AirBeletrina - »S knjigo želiva doseči, da bi si ljudje ob izletih v naravo vzeli čas tudi za arhitekturne oglede.«
Intervju 28. 1. 2021

»S knjigo želiva doseči, da bi si ljudje ob izletih v naravo vzeli čas tudi za arhitekturne oglede.«

Robert Potokar in Špela Kuhar Fotografija: osebni arhiv

Arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar sta napisala knjigo, ki sta jo želela prebrati, pa je nista našla. Naslovila sta jo Zgodbe slovenske arhitekture, v njej pa prek 50 zgodb o stavbah, mestih, trgih, ulicah in ustvarjalcih predstavljala razvoj slovenske arhitekture vse od koliščarjev do 21. stoletja. Razkošen vpogled v najpomembnejšo slovensko arhitekturo skozi čas razpira vpogled v različna zgodovinska obdobja ter z njimi povezano arhitekturo mest, podeželja, trgov, sakralno arhitekturo, prenovo javnih stavb, arhitekturo športa in drugega. Avtorja sta napisala knjigo za vsakogar, ki ga zanima arhitektura, ki je v več kot 2000 letih zaznamovala slovenska mesta in slovensko krajino.

Arhitekturo uporabljamo vsak dan in neprestano, kako pa je z arhitekturno pismenostjo v širši javnosti?

Robert Potokar: V arhitekturi spimo, delamo, hodimo v banke, na tržnice, se sprehajamo po parkih, mestih … Arhitektura je vse okoli nas in strokovnjaki nanjo res gledamo drugače. Znamo razbirati stile, ozadja njenega nastanka in ločevati slabo od dobre arhitekture, medtem ko laiki bolj ali manj zgolj uporabljajo zgrajene prostore in v njih največkrat ne prepoznavajo njegovih kvalitet, vsaj ne zavestno. A ne glede na to kakovostna arhitektura nanje lahko vpliva nezavedno. Tako sva tudi ob nastajanju knjige razmišljala ravno o tem, kako približati arhitekturo tistim, ki jim morda ni tako blizu, a si želijo o njej kaj izvedeti, odkriti, spoznati.
Špela Kuhar: Med vodstvi po mestu za otroke v programu Igriva arhitektura sem otroke velikokrat peljala na ogled po Ljubljani. Vedno smo šli na Miklošičevo ulico, kjer jih je večina gledala le parter ulice, izložbe. Opozorila sem jih, da naj si ogledajo stavbe vse do njihovega vrha, ob tem pa jih še spodbudila, da naj videno nagovarjajo z vprašanji. In če strnem: arhitekture se je treba lotevati analitično. Kar se začne z vprašanjem, zakaj se v določenem prostoru dobro počutimo. Morda, ker so visoki stropi, ker je prostor svetel, ker ima zelenje, ker ni preobremenjen s pohištvom itd.? S takšnim spraševanjem se začne razpirati zavedanje o arhitekturi. Torej, o tem, kaj prostor pravzaprav pomeni in kako dobro oblikovani prostori vplivajo na nas.

Kako pomembno je, da v lastnem mestu vklopimo oči turista, postanemo pozoren opazovalec domačega okolja, ki ga sicer velikokrat prehajamo z določeno samoumevnostjo?

Robert Potokar: Kot prebivalec svoje mesto dojemaš kot nekaj danega in v njem ne znaš več prepoznavati njegovih resničnih kvalitet. Tudi bolj ali manj hodiš po istih poteh, na njih pa gledaš iste stvari, horizont tvojega pogleda pa, kot je prej omenila Špela, ostaja na ravni izložb in redkokdaj pogledaš proti streham. Če bi kot prebivalci mesta naredili preskok in bi svoje mesto začeli gledati bolj raziskovalno, skozi turistične oči, bi naenkrat odkrili, kaj vse nam to ponuja. Na žalost smo prebivalci na svoja mesta preveč navezani kot na nekaj samoumevnega in tako v njih marsičesa ne zaznamo. Najbrž ni veliko prebivalcev Ljubljane, ki so odšli do Gospodarske zbornice zgolj z namenom, da si jo ogledajo kot primer dobre arhitekture. Vprašanje je tudi, koliko si jih bo na ta način šlo pogledati džamijo, za kar si kot obiskovalci drugih mest vzamemo čas. Letos smo tudi zaradi turističnih bonov domači turisti odkrivali pokrajine, kraje in arhitekturo Slovenije, ki jih sicer najbrž niti ne bi.

