Restless soul syndrome

 

Prizor iz videospota Ride Lane del Rey

Restless soul syndrome.* Wanderlust. Izraza, ki moje življenje zaznamujeta in opisujeta veliko bolj, kot bi si želela priznati.

Mama me je poimenovala po knjigi Maruška Potepuška. Še danes je to moja maskota, knjiga, ki je z mano prepotovala svet in danes ponosno stoji na knjižni polici mojega fanta. Knjiga, zaradi katere se moje življenje obrača tako, kot se. Vsakič, ko sem se preselila, vsako potovanje, vsaka študijska priložnost v tujini in vsaka odločitev, ki sem jo sprejela ob opravljanju svojega dela, je vodila k tej knjigi. In moji mami, ki že 30 let ponavlja, da “česa drugega od Maruške Potepuške pač ne bi nikoli pričakovala”.

Moji prijatelji in znanci sanjarijo o potovanjih. O kovčkih in letalskih kartah, o pobegu iz ustaljenih tirov. Jaz sanjarim o tem, da moj kovček ne bo stal odprt in pripravljen na novo pot skoraj vsak teden. Da na telefonu ne bi imela shranjenih toliko letalskih kart, da včasih ne vem, katero bi odprla. Večkrat sem rekla, da nimam doma. Vsaj ne v vsakodnevnem pomenu te besede, ki bi pomenila kraj, kamor se vračam in mi predstavlja stalnico. Ampak dom ni samo hiša, dom so ljudje.

Z vsako novo odločitvijo, z novim stanovanjem, z novo letalsko karto sem pridobila spomine. Preselila tono obešalnikov in knjig. A ljudje ostajajo isti. Z leti sem se naučila, da distanca pomeni zelo malo, če si želimo bližine. Sami sebe tolažimo s tem, da se resnično bližnjim in najboljšim prijateljem ni treba redno srečevati in pogovarjati po telefonu, jaz pa sem se naučila, da je v resničnem življenju ravno nasprotno. Življenje se velikokrat ne zmeni za to, ob kateri uri si želimo video klica s svojo mamo. In sestro. Ali najboljšo prijateljico. Življenje se namreč res dogaja takrat, ko delamo načrte. Ampak tisto, kar šteje, in tisti, ki štejejo, tudi ostanejo, saj skrbno načrtovanega klica ne potrebujejo, ampak enostavno pokličejo sami. Slej ko prej se namreč izkaže, da se resnična bližina zgodi sama od sebe – ker se zanjo trudimo, ne da bi se tega zavedali. Še več, distanca nas včasih celo zbliža, saj zelo hitro pokaže, kdo ostaja ob nas ne glede na vse. In ob kom smo pripravljeni ostati mi sami.

V vsakem mestu, ki sem ga kadarkoli obiskala, imam svoj najljubši kotiček, najljubšo hrano, najljubše mesto, kjer si lahko zbistrim misli. Še nikoli nisem bila osamljena, saj je vsak trenutek lahko doživetje, če ga le tako doživljamo, jaz pa potrebujem svoj prostor. A vseeno kraji in kovčki nikoli ne nadomestijo ljudi. Tudi jaz sem se nekega dne zbudila in se (nepričakovano) zavedla, da mi nekaj manjka. Da, ravno zato, ker razdalja ne pomeni veliko, če si želimo bližine. In sem se – spet – preselila.

Moja draga prijateljica mi je kakšno leto po koncu študija na Dunaju rekla, da se lahko odselim in preselim tolikokrat, kot hočem. A da se bom vedno vračala. Dunaj je varen pristan, v katerega se vsi vrnemo. Takrat sem se smejala, da rimskih testenin in sfogliatel ne bom zamenjala za klobase in sacher torto. Danes se smeje ona, da bi jaz po vseh teh letih lahko vedela bolje. Pred nekaj dnevi mi je v isti sapi povedala, da je čas za selitev, da je Dunaj ponovno preveč domač. Smejali sva se ob zavedanju, da se bova slej ko prej spet obe vrnili.

Življenje iz kovčka potegne za sabo veliko vprašanj, ki jih ne zastavljajo le drugi, ampak si jih tudi sami. Zakaj je odhod tako privlačen? Dolgo nisem našla odgovora. Sem pa pred časom naletela na citat, ki se mi naslika pred očmi vsakič, ko ponovno pakiram kovčke. I love you more than my luggage. Velikokrat sem si želela, da bi resnično spoznala osebo, ob kateri bi lahko verjela v kaj takega in si potihem želela, da bom ostala v enem kraju. Danes se smejem svoji naivnosti – zaradi ljubezni mojega življenja mi nikoli ne bo treba pospraviti prtljage in ostati na istem mestu. Ljubezen mojega življenja potuje z mano in kovčke pakirava skupaj.

Odgovor zdaj imam. V resnici me ne privlači odhod, ampak prihod. Prihod nekam, kjer še nisem bila in ničesar in nikogar ne poznam. Prihod v novo mesto, ki kriči od navdušenja po iskanju in odkrivanju novih skritih kotičkov. Barve, vonjave, novi jeziki in kulture me neopisljivo privlačijo in me vedno znova navdihujejo in vznemirjajo. Nič ne povzroči takih metuljčkov v želodcu kot vse neznano. Še bolj pa me privlači prihod domov, k moji družini in k lazanji, kakršno naredi samo moja mama. Tega občutka popolne mirnosti in varnosti ne more prekositi prav nič.

Wanderlust. Restless soul syndrome. Izraza, ki moje življenje zaznamujeta in opisujeta veliko bolj, kot bi si želela priznati. Klobas še vedno ne jem, sfoglatielle večkrat, kot bi rada priznala. Mogoče jih bom kmalu nadomestila s tortiljami ali s sushijem. Tega še ne vem. Obljuba sebi, da je tokrat res zadnjič in da bom tokrat resnično ostala, je bila izrečena in prelomljena večkrat, kot lahko preštejem. A ne glede na to, kolikokrat bom pakirala kovčke in selila knjige, bom svoja nova najljubša mesta delila s svojimi starimi najljubšimi ljudmi. Vedno se bom vračala. K svojim ljudem. Domov.

 

 

 

*sindrom begajoče duše