Sabo se je ustavil (odlomki)

Ilustracija: Ana Baraga

Kje je te dni njegov prostor za žalost? Prostor, v katerem bi bil z njo brez bolečine in žalosti, a bi v njem obenem za njo žaloval in jo objokoval? Med študijem madžarščine je pri Kostolanyju (preveč pocukranem, da bi ga kdo vprašal za mnenje) prebral, da je naslov mrtvih samo v naših srcih. To se mu zdaj zdi banalno in pocukrano do slabosti, toda stavek je bil, če se ga prav spomni, tak. Ni prepričan, da mu je zato, ker ve, kje je njen naslov, kaj lažje. Razcepljenost. Razpokan gral. Bodičasto polje, po katerem vsak dan hodi. O njej premišljuje, kot bi bila živa, obenem pa joka za njo, ker je mrtva. Še vedno živi v istem stanovanju, ima iste navade, kot sta jih imela, kot da se bo jutri vrnila, obenem pa za njo joka, ker je mrtva. Vpraša me, kako naj jo nagovori, ne da bo šlo za pogovor njega s samim sabo. Pravi mi, ne, to pogosto ponavlja, da se počuti osamljeno in izgubljeno. Kadi in pije, vsak večer, prekomerno, toda vztrajno in disciplinirano. (Menda se ni kot dezerter v JNA zaman naučil in se kot manijak držal discipline!) Izgubljeno in osamljeno. Tega mi ne pove, to je očitno, če ga malo bolje pogledam. Kadi in pije, ko se vrne iz službe, ki jo opravlja v knjižnici. Le tako zdrži svinčeni večer, ki pada nanj in le tako se ne sesuje v brezna noči. Na prostrani terasi je obkrožen s cipresami in z zvezdami. Izgubljen in osamljen, tako se počuti, četudi lahko ob pozdravu nasmešek na njegovem obrazu zavede. Ne cigarete ne vino mu ne prijajo. Vsake toliko zakašlja. Glava ga boli, pove, da ima občutek, da ga ne neha boleti, bolje mu ni ne zjutraj ne zvečer. Torej nima izbire. Izgubljeno in osamljeno, poudarja, toda ničesar ne počne, da bi to spremenil, ker ne more, do neke mere ga razumem in ga ne trpinčim z dejstvom, da ne morem ne obstaja, je zgolj nočem. Ne najde razlage za potrebo po vračanju v znana občutja obupa in skoraj fizične bolečine. V znano travmo. V brezumje. Ki se ga vsak dan spominja, znova in znova doživlja njeno trpljenje. Njen fizični pekel. Njen pekel, v katerem se je njena duša sesula. Na bolniški postelji. Iz katere zadnje mesece ni mogla vstati. Bil je nemočen in brezumen gledalec in opazovalec, ne pa nekdo, tako misli, ki bi jo mogel in moral pozdraviti. Ali vsaj najti način, kako naj ozdravi. Ni razumel. Kaj pa podvomil? Neki znaki in napovedi so morali obstajati. Ali niso? In kdaj? In kateri? Odpovedal je. Kratko in preprosto povedano. On, izdajalec. On, edini. Vseh teh njenih mesecev ne more kar tako pustiti za sabo, tako čuti, ne misli. Ne more jih pozabiti, izbrisati. Nje ne more pustiti čisto same na praznem polju pozabe. Noče, ne more, toda na različne načine skuša zmanjšati grozo, ki jo je živela in ki se je še vedno zelo živo spomni. O kateri on misli, da jo je ona živela. Doživljala je pekel, fizični in psihični, mi takoj pove, potem me vpraša, če vem, koliko enot po tri dni je v enajstih mesecih? Približno sto dvanajst, odgovori namesto mene. Niti enkrat ni doživela razbremenitve, niti enkrat olajšanja po tretjem dnevu, razpeta pa je bila enajst mesecev. Potem me retorično vpraša, če njeno trpljenje podaljšuje, če ta njen pekel, to njeno bolečino, podaljšuje, ga nadaljuje, če o tem razmišlja in govori? Šla je skozi najhujše možno trpljenje in doživljala ga je kot kazen. Kazen za kaj, jo je vprašal več kot enkrat in ni dobil odgovora. Mar ni bilo vse njeno trpljenje znak odsotnosti Boga? Njegovega neobstoja ali njegove nerazumljive in škandalozne indiferentnosti? Ni bolečina še večja in bolj strašna ravno zato, ker je očiten dokaz odsotnosti Njega? V katerega je verjela in ga klicala? In ki jo je pustil brez odgovora? Ki jo je zapustil? Jaz pa je ne morem kar tako zapustiti in ne morem nehati govoriti o vsem tem, ker bi to pomenilo, da sem