Špela Kuhar: V mestu, kjer živiš in si vpet v določene aktivnosti, te slednje spremljajo tudi v mislih med hojo po mestu, medtem ko kot turist v novo mesto prideš veliko bolj odprt in sproščen. In mesto na tak način lahko zaznavaš z vsemi čutili.

Kako prostor vse vpliva na nas?

Robert Potokar: Če odgovorim samo z enim primerom; slovenski arhitekt Stanko Kristl je nekoč dejal, da je ob projektiranju ljubljanskega Vrtca Mladi rod razmišljal, kako ustvariti prostor, v katerem se bodo otroci dobro počutili. Želel je ustvariti mehko, objemajoče in varno okolje, ki otrokom daje občutek zavetja, neke vrste maternico. Zato je arhitektura tega vrtca organska in igralnica z lesenim stropom resnično deluje prijetno in udobno.

Špela Kuhar: Sama sem hodila v osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju, ki jo je odlično zasnoval Stanko Kristl. Te izkušnje dobro oblikovanega prostora, v katerem se človek izjemno dobro počuti, sem se spominjala še desetletja po tem. Znana je avstrijska raziskava, ko so na podlagi določenih fizičnih parametrov, kot recimo bitja srca, in vedenja spremljali počutje otrok v lesenih in običajnih prostorih vrtca. V lesenih prostorih so otroci imeli počasnejše bitje srca, bili so bolj umirjeni. Les blagodejno vpliva na človeka in uporaba tega materiala je zagotovo ena od ključnih točk prihodnosti arhitekture. O tem se vedno več govori, pa vendar se arhitekti pri naročnikih, ki jim svetujemo, da bi si zgradili leseno hišo, še pogosto srečujemo s prastrahovi pred uporabo tega materiala. Delno gre tudi za predsodke, da če si delajo hišo, mora biti zidana, res pa je tudi, da je gradnja iz lesa nekoliko dražja.

V času epidemije veliko časa preživimo doma, v domače prostore smo vnesli tudi veliko več funkcij – službo, šolanje, telovadbo … Kako ta čas spreminja naš odnos do doma?

Špela Kuhar: Odnos do doma se že spreminja. Ker toliko časa preživljamo doma in v domu počnemo še več stvari, je postalo izjemno pomembno, da imamo prostore organizirane tako, da se lahko vsak član nekam umakne. Še bolj pomemben element stanovanj je postal balkon, sploh v državah, kjer nekaj časa niso smeli zapuščati doma, razen za nujne opravke. V prihodnje se bo pri načrtovanju domovanj to zagotovo poznalo. Ne bomo načrtovali samo balkonov, temveč dovolj velike balkone ali terase.

Pri krepitvi odnosa do kakovostne arhitekture ima pomembno vlogo tudi poznavanje konteksta njenega nastanka. Ravno to, kar laičnem bralcem med drugim prinaša vajina knjiga.

Špela Kuhar: Vednost omogoča bolj polnokrven pogled na to, kar je okoli nas. Toliko je različnih vzrokov, zakaj nastane določena stavba, mesto ali trg. Nanjo vplivajo geografija, politika, družbena razmerja, kulturni konteksti, finance in drugo. V Ljubljani denimo ne bi imeli toliko secesijskih stavb, če obdobje vzpona tega arhitekturnega sloga ne bi sovpadlo z obnovo mesta po velikem potresu leta 1895, ki ga je vodil razsvetljeni župan Ivan Hribar.

Robert Potokar: Pogled na arhitekturo kot lupino je zgolj prvi in eden od vidikov njenega dojemanja. Z globljim vedenjem, ki zaobjema med drugim razumevanje družbenih odnosov, pa arhitektura pred nami drugače zaživi. S knjigo želiva doseči, da bi ljudi ob prebiranju zgodb spodbudila, da bi se ob izletih v naravo vzeli čas tudi za arhitekturne oglede.

