Samoprodaja = samopredaja?

Fotografija: Pexels

Rahlo tržno naravnan pogled na avtorja

Ker sam nisem neka strašna referenca ali avtoriteta na področju prodaje (moje knjige razen, menda, Teles v temi, niso bile razprodane), prezentacije (govorim lahko zelo nepovezano, moj glas ni prijeten, imam vsaj eno večjo govorno napako), izgleda (pogled v ogledalo kot razlog za jok), smisla za modo (H&M kot najprestižnejša blagovna znamka v osebni garderobi), mreženja (socialna anksioznost) ali celo karakterja samega (splošna človečnost, dostopnost, stopnja notranjega miru), me ima, da bi se za napisano bralcem in bralkam preprosto opravičil.

Ampak se vsaj tokrat iz principa ne bom.

Vsi se prodajamo.

Za zaslužek in preživetje prodajamo svoje veščine, znanja, ideje in čas.

Tudi pisatelji in pesniki in drugi pisci (v nadaljevanju avtorji) prodajamo svojo knjigo. Najprej jo prodajamo urednikom in založbam, potem, ko ta knjiga izide, pa jo prodajamo novinarjem in kritikom[1], torej medijem, predvsem pa seveda bralcem.

Seveda, zelo lahko, če ne najlaže, je reči, da bo delo govorilo samo (v smislu »dobra roba se hvali sama«), mi, avtorji, pa zavzamemo nekakšno metafizično pozo »prevodnika«: »Samo sel sem.« To je zelo lepa, zelo plemenita drža z enim samim problemom: nismo nikakršni seli niti prevodniki. Če si izposodim (in nekoliko podaljšam) misel Davida Lyncha, smo v najboljšem primeru ribiči, ki smo ujeli večjo ali manjšo ribo – in jo pripravili bolj ali manj okusno. To je vse.

Pravijo, da bi naj vsak avtor imel vedno pripravljen in naučen kratek sinopsis (vsake) svoje knjige. Nekaj pametnega, nekaj udarnega, nekaj, kar bi v treh ali štirih povedih v poslušalcu vzbudilo zanimanje.

Namesto tega pa je, vsaj v Sloveniji, precej pogost pojav ta, da, ko se kakšnega avtorja vpraša o njegovi knjigi, ta reče, seveda karikiram: »No … Napisal sem torej to knjigo … Se opravičujem. Pojma nimam, zakaj mi jo je založba sploh izdala. Ja, imam sicer nekaj zvestih bralcev … Karkoli že to pomeni … Ampak po moje jim ne bo všeč.« In novinarji, kritiki? Podobno: »Žal mi je, ker me boste morali trpeti.«[2]

Ob tem pogosto želijo oziroma želimo izpasti komični. No, niso in nismo. Šaljenje na svoj račun je sicer skoraj vedno dobrodošlo, a ne na tak način in ne v primeru predstavitve knjige, novinarske konference, intervjuja ali kakšne druge podobne priložnosti. Opravičevanje za našo knjigo – ali kar za naš obstanek nasploh – ni komično, ampak patetično.

Toda od kod ta občutek, ta nuja po opravičevanju? Od kod ta krivda? In: ali se denimo t. i. uspešni ljudje (ali, bolj korektno, množicam poznani ljudje), naj si gre za glasbenike svetovnega ranga ali pa uspešne podjetnike, opravičujejo za svoje avtobiografije? Seveda se ne.

Deloma je ta občutek krivde najbrž narodno/kulturno pogojen, saj imamo Slovenci to grdo in odbijajočo navado, da se opravičujemo tudi za svoje uspehe (v bolj ekstremnih, a v praksi tudi povsem vsakdanjih primerih pa tudi že kar za lasten obstoj[3]), temu pa pravimo skromnost ali celo ponižnost, da lažje živimo sami s sabo. Vendar pa menim, da ne gre ne za eno ne za drugo, temveč za neprepričanost vase in v svoje delo, tako da sem skorajda primoran odgovor o izvoru krivde iskati v tem, da takšni, zgoraj karikirani avtorji svojega dela niti sami ne jemljejo posebej resno in da iz njega ne črpajo nobenega ponosa. Kar posledično pomeni vsaj to, da na njem očitno niso delali dovolj dolgo in dovolj trdo.

Kot vidim stvar sam, je to edina možna razlaga.

Vem in verjamem pa, da je marsikateremu avtorju težko živeti z mislijo, da bi se ukvarjal s prodajo lastnega produkta – kar knjiga navsezadnje je. Produkt. Tudi: objekt. Vem. Verjamem. Zelo lepo je živeti v nekakšnem moralno vzvišenem, ne- ali transmaterialnem svetu, kjer nekaj štejejo samo ideje, »posvetne« stvari pa bomo prepuščali drugim. Vem. Vem, ker sem bil sam prav tak[4].

Založbe povečini nimajo kapitala (ali interesa) za omembe vredne marketinške kampanje, zato se moramo za promocijo svojega produkta vsaj do neke mere potruditi kar avtorji sami[5]. Ne govorim, da moramo prodajati svoje knjige od vrat do vrat, z njimi nadlegovati neznance in okoli trositi letakov zanjo. Niti približno. Resnica pa je, da smo avtorji s tem, ko imamo svoje knjige na trgu, preprosto povedano, znamka. Brand.

