Kdo sem jaz, da bi napisal RIP na svoj profil socialnega omrežja, ko je umrl Leonard Cohen? Kako strašno arogantno bi bilo to. Za nas ni bil človek, za nas je bil prikazen. Dobri duh. Glas z besedami, ki božajo, in besede z glasom globočin. Mislil sem, da ne more umreti. Kot vsi, ki smo ga poznali samo skozi pesem. In vendar ni bil samo glas v pravih tonih, ni bil samo tolažnik razdrobljenih upov in src. Bil je človek, ki je imel bližnje, prijatelje, znance. Oni lahko rečejo, naj počiva v miru, ne mi, mi nimamo te pravice. Nam je umrl samo košček prikazni. Če bi napisal RIP na svoj profil, bi pokazal, da je Cohen pel le meni. Pa ni, predvsem je, bi rekel, pel sebi. In o sebi. In o svojih bližnjih.
Rad berem nekrologe, so nagrobni spomeniki iz črk, vejic in pik, ki lahko stojijo ali padejo. Kot pravi nagrobniki iz kamna. Padejo takrat, ko pisec izkoristi smrt drugega, da piše o sebi. Stojijo pa takrat, ko nam odkrijejo človeka v vsej svoji zapletenosti, ko se zavemo, da je za podobo in glasom stalo tisto neulovljivo, kar nas med milijardami ljudi dela posebne. Zato se ob dobrih nekrologih počutimo boljše, se dobesedno potolažimo. Življenje umetnika je imelo svoj smisel, mogoče ga bo na samem koncu imelo tudi naše. Pravi nekrologi ne govorijo o smrti, ampak o življenju. Zato nas ne zamorijo, napolnijo nas z upanjem, četudi ne verjamemo v posmrtno življenje.
S socialnimi omrežji je kratica RIP postala še lahkotnejša kot prej. Hkrati pa izreči pravo sožalje, se zazreti v obraz žalujočim, ni postalo nič lažje. Ko pogledamo pravi izgubi v obraz, vidimo, kako bomo trpeli mi, ko bomo nekoga izgubili. In mogoče še hujše, kako bodo trpeli bližnji, ko bodo izgubil nas. Pretirano izražanje površnega sožalja žali prave žalujoče. Relativizira njihovo žalost, jo nekako posploši in naredi uporabno za vsakogar, ki ima pet minut časa. Sožalje postane dežnik, ki ga odpreš in zapreš, ne da bi se zavedel. Žalujoči pa medtem stojijo na dežju, premočeni od solza in dežja. Za njih žalovanje ni zaščita pred trenutno nerodnostjo, ampak zgolj zunanji izraz prave žalosti. In bolečine.
Ko nekdo umre, ga ni več. In ta praznina boli. Ni isto, če umre izvajalec glasbe, ki ti je resnično blizu, kot če umre nekdo, ki je bil resnično tukaj. Ko je umrl moj oče, me je najbolj prizadel pogled v njegovo sobo, kjer je pletel košare. Resnično je rad pletel košare. In ker je umrl nenadoma, je bila njegova soba taka, kot bi jo zapustil pred petimi minutami. Košara je bila na pol spletena, na tleh so bile šibe, orodje je bilo pripravljeno za uporabo. Samo priti bi moral, sesti in plesti. Pa ni prišel. Nikoli več. Praznina je bila tako neznosna, da bi se najraje kam sam usedel in pletel. Če bi znal.
Ko na svoj profil na socialnih omrežjih napišemo za umetnika, ki ga nismo zares poznali, ne žalujemo, ampak sporočamo, da nam je bil všeč. A izražanje naklonjenosti ni isto kot izražanje izgube. Izguba zares boli. In če nas zaboli, ko umre priljubljen pevec, kaj je to, kar boli? Žalostni smo zato, ker je umrl pevec, ki je pel samo za nas. Imamo ga za svojega. Umetnik je žrtev svojega uspeha, dotaknila se nas je njegova pesem, segla je globoko in povezujemo ga z lastnimi doživetji in spomini. Intimnimi, seveda, kot je lahko intimna le popolna odkritost samega pred sabo. A ko umre kot meso tega sveta in se spremeni v prah, potem se nam dozdeva, da je umrl nekdo, ki nas je dobro poznal. Tolažnik. Prijatelj. Spovednik. Ljubimec. Kajpada samo naš. Kljub temu je umrl človek, ki ga nismo poznali. In človek, ki ni bil samo naš, kot noben človek ni, ampak predvsem sam svoj in od tistih, ki so ga imeli rad. Mi pa, priznajmo si, ne spadamo v ta krog. Smo brezimni drugi. Povsem nepomembni za umetnika, a toliko dragocenejši za svoje bližnje.