Špela Kuhar, omenili ste pomen finančnih kontekstov, ki med drugim pomembno vplivajo na nastajanje arhitekture.

Denar je v arhitekturi izjemno pomemben. Če v preteklosti ne bi bilo kulturno ozaveščenih mecenov, ki so podprli določene gradnje, marsikatere stavbe ne bi imeli. Tudi velikih javnih projektov, kot je na primer Cankarjev dom, za katerega so politiki morali spretno usmerjati tok financ, da so lahko uresničili ta za Slovenijo resnično velik projekt, ne bi bilo. Prav to pa so stvari, ki sva jih vpletla v knjigo, zato da bi ljudje razumeli, kaj vse je potrebno, da se zgodi presežna arhitektura.

Kaj dela arhitekturo presežno?

Robert Potokar: Gre za preplet več stvari, za katere niso odgovorni samo dobri arhitekti. V prvi meri je pri tem ključen investitor, ki razume, zakaj v nekaj vlaga denar. Ob tem so pomembni tudi lokacijski pogoji in izvajalci. Če strnem, za dobro arhitekturo je na koncu odgovornih več oseb, ki morajo delovati kot tim. Nekatera arhitektura pa bo ostala stoletja, nekatera mogoče samo desetletja. Večnost ahitekture je s pojavom globalizacije in amerikanizma, ko nakupovalne centre, ki ne prinašajo več dobička, po nekaj desetletjih podrejo, še toliko bolj na udaru. Ali drugače – arhitektura je lahko zelo minljiva, le redke arhitekture so večne, kot recimo Plečnikove Žale, ki bodo posebne še naslednja stoletja.

Špela Kuhar: Pomemben dejavnik kakovostne arhitekture je tudi čas.  Danes smo obremenjeni s hitrostjo, veliko je treba narediti v kratkem času, kar se pozna tudi pri arhitekturi. Vsaki stvari bi morali  pustiti svoj čas, da odleži, pa naj bo to ideja ali pa sušenje gradnikov stavbe.

Arhitektura je pomemben del nacionalne identitete.

Robert Potokar: Tega se premalo zavedamo, o čemer priča tudi dejstvo, kako malo arhitektov pozna širša javnost. Jože Plečnik je v širšem kontekstu dobro poznan, ve se tudi za Edvarda Ravnikarja, delno za Ivana Vurnika, arhitekti, kot so Oton Jugovec, Milan Mihelič, Edo Mihevc in druga imena pa izven stroke že niso več poznana. Drži, da Plečnik v mednarodnem prostoru dela dobro reklamo za Slovenijo, Ljubljano in nasploh za slovensko arhitekturo, a res je tudi to, da je hkrati prevzel osrednje mesto v slovenski arhitekturi, pri čemer so za druge ostale samo še drobtinice.

Problem, ki ga opažata v Sloveniji, je premalo razumljena vloga arhitekta. Veliko je pri nas samo graditeljstva. Pogosto je namreč prepričanje, da je vsak lahko svoj arhitekt?

Robert Potokar: Če odgovorim s primerjavo, tudi zob si ne popravljamo sami in prav tako pravnih vprašanj ne rešujemo brez strokovnjaka, medtem ko si arhitekturo že skoraj vsi želijo delati sami in si pri tem ne pustijo niti svetovati. Arhitektura je pri nas pogosto razumljena kot nebodigatreba. Kot recimo, zakaj si moram fasado prebarvati v belo ali svetlo sivo, če pa si želim zelene zunanjosti. Barve fasad so namreč v prostorskih določilih priporočene v zemeljskih in svetlih tonih.

Špela Kuhar: Če se navežem na barvanje fasad v kričeče odtenke, bi bilo pri tem pomembno, da bi dosegli to stopnjo zavedanja, da zunanjosti stavb ne barvamo zase, temveč predvsem za vse ostale, ki hodijo mimo. Pri nas pa to razumemo ravno obratno. Enako velja za raznovrstne ograje okoli hiš, kritine in postavljanje raznega okrasja, kar je med prebivalci prešlo že v pravo tekmovanje. Zato je, ko govorimo o lepi Sloveniji, vprašanje, kaj gledamo. Stara središča denimo Škofje Loke, Kranja in drugih mest, ki so zaščitena, so resnično izjemno lepa, prav tako krajina brez arhitekture. Med tem ko v redko kakšni vasi ni ekscesov. Arhitekturno lepo urejeno okolje je v tem pogledu pri nas bolj izjema kot pravilo.

