Kardoš si za pisanje romana, vsaj glede na splošne razmere v slovenskem literarnem prostoru, vzame čas. Čakanje ni zaman, saj se na policah nato praviloma znajde delo, ki je nominirano za kresnika ali pa le-tega celo prejme. A naj opustim kakršnakoli namigovanja. Ostaja pa dejstvo, da je avtor (tudi) tokrat, z romanom Veter in odmev, poskrbel za dodelan in morebiti nekoliko nenavaden tekst.
Osnovna zgodbena premisa je nadvse preprosta. Naš junak po imenu Adam Teodor Vogrinski po naključju dobi službo učitelja glasbe v (hribovski) šoli ob severni državni meji, v kraju Gorenje selo. Za njim je že bolj ali manj uspešna glasbena kariera in z njo nekaj neporavnanih računov, ki se v Adama iz dneva v dan močneje zažirajo. Tam je torej, nekje na severni meji, kjer stvari vsaj na videz potekajo, tako kot v šolah pač potekajo. Tu so izredni sestanki, nekolikanj megalomanski ravnatelj, kakšna čedna učiteljica in šolajoči se mulci. Iz tega vidika bi bil roman lahko prav povprečno dolgočasen, pretirano kvazirealističen … Lahko bi zapadel, in sprva se zdi, da bo temu tudi v resnici tako, v nekakšno niti ne posebno sodobno utelešenje Martina Kačurja. Toda pri Vogrinskem ni zaznati niti kančka Cankarjeve prešernosti. Adam se v Gorenje selo že priklati po številnih epizodah deziluzij; ukvarja se s preminulim dekletom Mario in Petrom Verhoevnom, ki mu jo je (recimo temu) čustveno speljal, prepričan je, da je z njegovo glasbeno kariero konec in da nikoli ne bo našel talentiranega učenca, ki bi osmislil njegovo učiteljsko pot.
Na tej točki se zgodba giblje predvsem na stičišču realističnega in fantazijskega, s tem pa postane bolj kot »kaj« pomembno »kako«. Dogajanje je torej ubesedeno kot fantastično, četudi v resnici po svoji naravi mogoče sploh ni takšno. Najti je mogoče vzporednice z magičnim realizmom, vsaj variantami, kot jih poznamo pri nas, vendar je magičnega naposled premalo, in čeprav se vpisuje v roman na neprisiljen način, ne gre za element, ki bi se sopostavil kot enakovreden drugemu dogajanju, temveč kot skrita plat le-tega. Ta perspektiva je jasna tudi v izrazitih referencah na druga literarna dela. Moč je najti trdno naslanjanje na Dostojevskega in njegov roman Besi na ravni odnosov med liki in stališči, ki jih predstavljajo. Hkrati pa se vendarle zdi, da v ospredje stopa predvsem fantastična plat ruskega klasičnega romana. Ob religiozno-mističnem elementu, ki preveva Veter in odmev, je moč najti citatne navezave na Rilkejeve Devinske elegije, ki hkrati služijo kot element poetičnega, s tem pa tudi glasbenega v romanu. Naposled so tu še Gogoljeve Mrtve duše, prispodoba šole, ki jo obiskuje neprimerno manjše število učencev, kot ga je mogoče zaslediti v statistikah. Zdi pa se, da je tudi ta referenca zaznamovana z mrtvimi dušami kot svojevrstnim poetičnim pojmom in ne zgolj z elementom družbene kritike.
Nastopajoči (drugi učitelji oziroma učiteljice, ravnatelj, učenci …) dobivajo lastnosti (pol)demonskih bitij, takšna so tudi čustva, iz katerih izhajajo njihova dejanja. Srečamo denimo učenca Eda, nekakšnega iluzionista-samouka, ki ga poznamo tudi pod vzdevkoma David Copperfield in Criss Angel. Ta nastopa v dvojni vlogi: kot privilegiran in razvajen učenec, sorodnik polovice učiteljskega zbora ter svojevrsten čudežni deček, čigar neverjeten talent za glasbo odkrije prav Adam. Gorenje selo je, skratka, majhen svet, v katerem so vsi v sorodu in v katerem se lahko dogajajo nenavadne reči, ker do tega rituala nihče od nas nima dostopa. Kljub temu pa ne gre za svet, ki bi bil od našega popolnoma ločen, temveč se zdi, da gre za nekakšno različico naše resničnosti, ki pa je prignana do skrajnega konca: v njem so stvari že na mizi. Gorenje selo naposled obišče delegacija iz Bruslja, tam nastopi zmagovalka slovenskega izbora za Evrovizijo, nastopajoči uporabljajo pametne telefone, imajo stike z občino in ministrstvom za šolstvo …
Takšna mineštra sicer kar sama po sebi kliče po komični nespretnosti pisanja, pa se to vendarle ne zgodi, saj zaradi uravnoteženosti še tako raznoliki elementi uspešno sobivajo. Še največji problem besedila se zdijo nekateri elementi zastarelosti, pa najsi gre za občasne eskapade v pisateljskem slogu ali obravnave nekaterih tematik. Ena takšnih je gotovo vprašanje spola/ženske, za katero se zdi, da je prepuščeno tradicionalnem vzorcem, predvidevam, da posredno upravičenim z nekakšno idejo o moški in ženski energiji. Prav tako je v besedilu najti mnogo elementov družbene kritike, a se zdi, da ta, tudi ko tako ali drugače pod lupo vzame politična vprašanja, v ospredje postavlja neke arhetipske like, ki nato v medsebojnih odnosih tvorijo družbeno enoto, pri čemer privrejo na dan tudi značilnosti njenega delovanja.
Za Kardoševo delo se tako zdi, da nenehno sili iz na videz zamejenega prostora. Privošči si izlete v fantastiko, privošči si navezave na nekatera aktualna dogajanja (vsi poznamo fiktivne vpise, mar ne?), privošči si lično oblikovanje in naposled k romanu priloži še zgoščenko. Slednja sestoji iz sedmih zvočnih posnetkov, vsakega od njih gre povezati s posebnimi vrinjenimi poglavji knjige (ki si sledijo od sedmega do prvega). Posnetki so, roko na srce, nekoliko poljubni – gibljejo se med Kardoševo govorjeno poezijo (interpretacija: Ludvik Bagari), ljudsko pesmijo, Beethovnom in, predvidevam, avtorsko glasbo. Razumeti je, da je nekatere od pesmi izvajala Adamova fiktivna glasbena skupina The Wind and The Echo, kar je zanimiva poteza, vendar pa k samemu romanu nima posebnega doprinosa.
Ne glede na nekatere slepe pege imamo torej pred seboj roman, v katerem je avtor uspel najti ravnotežje med različnimi elementi in jih združiti v nenavadno, natančno izpisano besedilo, ki ne teži po izrazito aktualnem (s tem pa k sreči tudi ne po aktualističnem), saj elementi slednjega ne predstavljajo ogrodja besedila. Čeprav nas pri tovrstnem zatekanju k »večnim vprašanjem« (vsaj kakor jih kot take radi iščemo pri Dostojevskem ali Rilkeju) doleti kakšna že omenjena nerodnost, pa se nam roman kot celoto oddolži zanje.
Štefan Kardoš: Veter in odmev. Murska Sobota: Franc-Franc, 2015. 198 strani, 20,00 €.