nehal obtoževati tistega, ki ga je ona klicala, a se ni odzval, temveč jo je zapustil, pogosto reče pred ogledalom, mi na svoji terasi prizna nek večer. Krivi njeno usodo, preklinja sebe, navaja človeško nemoč. Če bi se prisilil pozabiti zadnji dve leti njene grozljivke, če se tega ne bi več spominjal, bi to pomenilo, da ne skuša več razumeti tistega, česar ni mogoče razumeti s te ali katerekoli druge perspektive, česar ni mogoče pozabiti, česar ni mogoče z ničemer upravičiti. Metafizika lahko ponudi uteho, toda lažno uteho, takoj doda, in to samo tistim, ki ne trpijo, ne psihično ne fizično. Tistim, ki niso neposredni objekt niti subjekt metafizičnih vprašanj. Metafizika odpove pred fiziko bolečine in trpljenja. Toda, toda, pravi, in mi vprašanje, kot da me tega ne bi vprašal malo prej, znova zastavi, v kolikšni meri njeno fizično trpljenje, njeno psihično trpljenje, ko o njima govori in se ju spominja, sam hrani in podaljšuje? Ko jima daje ves svoj prostor, v časovnem in mentalnem smislu? Če bi to nehal početi, bi to pomenilo tudi, da se je svoje A. nehal spominjati? In kako naj bi izvedel delno amnezijo? Tega se spominjati, tega pa ne? In mar ne bi potem šlo za lažno podobo, ki jo želi ohraniti o njej? Zmanipulirani fragment, povečan na velikost cele slike? Kjer življenje sploh nima svojega zaključka, temveč se konča brez razlage, konec pa ostane nejasen in sanjski? Bi lahko poznal samo to, ta nekonec, ne pa tudi tistega drugega? Bi lahko živel s tem ob vednosti, da gre za samo en del njunega življenja? Bi potem lažje preživel to, da je ni? Oziroma bi potem lahko lažje živel? Kajti za to gre, za življenje kljub vsemu tistemu, o čemer ni prepričan. Vse to se mu podi po mislih, ko se opazuje v velikem ogledalu njune kopalnice. Moral bi se obriti, toda vidi zgolj svoje temne podočnjake, črno brado, prepleteno z umazanimi nitmi beline, svoj suhi torzo, kot tudi čisto srajco, hlače in spodnje perilo na omarici za sabo. Ki jih je imela ona na njem rada. Stoji v vrtincu in čaka vrnitev na površje dni. Občasno ga preteklost povleče vase z metronomsko natančnostjo, ga vrže na ostre in slane čeri. Zalivajo ga valovi, močni in nepredvidljivi. Potem stoji v ranah. Izgubljen in osamljen. V puščavi, ki ni puščava. V svetu, ki ni svet. Ves je razparan, pa nikjer nikogar. On v temni praznini. V prepadu osamljenosti. Nenadoma ga prešine, da bo zamudil v mesto na srečanje z žensko, ki dela v isti knjižnici. Toda ne hiti, ničesar več ni, zaradi česar bi hitel. Passione, fouco, ardere, fiamme, bruciare, te besede so mu postale neznanke. Čas, ki ga bo preživel s to žensko, je iztrgan iz prostora žalosti in bolečine za tisto drugo, ki je ni več. To mu je jasno, ne slepi se. Iz žalosti in bolečine zna bežati. Beži iz obupa in bolečine. V ta odnos. Tisto, kar ga pri vseh teh poskusih bega, čudi, je, da seksa z drugimi ne doživlja kot prevare. Toda z nobeno od drugih ni ne vesel ne srečen. Potem je zgolj bolj obupan. Ne pozablja, ne more in noče pozabiti. S samim sabo se gre igro, v kateri je edini poraženec, saj upa, saj želi pod svojo dlanjo začutiti njeno zatilje, s svojim trebuhom začutiti njen trebuh, s stopalom začutiti njeno stopalo, prepoznati njene boke, s svojim jezikom začutiti hrapavost in obliko njenega jezika, rad bi gledal v njene oči. In zato, zaradi drugih žensk, nima slabe vesti. Dragan, njegov prijatelj iz otroštva, mu pravi, ko se pozno zvečer s taksijem peljeta v center mesta, da je z vsemi temi drugimi ženskami najverjetneje zato, ker je videl smrt, zaradi česar beži v življenje, ki ga predstavljajo druge ženske in ker verjame, da ga bo v njih in z njimi našel. Jin in jang se v življenju izmenjujeta kot eros in tanatos. Ni prepričan, če ima Dragan prav, ni videl smrti, temveč počasno in boleče umiranje ženske, ki jo je ljubil.

