Resna, žalobna in težka ljubezen do bližnjega

 

Vir: www.sng-ng.si

Premierna uprizoritev avtorskega projekta po motivih romana Pascala Brucknerja Ljubezen do bližnjega (2005), ki sta ga v SNG Nova Gorica zasnovala režiser Jernej Lorenci in dramaturg Matic Starina, se je zgodila na véliki četrtek, 24. marca 2016, ko je papež opravil tradicionalni obred umivanja nog s sveto krizmo (letos simbolično tudi enajstim beguncem, med katerimi so bili trije muslimani in en hindujec). Toda Lorencijeva novogoriška »krizmena maša« se je bolj kot na Brucknerjevo ironično zamisel o dobesednem »žrtvovanju« lastnega telesa naslonila na refleksije igralcev o pojmovanju vseh oblik ljubezni: od naivne najstniške zaljubljenosti preko pohotne seksualnosti in zakonske/družinske ljubezni pa vse do nasilne mržnje, v katero se sprevrže užaljeno samoljubje. Toda končni izdelek avtorske ekipe je bil tokrat bolj zaključna seansa psihoterapevtske skupine kot polnokrven (post)gledališki dogodek.

Pascal Bruckner v romanu Ljubezen do bližnjega (slovenska izdaja je izšla v zbirki Beletrina leta 2007, prevod Jaroslav Skrušný) ironično zastavi svojo idejo o radikalnem pojmovanju ljubezni do slehernega člana človeške skupnosti. Protagonist romana krščanski postulat o ljubezni do sočloveka vzame dobesedno. Prvoosebni pripovedovalec tako pravi: »Obdarovati človeka, hkrati pa drugemu obljubljati usluge, če bo le dovolj potrpežljivo počakal nanje: to je postala moja nova veroizpoved.« A Lorencijeva postavitev se je pred publiko prikazala v precej drugačni luči. Njegova improvizacijska uprizoritev se je popolnoma izgubila v aktualizaciji »slovenskega« pojmovanja izkazovanja ljubezni do bližnjega in posttravmatskih izkušenj posameznikov.

Predstava se sicer začne obetavno: Matija Rupel pride na oder v podobi francoskega »darovalca organa«, Sébastiena iz Brucknerjevega romana, a ga med nadaljnjo uprizoritvijo kar izgubimo; njegova vloga ni izpeljana do konca oziroma obvisi v zraku. Žal tudi Vesna Vončina le nakaže navezavo na fatalno Doro iz Brucknerjevega teksta, nato pa zvodeni v slehernico, katere najdrznejša gesta je objemanje soigralcev (in izbranega gledalca iz prve vrste). Ostali igralci ohranijo kar svoja imena in se ne navezujejo na romaneskne junake. Maja in Miha Nemec odigrata labodji spev vsakodnevnega zakonskega para, ki doživlja razpad in (ne brez humorja) krpa posledice neiskrenega skupnega življenja. Marjuta Slamič se postavlja v kožo ženske, ki ne ljubi svojega telesa in »se odbija« od ene ljubezenske avanture do druge, pri tem pa postaja vse bolj in bolj nesrečna, kajti njeni moški so vase zagledani vsaj toliko, kolikor je ona vanje. Njen tandem z Gorazdom Jakominijem prikazuje odnos med strastno žensko in otopelim samozadovoljnežem à la Charles Bovary, s Kristijanom Gučkom pa zapada v razmerje naivno zaljubljene žrtve z nasilnim nadutežem. Z enako silo, kot si Marjuta Slamič strastno želi Gučkove iskrene ljubezni, se skuša Miha Nemec razkleniti okov konvencionalne družinske navezanosti in se polastiti Marjutinega telesa, vendar so njeni čuti imuni na njegovo telo (zato mu ne ostane drugega kot ostati v bledečem zakonu?). Ana Facchini izpoveduje zgodbo osamljene ženske, ki se mora spopadati z dejstvom, da je podobno težko biti sam kot z nekom, saj si v samoti želimo bližine in v bližini samosti. Njej bi bilo vredno nameniti večjo vlogo; celo njena vokalna kapaciteta pri glasbenih vložkih ni povsem izkoriščena. Žiga Saksida najprej pripoveduje žalostno zgodbo o slovesu, na koncu pa razelektri ozračje z zabavno anekdoto o tem, kako je pri sedemnajstih letih priklenjen na posteljo in povsem paraliziran pod pogledom fizioterapevtke doživel veleerekcijo. Peter Harl je raznežen nad rojstvom otroka, kar je njegovo družinsko gnezdece še bolj povezalo, to je pa tudi vse, kar mu je dovoljeno/omogočeno izraziti. Vladimir Hmeljak je v predstavi bolj inštrumentalist kot igralec.