Znamke pa je treba negovati s strategijo in vizijo, če želimo, da obstanejo na tržišču. Tega pa si mi kot avtorji, ki izdajamo knjige, najbrž vendar želimo.

Med trženje sebe oziroma svojih produktov pa spada tudi nek, imenujmo to, estetski minimum. Način, kako izgledamo in se prezentiramo. (Izpostavljam izgled, ker ga lažje in hitreje izboljšamo kot pa karakter in splošen odnos do sočloveka.) In ne, res ni treba, da se oblačimo kot korporativni CEO. Hkrati pa to pomeni tudi, da naj vendarle ne bi izgledali, kot da smo zadnjih nekaj noči spali na cesti ali v gozdu (razen če nismo zares). Čista oblačila novejšega letnika in neka približna urejenost brade (za moške) in las bosta dosegli zelo veliko. Pravzaprav nas bosta, sodeč po lastnih izkušnjah, ta dva minimuma najbrž popeljala čez več kot pol poti.

Tu pa se odpira sledeča dilema: se oblačimo zase ali za druge? Odvisno od situacije, seveda, ampak v primeru prodaje, trženja, mreženja, je najbrž jasno, da se oblačimo za druge. Iz tega pa v primeru razcapanosti in zanemarjenosti sledi naše – hoteno ali ne – sporočilo, da ne spoštujemo drugih.

In kdo so ti »drugi«, da bi izkazovali spoštovanje nam, če jim ga mi sami ne?

Napisali smo torej knjigo in tako ustvarili bolj ali manj unikaten produkt. Recimo, da smo našli še založnika, ki je pripravljen knjigo tudi izdati. Torej pokažimo še vsaj malo veselja. In če nam produkt sam res ne pomeni ničesar, smo pa lahko veseli vere v naše delo, ki nam jo je izkazal urednik/urednica oziroma založba.

Kot umetniki mogoče že res trpimo, vendar pa se moramo zavedati, da to ne opravičuje, da se vedemo kot spokorjenci (ali Kafkove literarne osebe) in da so na prav tak način trpeli že tisoči in tisoči umetniki pred nami – to pa trpljenje, na nek način, podvrže inflaciji. Vsaj tu in tam smo lahko veseli in ponosni na svoje delo. In prav nič ni narobe, če to tudi pokažemo.

Poskrbeti je treba samo za nek minimum znamke, ki smo. In če že vsi rohnimo in grmimo nad domnevnim pomanjkanjem kulture v družbi, se mogoče lahko za trenutek zazremo še vase in se vprašamo, kaj sami pripomoremo k temu. Pa ne h kulturi, temveč k (domnevnemu ali ne) pomanjkanju le-te.

 

[1]Veliko avtorjev vidi (literarne) novinarje in kritike kot nekakšne sovražnike. Čeprav je po svoje tak odnos mogoče razumeti, bi vendarle opozoril na še eno, alternativno in mogoče nekoliko bolj zabavno dojemanje funkcije teh ljudi. Namreč: novinar in kritik avtorju delata zastonj reklamo. In: there’s no such thing as a bad commercial. Dodajam: skoraj.

[2]Hkrati s tem pa je treba izpostaviti apatijo še na drugi strani, torej na strani bralcev, kritikov, novinarjev, saj načeloma nihče od njih ponavadi nima nobenega posebnega vprašanja za avtorja. Tako se ustvari nekakšna apatična simbioza, za katero sicer res ne vem čemu služi, jasno pa je, da je samoobstojna in se pri življenju vzdržuje sama.

[3]»Oprostite, ker obstajam in oprostite, ker vam morim s tem, ampak eno kavo bi – če, lepo prosim, lahko.«

[4]Vsi pa vemo tudi, da nas nihče ne uči nastopanja in trženja samega sebe. Retorika kot veda in veščina je bolj ali manj utonila v pozabo in na posamezniku je, ali bo glede tega kaj storil ali ne. Večina avtorjev pa bo svoj čas seveda raje posvetila svojemu delu, torej pisanju, kot retoriki. To pa na tej točki ni več toliko problem knjižnega trga in naše prisotnosti na njem, temveč preprosto povedano – šolskega sistema.

[5]Socialna omrežja (ki so seveda zlagana, ampak ker na njih o kvaliteti svojih življenj lažejo vsi, lahko lažemo še mi – takšna je pač narava komunikacij na socialnih omrežjih) in razne internetne platforme so zastonj in z nekaj ne pretiranega truda lahko dosežemo neko približno internetno prisotnost, ki svetu sporoča, da delamo, ter dalje, kaj delamo in kje je to, kar delamo, mogoče dobiti. (Ljudje me denimo veliko bolj pogosto, kot bi si želel, sprašujejo, kje je mogoče dobiti moje knjige. »V knjigarnah in knjižnicah,« ponavadi bolj ali manj potrpežljivo odgovorim. Temu načeloma sledi začudenje, češ: »Tvoje knjige prodajajo v knjigarnah?«, zmagala pa je neka ženska, ki me je osuplo vprašala, če knjigarne in knjižnice še obstajajo.) Poleg tega pa tudi povsem navadna fizična prisotnost na različnih dogodkih lahko seže precej daleč. Že s svojo prisotnostjo sporočamo ali nakažemo, kaj nam je pomembno, hkrati s tem pa nakažemo – nase. Da ob tem niti ne omenjam tiste strašne besede, ki je mreženje