Kako se spominjati stvari, ki se ne smejo pozabiti? Ali še bolje, kako se spominjati nečesa, če nam primanjkuje objektivnih dejstev, saj razpolagamo zgolj z drobci podatkov, ki bi jih lahko označili za preverljive? Na to vprašanje skuša v Dori Bruder odgovoriti eden najbolj prepoznavnih francoskih avtorjev in Nobelov nagrajenec Patrick Modiano. Če po Ingardnu obstaja neskončno število interpretacij vsakega literarnega dela, zato ker vsak bralec v procesu branja zapolnjuje prazna mesta na svoj način, odvisen od bralčevih izkušenj in prejšnjih branj, je ta mesta v romanu zapolnil kar Modiano sam.
Idejo zanj je dobil leta 1988 med branjem pariškega časnika, v katerem je naletel na novico o judovski deklici Dori Bruder, »stari petnajst let, visoki petinpetdeset centimetrov, ovalnega obraza, sivorjavih oči, oblečena v siv športni plašč, višnjevkast pulover, mornarsko modro krilo in klobuček in obuta v rjave športne čevlje«, ki je med nemško okupacijo Pariza leta 1941 izginila neznano kam. Natančen opis v avtorju vzbudi zanimanje in odloči se, da bo Dorino zgodbo raziskal, kljub temu da deklice ne pozna. S tem se začne njegovo romanje po labirintu pariških ulic, bulvarjev in trgov, brskanje za dokumenti, rojstnimi listi, taboriščnimi in policijskimi zapiski ter oprijemljivimi dejstvi, zaradi česar bi roman sprva lahko označili za nekoliko suhoparen svojstven potopis. Seveda pa ne gre samo za to, saj Modianovo popisovanje in brskanje po okruških nekega življenja, ki bralca zgolj z nizanjem podatkov in preverljivih dejstev skozi skoraj vseh sedemindevetdeset strani utegne pustiti nekoliko ravnodušnega in/ali zdolgočasenega, služi višjemu cilju; zgolj iz teh drobcev rekonstruirati Dorino življenje. To stori tako, da prazna mesta, za vedno izgubljena z njenim izginotjem, zapolni sam in ji tako vdahne življenjskost ter jo iztrga pozabi. Kot avtor pove v enem izmed intervjujev, gre za »spomin na ozadju pozabe. Ozadje vseh mojih romanov je pravzaprav pozaba. Pregrinjala pozabe. Spomin le tu in tam – skozi majhne špranjice, seveda – uspe predreti skozi ta pregrinjala. Prava vsebina mojih romanov je pozaba, ne spomin. Pozaba je odeja, ki prekriva vse, kar smo preživeli. Spomin sicer skuša prekiniti skozi to odejo. Ampak odeja je ves čas tu.«
Dora Bruder je tako svojevrsten žanrski hibrid med detektivsko zgodbo, biografijo in avtobiografijo, saj avtor v pripoved o Dori nenehno vpleta tudi sebe in vleče vzporednice med njenim in svojim življenjem. To je najizrazitejše na mestih, kjer govori o svojem očetu, italijanskem Judu, ki je tako kot Dora v tistem času dvojna napaka – poleg svojega porekla je še goljuf – in je tako kot deklica aretiran, pri čemer avtor upa, da sta se po zajetju oba peljala v istem vozilu, s čimer bi svojo zgodbo za kratek čas posredno združil z Dorino. Podobno skuša razumeti tudi Dorin beg iz penzionata, v katerem se deklica med vsakodnevnimi suhoparnimi zadolžitvami počuti vedno bolj utesnjeno, a se svoboda, na katero zbeži, na koncu izkaže za veliko bolj tragičen prostor. Da bi razumel in bolje osvetlil to njeno odločitev, jo primerja s svojimi mladostnimi pobegi, ki jih je gnala podobna želja po neodvisnosti.
Modianu je v pričujočem romanu nedvomno uspelo tisto, kar si je zastavil, kljub temu pa bi med mešanjem različnih žanrov lahko ostal bolj zvest žanrskim določilom kriminalne zgodbe, s čimer bi v Doro Bruder na račun preobširnega opisovanja svojih kroženj po pariških ulicah in navajanja dokumentov, izjav in zapisnikov, vključil malce več suspenza, s tem pa bralca pritegnil k branju veliko bolj, kot ga je. Ker cilj največkrat opravičuje sredstva, lahko Modianu priznamo, da je s svojo Doro pozabi iztrgal ne le judovsko deklico, ki je tragično končala le zato, ker se je znašla v napačnem času francoske zgodovine, ki bi jo danes nekateri najraje pometli pod preprogo, temveč tudi druge Jude, ki so v kolaborantski Franciji končali podobno kot ona. Nekaterih stvari pač ne gre pozabiti. Če ne zaradi drugega, zato da se ne ponovijo.
Patrick Modiano: Dora Bruder. Prevod in spremna beseda Jaroslay Skrušny. Ljubljana: Beletrina, 2016. 127 strani, 23 €.