Pomembno dejstvo, ki neizpodbitno zaznamuje predstavo, je torej nenavezovanje na izvirni roman, ki v bralcu vzbudi prvinska vprašanja o smislu in pomenu ljubezni do sočloveka. V zgodbi romana sicer spremljamo okrog 40-letnega Sébastiena, ki s svojim telesom nudi užitke vsaki ženski, starejši od 18 in mlajši od 60 let. Njegova požrtvovalnost in darovanje lastnega jaza simbolizirata najvišjo obliko ljubezni do sočloveka, ki je je v današnjih okoliščinah zmožen le malokdo. Čeprav ga na poti do njegove uresničitve radikalnega sprejemanja ljubezni do drugačnih sprva ovirata krščanska morala in zanikanje privlačnosti do drugih, se osvobodi predsodkov in zaživi svobodno življenje, kjer se ne ozira na svoje predstave in lažne predsodke o ljubezni kot o sredstvu za izpolnjevanje spolne pohote.

Gledališki projekt Ljubezen do bližnjega se, kot že rečeno, oddalji od primarne snovi istoimenskega romana oziroma se omeji le na njegove določene aspekte. Vzporednice lahko potegnemo le z odrskim prikazovanjem določenih karakteristik, ki jih v knjigi prepoznamo pri določenih osebah. Največja pomanjkljivost predstave je, da gledalcu ljubezen do bližnjega predstavi le z ene perspektive, in sicer samo v nesrečnih in propadajočih odnosih. Ljubezen do bližnjega skozi predstavo postane ljubezen do trpečega. Najbolj izrazito je prav prikazovanje trpljenja, ki ga igralci občutijo ob propadanju ljubezenskih zvez/razmerij. Zelo nazoren prikaz nasilja in prav slovenceljskega jamranja in skrivanja za navidezno sliko srečnega zakona v gledalcu spodbuja prepoznavanje samega sebe in svojih bližnjih v stereotipnih značilnostih igralcev. Kot gledalec sem se med predstavo večkrat počutil kot psihiater na psihoterapevtskih seansah, saj mi je izpoved igralcev na trenutke že najedala živce. Prizori, ki kažejo nasilje, varanje in neiskrenost v zakonu, se ponavljajo in v gledalcu gradijo odpor. Poleg tega v predstavi ni bilo zaznati prikaza radikalne ljubezni, ki jo Pascal Bruckner zelo eksplicitno pokaže preko Sébastienovega prostituiranja in njegove želje po širjenju ljubezni in razdajanju samega sebe. (Francozi se od Slovencev očitno ločijo po sposobnosti ohranjanja distance, po vehementni neobremenjenosti z moralo ipd., pri Slovenceljnih pa je vse resno, žalobno in težko. Oziroma – naj se izrazim banalno – če so Francozi sposobni golega fuka, Slovenci premoremo zgolj fukotožnost.) Igralci nam z odra izpovedujejo svoje osebne zgodbe, preko katerih se kaže njihova ljubezen do najbližjih, ne pa tudi do bližnjih (Sébastien in Dora v romanu pri ljudeh nista izbirčna).

