V letu 2020 je bilo za knjigo leta nominirano delo urednika in profesorja na Filozofski fakulteti Mihe Kovača z naslovom Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. In zakaj brati tudi dve leti kasneje, ko je svet še bolj digitalen? Zakaj berejo in zakaj brati, smo povprašali slovenske pisateljice in pisatelja, zaključek pa je dodal Miha Kovač, ki smo ga vprašali, kaj se je od izida spremenilo – se mu zdi branje še vedno razlog, da se pobere?
Lara Paukovič: »Branje razgibava besedni zaklad.«
»Zakaj brati? Ker branje krepi, bogati, razgibava besedni zaklad. Kako neokusno je brati ali poslušati osiromašeno, vulgarno izražanje, velikokrat pomislim, kadar naletim na objave polpismenih ljudi na socialnih omrežjih – in teh res ni malo. Sploh če se še hvalijo s tem, da se jim zdi branje potrata časa. Ko bi vsaj kdaj vzeli v roke kakšno knjigo! Prav nič jim ne bi škodilo – ne njihovemu jeziku ne pogledu na svet. Pogostega bralca kakovostne literature hitro prepoznaš po izrazoslovju, dikciji, po tem, kako usmerja pogovor, po ustvarjalni, včasih celo dobrodošlo neobičajni rabi besed in še čem. To je nekaj, kar se, vsaj po mojem mnenju, v takšnem obsegu zelo težko priučiš iz drugih virov kot iz izbranega leposlovja.«
Adriana Kuči: »Jaz berem, da bi živela.«
»Odraščala sem v beročem okolju. Od nas štirih, v moji primarni družini v Sarajevu, sem sama celo še najmanj brala. Pri nas je bilo branje del vsakdanjika, samoumevno, tako kot je kosilo, kot je umivanje zob … Enako se je nadaljevalo tudi z mojimi otroki. Dolgo sem verjela, da je vsepovsod tako. Mislim, da je tudi bilo, vsaj nekoč.
Še sedaj me preseneti, ko mi ljudje rečejo, da ne berejo. Razmišljam, kaj potem počnejo?
Branje je moja potreba, moja strast, moja meditacija, moja terapija, moja rast, moj pobeg, moja čudovita tišina, moj svet. Besede, ki se pretvarjajo v slike, so moje čarobno zdravilo za prav vse. Življenje je prekratko za vse knjige ki jih želim in ki jih še bom želela prebrati.
Zavedam se, da večina ljudi bere samo da bi se zabavala, ali le da pridobi določeno znanje. Jaz berem, da bi živela. Branje je zame varno zavetje doma. Mislim, da prav zahvaljujoč branju lahko govorim in pišem enostavno, nepretenciozno in razumljivo. Zato berem.«
Miriam Drev: »Branje me hrani.«
»Branje mi pomeni prestop v prostor, v katerem se počutim doma. Ko vstopim vanj, oživi. Ob tem pomislim na prizor iz legendarnega filma Čarovnik iz Oza, ko veter Doroti iz črno–belega Kansasa odnese v Ozovo deželo, kjer se znajde sredi vrtinca pisanih barv. Tako je bilo, ko se mi je prvič odprl pomen tiskanih besed in so se radovednemu otroku, kakršna sem bila, začeli razodevati novi svetovi. Branje me hrani na vseh ravneh, intelektualno, čustveno, duhovno. Marsikaj, kar v vsakodnevnem življenju ostaja v neartikuliranem odmiku, v mejah stvarnosti z njenimi nujnimi potrebami, s pomočjo jezika knjig prečka omejitve in dogme, širi zavest o sebi in drugem, o sočloveku. Povezuje me s cikli bivanja. Moj jaz se staplja z jazom pišočega avtorja_ice, z literarnimi liki in zgodbami, ki postanejo del mojega spomina, mojih lastnih različic izreke.
Zame gresta proza in poezija z roko v roki. Dojemam ju kot temeljno dvojico. Stik s poetično imaginacijo, z glasbo besed je nepogrešljiv, saj nagovarja poetični del mojega značaja, predvsem pa s svojimi večplastnimi pomeni omogoča uvid v nekaj, kar se sicer izmika zaznavi.«
Lara Gobec: »Brati ali kako ubežati negibnosti.«
»Branje je bilo zame vedno romanje, ki ga še nisem poizkusila, pobeg od doma zaradi otroško naivnih idej o svobodi, ki ga nikoli nisem izvedla (čeprav sem že imela spakiran majhen kovček). Ne samo temeljito soočanje z lepo izpeljanimi stavki, ampak tudi obiskovanje pisanih, vsebine polnih krajev, ki so me tiho in postopoma spreminjali. Potovanje, neodvisno od silnic, ki oblikujejo svet, kjer je dobrodošel vsak popotnik.