Robert Potokar: Ravno pri tovrstnih posegih na zunanjosti hiš in njene okolice se kaže, kako pri nas premalo gledamo na skupnost in predvsem nase.

Kateri so bili časi, ki so bili posebej naklonjeni arhitekturi v slovenskem prostoru?

Špela Kuhar: Arhitekturno izjemno plodovito je bilo pri nas obdobje po drugi svetovni vojni. Cela klima, v duhu vse je mogoče, postavljamo novo državo, ji je bila naklonjena. Nenazadnje so v tistem času zgradili novo mesto – Novo Gorico –, in več kot zgraditi novega mesta se niti ne da. Šlo je za herojske podvige, ki jih sicer niso vse izpeljali, kot so bili zamišljeni, saj je šlo veliko stvari tudi narobe. A kako veliko se je tistem času vlagalo v kakovostno stanovanjsko gradnjo, če omenimo le Ferantov vrt, stanovanjsko sosesko Murgle, poslovno stanovanjsko stavbo Kozolec. Tudi arhitektura javnih stavb je bila na izjemno visoki ravni, med katerimi so recimo kulturni domovi v Velenju, Zagorju, Trbovljah in kasneje zgrajeni Cankarjev dom ali občinska hiša v Kranju …

Robert Potokar: V 60. letih prejšnjega stoletja je bila slovenska arhitektura, pa ne samo zaradi profesorja Edvarda Ravnikarja, temveč tudi zaradi drugih arhitektov, na eni od najvišjih ravni. Bila je sočasna z arhitekturo v Nemčiji in Skandinaviji ter daleč stran od t. i. komunistične oz. socialistične arhitekture. Na arhitekturni ravni smo imeli veliko presežkov tudi v mednarodnem merilu, čeprav marsikdo danes gleda na socialistično obdobje le s kritiko.

V svojo knjigo sta vključila 50 zgodb o presežni arhitekturi. Izbora najbrž ni bilo preprosto narediti?

Robert Potokar: O tem sva se zelo veliko pogovarjala, zbirala materiale in odločala. Nisva želela narediti enciklopedičnega pregleda, ker bi bila sicer knjiga preobsežna. Najino osrednje vprašanje je bilo, kaj vključiti in kaj zavestno izpustiti, da bo knjiga berljiva, prijetna, vabljiva in zapomnljiva. Po najinem mnenju sva uspela narediti tehten in relevanten izbor, v katerem bo lahko nekdo, ki ga arhitektura zanima, čez zgodbe dobil lep vpogled v razvoj slovenske arhitekture. Izbor je bil seveda subjektiven, a je temeljil na strokovnih parametrih. Morda bi nama lahko kdo očital, zakaj sva med zgodbe vključila tudi bivake. Gre za majhno arhitekturo, ki jo je relativno malo, a je zelo zanimiva. Nenazadnje Slovenci radi hodijo v gore in morda jih bo najina knjiga spodbudila, da si bodo na svojih poteh zadali cilj, da si ogledajo, kakšnega od njih, saj delujejo že kot skulpture v naravi.

Bralcem nam je knjiga prinesla zanimiv in pomemben pregled slovenske arhitekture skozi zgodovino, kaj pa je knjiga dala vama?

Špela Kuhar: Meni je dala zelo posebno leto branja, premišljevanja in raziskovanja, kar je spomladi nekoliko sovpadlo s karanteno. Predvsem mi je bil velik užitek, da sem lahko preštudirala knjige, ki sem si jih že dolgo časa želela prebrati.

Robert Potokar: Raziskovanje za knjigo nama je podarilo tudi nove prijatelje, kar je bila še ena lepa izkušnja.

Knjigo Špele Kuhar in Roberta Potokarja z naslovom Zgodbe slovenske arhitekture, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.