Reka Reka izvira na slovensko-hrvaški meji pod Snežnikom, približno štirideset kilometrov preteče po slovenskem ozemlju (najbolj znana kraja, ki se ju »dotika«, sta poleg Ilirske Bistrice vas in grad Prem, kjer se je rodil pesnik Dragotin Kette), v Škocjanskih jamah, ki se od leta 1972 nahajajo pod Unescovo zaščito, pa izgine v kraško podzemlje. Pod Krasom teče vse do Štivana, kjer znova privre na dan v treh rekah, med katerimi je najbolj znana Timava. Poleg tega se vzdolž tržaške obale nahajajo podmorski izviri sladke vode, ki so nekakšni »stranski« kraki Reke oziroma Timave.
Štivan je kraj, nabit z mitologijo in zgodovino. V rimskem času se je tam nahajalo svetišče boga Mitre, katerega ostanki so vidni še danes. Ob izviru Timave na temeljih starokrščanske stoji gotska cerkev, posvečena Janezu Krstniku. Iz bližnjega Devina je v svet šla Lepa Vida, iz polpretekle zgodovine pa je kraj znan predvsem kot zaključek soške oziroma kraške fronte, saj so si od leta 1915 do 1917 tu stali nasproti avstroogrski in italijanski strelski jarki. Med letoma 1947 in 1954 je po Timavi potekala meja med cono A Svobodnega tržaškega ozemlja in Italijo.
V ta zemljepisni in zgodovinski okvir se umešča roman Vilme Purič Reka, ki je letos spomladi izšel pri tržaški založbi Mladika. Vilma Purič spada med bolj znane avtorice slovenske književnosti v Italiji. Njen romaneskni (in hkrati literarni) prvenec je izšel leta 2009, naslov pa nosi Burjin čas. Tri leta kasneje mu je sledil njen drugi roman Brez zime. Poleg tega je Vilma Purič avtorica dveh znanstvenih monografij, in sicer Pesniki pod lečo (2011) in Sodobne tržaške pesnice (2021). Zagotovo je pomembnejša druga, saj gre za predelavo doktorske disertacije, ki je pod mentorstvom prof. dr. Irene Novak Popov nastala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vilma Purič ni samo Mladikina hišna avtorica, ampak je je s svojo književnostjo in raziskovalno dejavnostjo tudi nekakšen vezni člen med srednjo in mlajšo generacijo slovenskih avtorjev in avtoric v Italiji. Do njenega literarnega debija je namreč izgledalo, da bo na sceni popolnoma izpadla generacija, rojena v šestdesetih. Čeprav zna ta definicija zaradi svoje reduktivnosti oziroma skoraj seksističnega prizvoka marsikoga zmotiti, lahko njeno ustvarjalnost in raziskovalno delo umeščamo v t. i. žensko književnost. Ženske so namreč protagonistke tako njenih romanov kakor tudi raziskovalne dejavnosti.
Reka je ljubezenski roman, čeprav ne v klasičnem pomenu besede. Osrednji lik je poosebljena Reka, ki ljubimka s Soncem. Njena čustva so pri tem popolnoma človeška, od zaljubljenosti, veselja in radosti do ljubosumja, pomanjkanja samozavesti in jeze. Njene prijateljice so prav tako reke, s katerimi si dopisuje (včasih celo preko mobilnega telefona) in se sestaja, ljudje pa nastopajo na obrobju, pa naj gre za gozdarje, mlinarje, raziskovalce, jamarje, lovce in tako naprej. Pripovedovalec v romanu je tretjeosebni, prava posebnost pa je zelo zgoščen slog, saj je večina povedi večstavčnih, v katerih se stavki dobesedno nizajo eden za drugim. Nekdanji Delov novinar Jože Horvat v spremni besedi poudarja, da gre za modernistični roman (krasen tovrstni primer v slovenski književnosti v Italiji je denimo delo Ivanke Hergold Nož in jabolko). Besedilo mestoma prehaja tudi v magičnost oziroma nadrealizem, čeprav ne takšnega, kakršna je moč zaslediti pri Feriju Lainščku oziroma Marjanu Tomšiču, kjer so opisana nadnaravna bitja. Reka ima in želi ohraniti predvsem človeški obraz.
Ob tem se nam sama od sebe vsiljuje ena od najbolj logičnih interpretacij: ker je Reka dejansko ločena od ljudi, je ti ne razumejo, čeprav jih ona gleda, sliši in poskuša razumeti njihova čustvovanja. Tovrstne opise in pripovedi lahko beremo tudi in predvsem kot brezbrižnost človeka do narave – na nekem mestu okrog Reke posekajo gozd, zato se čuti gola, odločijo se, da jo bodo izkoristili s projektiranjem vodovoda, ob toku Timave prižgejo ogenj in naredijo piknik ter vanjo odmetavajo smeti in tako dalje.
Čeprav dela Vilma Purič v Reki pomembne odmike od dosedanje slovenske literarne tradicije na Tržaškem in na splošno v Italiji (zgodovine je v njenem romanu zelo malo, pa še ta je v glavnem antična, tudi o nacionalnosti ni govora), izmed pomembnejših določnic prav gotovo ohranja prostorsko koordinato. V mitskem Štivanu se namreč zaključi tudi kapitalno delo Alojza Rebule V Sibilinem vetru in začne roman Bela dama devinska Dušana Jelinčiča. To je kraj, kjer se Reka in Sonce zadnjič nasmehneta druga drugemu.