Osebna vključenost igralcev in njihova življenjska izpoved dajeta predstavi pridih cenenega in na hitro improviziranega projekta, kar predstava v končni fazi tudi je. Klasični teater pri Lorenciju sicer težko pričakujemo, toda prosti slog predstave je na trenutke toliko moteč, da začnemo pogrešati gledališko igro. Za igralce je bilo »terapevtsko« delo z režiserjem gotovo izjemno izpolnjujoče in navdihujoče, toda gledalci bi na odru raje kot »metodo« z vaj vendarle videli gledališko predstavo. Velik problem, ki se pojavlja, je tudi preveliko število igralcev oziroma slaba razdelitev teksta. Žiga Saksida ima, na primer, kljub svoji prepoznavnosti, zelo malo teksta, pa še od tega nazadnje ostane skorajda samo še šala na račun nabreklega spolnega organa. V zvezi s tekstom me je zelo motila tudi uporaba ljubljanske mestne govorice. Ker člani igralskega ansambla v večini ne prihajajo iz Ljubljane, njihovo spakovanje po mojem mnenju deluje manj pristno oziroma bolj posiljeno, še posebno za novogoriško gledališko sceno.

Najsvetlejša točka predstave je verjetno prav njena komičnost (nekaj ironične distance projekt vendarle premore). Lorenci je problematiko trpljenja v ljubezni in neprijetnih ter smešnih mladostniških erotičnih prigod prikazal skozi zabavne anekdote igralcev. Primarni namen predstave sicer ni bil ustvariti stand-up komedijo, ampak ta del režiserju še najbolj uspe. Spet pa se moramo zavedati, da je večina šal dokaj cenenih in vzetih iz vsakdanje mladostniške zafrkancije. Humor na račun spolnosti in prvih ljubezenskih izkušenj tako kaže na povsem infantilen pristop zasedbe k temi ljubezni do drugih. Ko poslušaš igralce, kako vneto razlagajo o svojih prvih simpatijah, te navdaja občutek, da sploh ne razumejo poglavitnega problema ljubezni, ki ga je v romanu izpostavil Pascal Bruckner. Ljubezni ne moremo pojmovati samo kot trenutno zaljubljenost, kot metuljčke v trebuhu in trpljenje ob neuresničitvi ljubezenskih čustev – Lorenci ostaja na površini. Najboljši možni prikaz radikalne, pristne in nesebične ljubezni, ki jo Bruckner ironično demonstrira skozi prostitucijo, je nedvomno ljubezen do vsakega posameznika, ki se v času praznikov in velike noči kaže tudi v ravnanju najvplivnejše verske institucije in najpomembnejšega predstavnika katoliške cerkve – papeža Frančiška. S svojo gesto, ko je umil noge beguncem, je svetu prikazal resnično nesebično in prostovoljno ljubezen tudi do najbolj ubogih in preganjanih ljudi. Tu je bil torej še papež radikalnejši od Lorencija.

Priznati moram, da sem po branju Brucknerjevega romana pričakoval, da bo Lorencijeva predstava kontroverzna in mogoče na nek način celo odvratna. Zadnje smo si – po pravici povedano – tudi želeli. V njeni mlačnosti pa nekako izzvenijo vsi problemi in zagate, ki nam jih ponuja ljubezen. V očeh dokaj konservativne publike (sodeč po razpletu referenduma o družinskem vprašanju) projekt verjetno ni vzbudil pretiranega razmisleka, avtorefleksije in kritičnega mnenja do ustaljenih družbenih pogledov in heteronormativnosti. Seveda režiserju ne moremo očitati, da v predstavo ni vključil idej o homoseksualnosti oziroma biseksualnosti, ampak se je striktno držal le idej o moškem in ženski kot zakonskemu idealu. Taka uprizoritev bi verjetno v Novi Gorici, ki je – roko na srce – res provincialna, dvignila veliko prahu. Tako pa je (p)ostala samo eno izmed mnogih umetniških del, ki na žensko gledajo kot na usodni objekt, ki je vedno razlog za ljubezenske zdrahe in moško nečimrnost.

 

Ljubezen do bližnjega. Avtorski projekt. Navdih po motivih iz romana Pascala Brucknerja. Režiser: Jernej Lorenci. Dramaturg: Matic Starina. Krstna uprizoritev v SNG Nova Gorica, 24. 3. 2016.

 

Ines Vižin je vzljubil/a ta prispevek.