Verjetno ima vsaka vas svojega resnega audiofila. V manjših mestih pa jih je že toliko, da obstajajo prostori, v katerih se dobivajo, poslušajo opremo, kot pravijo, in se seveda na smrt skregajo, preden se naslednji teden spet srečajo.
Izraz označuje človeka, ki svoj denar, čas in znanje vlaga v najboljšo možno opremo za poslušanje glasbe (Hifi). Gre za subkulturo, ki ima svoje revije, spletne strani in seveda tudi klepetalnice.
Aja, seveda, vsaj po mojih izkušnjah je resen audiofil vedno moški.
Za kakšne zneske gre, boste najhitreje ugotovili, če pogledate njihove male oglase, recimo »sistem X ugodno prodam, za samo 60.000 € …«, kar pomeni, da jih je večina v poznih srednjih letih, ko so osnovne stopnje piramide Maslowa zadovoljene in lahko denar lahkotneje teče. Kar seveda ne izključuje odrekanja, varčevanja in predvsem vznemirljivega pričakovanja.
*
Želja po gramofonu je bila del mojega otroštva. Če mi je knjižnica omogočila dostop do literature, bi mi gramofon omogočil dostop do glasbe (podrobnosti v romanu Kralj ropotajočih duhov, Beletrina, 2001). Tako sem seveda spoznal resne lokalne audiofile, ki so že v tistih socialističnih časih imeli bajne naprave, četudi je nakup takrat vseboval zagotovo tudi tihotapljenje in/ali podkupovanje carinikov.
Kmalu sem realistično ugotovil, da me dolge razprave o napravah ne zanimajo. Mogoče tudi zato, ker sem študiral računalništvo in programiral, kar pomeni, da sem imel »geekovskih« pogovorov o strojni opremi že itak dovolj.
*
Nekako sem zadnje čase spet prišel v stik z resnimi audiofili (verjetno zaradi poznih srednjih let in Maslowa) in bil celo povabljen na par poslušanj opreme, kot so rekli. Naj prinesem s seboj kakšno ploščo, ki jo dobro poznam, da bom slišal razliko.
Takole je bilo: sedeva v fotelje, resni audiofil položi ploščo na gramofon, preposlušava prvo stran.
Resni audiofil naredi »cccc« med zobmi in reče: »To pa ni M, marveč NM.«
Rečem: »A?«
Reče: »Plošča ni mint, marveč near mint, ker je štirikrat naredilo pk (pove glasno) dvakrat pa pk (pove tiho).«
Rečem: »Naredilo je pk?«
Reče: »Pk. Štirikrat. Pk, pk, pk, pk.«
Rečem: »In dvakrat pk (povem potiho)?«
Reče: »Ja, pk, pk (pove potiho).«
Rečem: »A, pk, pk.”
Reče: »Ja …«
In tako dalje.
*
Nekaj bizarnega je v prizoru dveh moških poznih srednjih let, ki drug drugemu govorita pk, pk, pk, glasneje in tiše.
*
Povedal mi je, kakšno je bilo poslušanj zanj – dolgo predavanje o razmerju šum/ton in o stotini drugih stvari, ki jih nisem razumel.
Rečem: »Kaj pa glasba?«
Reče: »A?«
Rečem: »Kakšna se ti je zdela glasba?«
In vidim zbeganost v očeh. Tako je poslušal sistem za predvajanje, da ni mogel slišati predvajanja samega.
Nenadoma sem z globoko hvaležnostjo doumel: resni audiofili mi nikoli niso lagali, res poslušajo opremo.
Ne glasbe, opremo.
*
Poslušanje opreme namesto glasbe je način, kako razum kontrolira čustva. Če bi se glasbi odprli, bi nas čustva lahko odnesla v neznano, do ekstaze same. Če štejemo pk, pk in pazimo na razmerja zvoka in šuma, smo obvladani in kontrolirani.
*
Tolstoj je bežal pred glasbo, ker se je bal čustev, ki bi ga preplavila. Seveda je bil pisatelj razuma, celo tako zelo, da je na stara leta postal verski pridigar.
Danes bi bil verjetno (tudi) resen audiofil.
*
Najboljši opis resnega audiofila je podal Franc Kafka v svoji paraboli o človeku, ki čaka pred vrati zakona. Čaka celo življenje, zbira denar, plačuje, da bi si omogočil najboljši možni vstop, a nikoli ne vstopi, čeprav so vrata samo zanj.
Ima najboljšo možno opremo za poslušanje glasbe, posluša pa opremo.
Ima možnost, a je ne izkoristi.
Užitek je torej odložen v večnost, v posmrtno življenje.
Resno audiofilstvo je zato le oblika verskega fanatizma.
