic
v jutranjem gozdu. Tako se koncentriram za
svoje branje. Potem ugotovim, da sem doma
pozabil vse knjige. Ker nisem stara šola,
ne znam ničesar na pamet. Na srečo je na mizi
zadnja številka revije, kjer imam objavljen tekst.
Vsaj malo si oddahnem. Tekst je srednje dober.
Publike na takšnih pomembnih in medijsko
pokritih proslavah se ne sme preveč podcenjevati.
Tekst govori o slovenski balinarski ligi in njenem
neposrednem vplivu na proces slovenskega
osamosvajanja. Napisan je v elegijskem distihu.
Ko bom bral, ga bom skandiral. Vem, da je notri.
Saj je na naslovnici revije moj portret v naravni
velikosti. Iščem, a ga ne najdem. Iščem naprej.
Številka revije se kar naenkrat začne množiti,
kot bi imela sama s sabo mlade. Listam različne
primerke iste številke revije s portretom na
naslovnici. Zadeva je večkrat v kazalu, a notri je ni.
Tisti, ki se je odločil, da bo prebral svoja Zbrana dela,
ni imel velikega opusa in je nehal. Publika
zmerno ploska. Rekel bi, da iz vljudnosti.
Napovedo mene. Publika zaploska bolj glasno
in živo, kot bi se končno prebudila. Jaz pa listam
in iščem tekst. Ljudje, ki so si od mojega nastopa
veliko obetali, postanejo nemirni in začnejo rahlo
stokati. Listam in iščem. Ljudje žvižgajo. Pristopi
prijazen gospod in mi da izvod revije, kjer je objavljen
moj tekst. Vidim, da je to ista revija. Revija z mojim
portretom na naslovnici. Ponovno preverim. Tekst
je za čuda na svojem mestu. Zahvalim se prijaznemu
gospodu, ker me je rešil, in grem na oder. Ljudje,
ki so že naveličani, da vse tako dolgo traja
in da še vedno ni nobene prave akcije, najprej prejšnji
nastopajoči, ki ni hotel nehal nastopati, in potem še jaz,
ki nisem mogel nehati listati po revijah, začnejo
ploskati od olajšanja in veselja. Sliši se tudi navijaško
skandiranje. Kar na takšnem mestu in ob takšni
priložnosti deluje rahlo tuje in nespodobno.
Sedem za mizo na odru. Izza mize se vidi
samo moja glava. Moj stol je tako majhen kot stoli,
ki jih imajo otroci v vrtcu. Glede na tehtnost mojega
teksta, ki na inovativen način govori o rojstvu naroda
iz duha balinanja, bi si zagotovo zaslužil večji stol.
Opazim, da imajo podium. Rečem, da bi nastopal za
podiumom. Vse skupaj mi namestijo, a jaz še vedno
sedim za tisto nesrečno mizo. Na tistem malem stolu.
Ne morem se ločiti od njega. Imam občutek, da sem
nanj prilepljen. Odprem revijo in hočem začeti brati.
Ko jo odpiram, prevrnem kozarec z vodo in njegovo
vsebino polijem po tekstu, ki naj bi ga bral.
Brati ga je mogoče samo, če nanj močno
pritisnem s palcem. To storim in stran se raztrga.
Ljudje molčijo in molče zrejo vame. Čutim, kako se
njihovo nelagodje zgošča v zraku. Kako postaja
podobno ogromnemu žvečilnemu gumiju. Čutim,
kako se mi bela srajca lepi na hrbet. Začnem
improvizirati in obnavljati tekst po spominu.
Skoraj ničesar se ne spomnim in preskakujem,
da bi nekako prišel do tistih strani, ki se niso zmočile
in strgale in jih je mogoče brati. Ljudje spet žvižgajo.
Moja glava gleda izza mize. Najbrž si zaslužim,
da mi tako zelo žvižgajo. Moja glava gleda izza mize.
Moja velika glava pred veliko publiko na simpoziju
kulturne elite. V neposrednem prenosu na državni televiziji.
V praktično vsakem, še tako oddaljenem slovenskem gospodinjstvu.
Pesem je iz cikla, ki bo objavljena v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.
