Danes sem sanjal, da sem bil v NUK-u.
Po stopnicah sem se povzpel z lahkotnim
korakom. S korakom češkega lahkoatleta.
Tako sem tudi vstopil v tišino in v žametni
mrak velike čitalnice. S korakom češkega
lahkoatleta. Notri ni bilo veliko ljudi in
hostese v kratkih krilih so se kot v najslajših
sanjah Milana Kleča sprehajale med mizami.
Čutil sem, da je tudi Milan Kleč nekje v bližini.
Čutil sem, da je ponovno na veliki preizkušnji,
saj mora nekako zdržati vso to lepoto, ki se je
neprestano zlivala po prostoru, kot bi hostese
v zgornjih nadstropjih knjižnice imele svoje
sobane in budoarje in bi se v različnih izmenah,
vedno sveže in brezhibno naličene in dišeče,
spuščale v čitalnico in tam pivnale znoj s
čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige,
in jim po potrebi masirale in rahljale
otrdele vratne mišice. Študirajoči so bili
tako globoko v knjigah, da jih pristnost hostes ni
niti malo vznemirjala. Vznemirjala je samo Milana
Kleča. Ko sem sedel, sem videl, da v bližini sedi
Matevž Kos, ki se je ponovno in že neštetokrat
z zavihanimi rokami zakopal v dela Friedricha
Nietzscheja, kot da mu ob delih Friedricha Nietzscheja
ne bi bilo nikoli dolgčas. Kaj šele zares slabo.
In potem smo se nenadoma prestavili v drug časovni žep.
Čitalnica NUK-a se je spremenila v čitalnico
stare Slovanske knjižnice, kjer pa so namesto
hostes po prostoru krožili psi. Čutil sem,
da Milana Kleča ni v tej čitalnici. Matevž pa je
bil. Psi so se premikali še bolj elegantno kot
hostese. Bili so to psi enciklopedije.
Psi knjige. Psi, podobni ljudem knjigam iz romana
Raya Bradburyja Fahrenheit 451. Psi, zaposleni
v knjižnicah kot nekakšna prva pomoč bralcem.
Psi za nujne primere in hitro ukrepanje.
Določene pasme so znale na pamet določene avtorje.
Kaj je kateri pes znal, je bilo odvisno od sozvočja
med avtorjevo pisavo, avtorjevo osebo in lastnostmi pasme;
skoraj od izbire po sorodnostih. Doberman, ki se je
smukal okrog Matevža, je v vse detajle poznal
Tako je govoril Zaratustra. Rahlo nerodna argentinska
doga, ki ga je opazovala, je bila odgovorna za
Kontrapunkt življenja in Groteskni ples Aldousa Huxleyja.
Borzoj je obvladal ritmiko in rime Osipa Mandelštama.
Severni inuitski pes je sikal kot Dane Zajc.
Bolonjski bišon, ki se je lahko nemudoma postavil na
zadnje noge, je deklamiral pesmi Ane Ristović.
Umetnostnozgodovinske študije Tomaža Brejca je poznal
zlati prinašalec. Prešerna je seveda znal gorenjski ovčar.
Toneta Pavčka dolenjski ovčar. Srečka Kosovela
kraški ovčar. Borisa A. Novaka rokokojsko sfriziran
pudelj. Intelektualno zahtevno poezijo Taje Kramberger
je poznal ameriški stafford. Prozne akrobacije Emila
Filipčiča zadetemu samuraju podoben shih-tzu.
Fantastične pripovedi Milana Kleča,
ki ga ni bilo v tej čitalnici, pa kitajski goli pes.
Vse se je dogajalo brez renčanja in lajanja,
tudi če poslušalec ni bil zbran in ni čisto dobro razumel
besedila, ki ga je pripovedoval pes. Vse se je dogajalo
v meniški zbranosti. Za svoje delo so psi
dobivali redno plačo in bili še dodatno
nagrajeni s čohanjem in božanjem, z miselnimi
igrami in najboljšimi priboljški in tu in tam
s kakšnim šilcem teranovega likerja.
Zvečer, doma, sem bil hkrati zaskrbljen
in pomirjen. Zaskrbljen za usodo Milana Kleča,
izgubljenega med vsemi dišečimi hostesami
v NUK-u, ki so se neprestano spuščale
iz svojih soban in budoarjev. Ko sem pomislil
nanj, so mi pred oči nenehno prihajali verzi
Tina Ujevića: »Nocoj bom umrl od lepote.«
In srečen, ker me kar naenkrat ni več skrbelo
za prihodnost naše psice. Če ne bo postala srčni kirurg,
kar si iskreno želi, jo zagotovo čaka bleščeča usoda
govoreče knjige, le še odločiti se mora,
katerega avtorja se bo naučila na pamet.
Ali pa se mora avtor, živ ali mrtev,
odločiti, da bo izbral ravno njo.
Pesem je iz cikla, ki bo objavljena v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.