***

Zbudiš se v sončno imitacijo jutra. Imitiraš vstajanje iz postelje, pretegovanje. Imitiraš božanje mačke, ki ti je spala ob nogah in ki zdaj imitira zehanje, nezadovoljna, ker si vstal in jo zbudil. Imitiraš odhod v kopalnico, kjer izvajaš imitacijo opravljanja potrebe. Vstopiš v imitacijo kadi in se tuširaš. Voda ni hladna, ni vroča, ni mlačna. Potem se brišeš in frotiraš z imitacijo brisače, si oblačiš imitacijo spodnjega perila, majice, kavbojk, nogavic, obuvaš si imitacijo čevljev. Ko si pripravljen na novo imitacijo sebe v delovnem dnevu, postaneš in si natančno ogleduješ imitacijo svojega obraza, ki z umikanjem in izginjanjem vodne pare z ogledala postaja vse bolj jasen. Kopija kopije. Še vedno si tu, je to tisto, kar te boli? Greš v kuhinjo, kjer imitiraš zajtrkovanje. Imitacija vonja kave je močna in skoraj uživaš v njem oziroma v njegovi imitaciji. Gledaš predse, zamišljeno, odsotno v imitaciji odsotnosti. Tukaj si in nisi, nimaš kam oditi, nimaš se kam vrniti. Prižgeš imitacijo radia, ker je tišina neznosna. Ne veš, zakaj, toda imitacija cigarete te pomirja, zato si jo greš na teraso prižgat. V eni roki držiš imitacijo kavne skodelice, v drugi cigareto, ki jo približaš imitaciji svojih ustnic. Vdihuješ in ne vdihuješ dima. Dihaš in ne dihaš. Vse je imitacija. Pred hišo gledaš imitacijo hribov v daljavi, zeleno imitacijo krošenj cipres. Imitacije tvojih misli jezdijo skozi tvojo glavo kot rumeni taksiji v neskončnem prostoru nestvarnega, nočnega New Yorka. V nobenem taksiju ni potnikov, ni voznikov. Jezdijo brez smisla. Le bolečina je kot britvica, resnična. Ko ugasneš cigareto in greš v kuhinjo pojest imitacijo zajtrka, imitiraš kašelj. Potem vidiš, da imaš še čas in greš spet na teraso, da bi si, pred odhodom v imitacijo službe v knjižnici, prižgal še eno. Dopoldan mineva v imitaciji dopoldneva, popoldan v imitaciji popoldneva, večer v imitaciji večera. Vino, ki ga zlivaš vase, je imitacija vina. Tudi zvezde so imitacija zvezd, njihova svetloba migota kot sveče na pokopališču. Le sanjam je prihranjena imitacija, v njih se A. vrne, ti pa se ves čas sprašuješ, zakaj ne govori o zadnjih mesecih in če bi ji moral reči, naj bo previdna in da bi bilo morda dobro, če gre na pregled k zdravniku. Toda tudi to je imitacija nočne more, zaveš se in v sobi prižgeš luč, ki sveti sivo, kot plesen. Minila je imitacija polnoči in soba je prazna imitacija. Kot površinske, dolge rane na ustnicah, takšne so tvoje ure brez nje. Samo ti veš zanje, samo ti jih čutiš, ko opisuješ imitacijo lastnega življenja. Kajti zdaj si tu. V kraljestvu imitacije in sivine. Iz katerega ni izhoda. Lahko se smejiš in se, smejiš se, ampak to je samo imitacija smeha. Lahko govoriš in dneve dolgo ne nehaš govoriti, o tem in onem, o vsem in ničemer, ampak to je samo imitacija zgodbe. Lahko marsikaj, ampak to ni nič. Med zdajšnjim tabo in pravim smehom, pravo radostjo, upanjem in vznemirjenjem, ki so obstajali, ko je bila še živa, je zrasla siva, nepremostljiva črta. Nihče ne vidi, da si zapleten v mrežo lastnih kopij in ponaredkov. In da je samo žalost za njo kot britvica. Da samo ona ni ponaredek, svet pa je.

***

V daljavi se proti jasnemu nebu kot stebelca suhe, sive trave stegujejo nebotičniki. Nisi prepričan, ne moreš z gotovostjo reči, kateri del dneva je. Lahko bi bil svit, ampak tudi predvečer. Čas, enako dober tako za odhod kot za prihod. Toda ti nimaš kam iti, niti se nimaš kam vrniti. Kaj je že o sebi rekel Franz Tunda? Da ni nihče na svetu tako odvečen, kot je on? Koliko njegove besede veljajo zate? Stoodstotno? Manj? Več?

 

 

Oto Horvat (1967), pesnik in pisatelj iz Novega Sada, ki živi v Firencah. Roman Sabo se je ustavil (Sabo je stao, KC Novog Sada, 2014) je napisal po tem, ko je objavil že osem pesniških zbirk. Po smrti žene. Tedaj se mu je zdelo, da je poezija preveč obrabljena, preveč daleč, da bi v njej lahko ubesedil bolečino izgube bližnje osebe. Gre za enega redkih ljubezenskih romanov s področja nekdanje Jugoslavije, kjer tema ljubezni v literaturi ne kotira najbolje – morda zato, ker malo komu uspe, kar je Horvatu: dvigniti (tragični) ljubezenski odnos nad klišeje, stereotipe ter nad hitro iskanje utehe v nostalgiji, ki pogosto ni drugega kot odveza od stvarnosti sedanjega trenutka. Horvatov pripovedovalec bolečino v poziciji obtičanosti zdrži in obvladuje, ob tem pa skuša s tehniko (samo)izpraševanja in menjavanja gledišč priti do dna rečem, ki jih ni moč racionalno zaobjeti. Roman Sabo se je ustavil je bil nominiran za NIN-ovo nagrado. Nedavno je napisal še roman Kao Celanovi ljubavnici (Akademska knjiga, Novi Sad, 2016).
 
Izbrala, prevedla in opombo napisala: Dijana Matković.