Literatura tako ali drugače preoblikuje razdalje, da je pot lažja. Beseda, ki bralca prelomi, se zlije vanj, se ga ne boji in ne pozna kakršnekoli oddaljenosti. Skozi pisavo oblikovani svetovi postanejo naši prijatelji, da se z njimi pogovarjamo, nas neizogibno spreminjajo. Z vsakim obiskom drugih, knjižnih stvarnosti, zrušiti svoj okvir in neoziraje na vse, kar je literarno delo razkrojilo, pretočen iskati dražljaje, ki bi lahko postali verz. Z vsako normo, ki jo otresemo s svojih ramen, smo lažji, naš prostor vse bolj odprt, da se vanj steka vsak svet, tisti besedni in tuzemski.«
Suzana Tratnik: »Branje kot vrnitev v svet.«
»Branje sem vedno doživljala kot nujo preživetja, ne le kot navado in veščino, ki naj bi človeka kultivirala, oplemenitila, senzibilizirala, opolnomočila … Vse to seveda drži. A ko se potapljam v knjigo, spoznavam tudi svoj lastni svet, zato je branje zame skorajda vrnitev v svet kot smiselno organizirano celoto, čeprav kot tak seveda ne obstaja. Knjige lahko ponudijo interpretacije, s katerimi nekako zašijejo tako naše rane kakor rane sveta, čeprav teh nikoli ne zmanjka. To, da me je zgodaj ujelo branje knjig, me je gotovo rešilo vsaj pred kakšnimi življenjskimi zdrsi, saj me je vedno znova prepričala in me osmislila večplastna literarna resničnost mnogih del. Kdor bere leposlovje, si pribere še drug svet.«
Lara Lovrič: »Brati, da se naučimo živeti, kot prej nismo znali.«
»Govori se, da so oči ogledalo duše. Knjige, v katere pisatelji usmerijo toliko pozornosti in truda, pa so ogledalo njihovih zasebnih misli ter kreativnih in intelektualnih idej. Ponujajo nam precej intimen vpogled v avtorjevo domišljijo, preko katere spoznavamo različne perspektive in si širimo obzorja. Za nekaj časa se lahko oddaljimo od sebe in se okupiramo zgolj z branjem o teorijah ali zgodbah, ki nas mikajo. Poistovetimo se s koncepti ali liki in opazimo paralele med njimi, nami in našimi bližnjimi. Bolje začnemo razumevati lastne motive in dejanja drugih, ker nam ego ne oža več pogleda, skrajna subjektivnost pa ne omejuje razmišljanja. Lahko se naučimo soočati z demoni, s katerimi se prej nismo hoteli. Lahko se naučimo živeti, kot prej nismo znali.
Zakaj torej brati? Ker nam omogoča introspekcijo, tolažbo in pridobivanje znanja, ker obogati realnost in nam ponuja momentalni pobeg od nje. Ko sistem, v katerem živimo, ni več dovolj (ali pa je preveč), se lahko s preletavanjem knjižnih vrstic zlahka izgubimo v drugih, fiktivnih svetovih.
Branje je hkrati stimulacija intelekta, učenje in navdih, včasih je izvor osebnostne rasti, drugič vir sprostitve. Branje je karkoli potrebujemo, da je.
Gabriela Babnik: »Branje me pomirja.«
»Moja prva misel je, da me branje pomirja. Pa ne gre samo za eskapizem, pač pa, da je moj um naravnan na ta način, da se ne počutim varno, če v torbici ali nahrbtniku nimam knjige. Pravim, da sem deformirana bralka, deformacija se je seveda zgodilo s študijem primerjalne književnosti, pa že prej, v gimnaziji in otroštvu sem ogromno brala. Tudi knjige, ki jih nisem razumela. Idiote Dostojevskega na primer. V četrtem razredu. Verjetno sem bila eden od tistih redkih otrok, ki so se s knjigami čutili varne. V družini nismo imeli knjižnice, sem pa zato zahajala v knjižnico v Polju. Tam je bilo moje pribežališče. Spomnim se, posebej v poletnem času, mirnosti knjižničnega prostora. Usedla sem se navadno k oknu, bele čipkaste zavese so segale do mize, in tam prelistavala bodisi revije, v katerih so objavljali tedaj pomembni literarni ustvarjalci, bodisi sem knjižničarja, visokega, vitkega moškega, ki je razumel, da ima pred seboj požiralko knjig, prosila za izbrano knjigo. Z roko je pobožal platnice in potem z zaigrano presenečenostjo izpustil tisti ah. Opazoval me je s kotičkom očesa, zadovoljno, čez to zadovoljstvo pa je legala tudi rahla vznemirjenost. Včasih sem mu povedala tudi samo za določeno temo. Ampak to je bilo že v najstniškem času. Ko sem intuitivno razumela, da moram, če se želim lotiti določene teme in o njej pisati, prebrati predhodno napisane knjige. Kot deklica pa sem svoje prve pravljice šivala. Pod češnjo na domačem vrtu sem si položila deko, razprstela barvice in ustvarjala. V gimnazijskem času sem s pisanjem esejev pridobivala samozavest. Vedela sem, da je učiteljica moje eseje vedno prebrala čisto na koncu. Začetki teh esejev so bili skrajno poetični, tudi kanček uporniški, enako konci, nekje vmes sem skušala povzeti tisto, kar so želeli od mene. Čtivo, ki ga je bilo treba prebrati v gimnaziji, sem prebirala z lahkoto, skoraj kot z zamahom roke. Zato je bila izbira študija primerjalne književnosti logična. Tam nam ni bilo treba brati, če nisi želel. Ocene so bile enake – ne glede na prebrano ali ne. Lahko si se samo napiflal teorijo, česar nikoli nisem želela. Hotela sem se pogovarjati s profesorji, hotela sem razumeti. Dokler niso prišla potovanja. V Pariz. S tovornjakom. Kjer sem čakala ljubezen svojega življenja in se družila z afriškimi režiserji, glasbeniki, modnimi fotografi. Posedala po stopnicah, jedla rogljičke in brala. Predvsem poezijo. Jehudo Amihaja. Thomasa Transtromerja. Uroša Zupana. Aleša Štegra. Potem je prišla Afrika. Zaradi knjig, kot je Barva sladke čokolade Sonje Porle. In ko sem Afriko dejansko obiskala, je prišlo branje afriških pisateljic in pisateljev. V kampusih ali v mestih, kot so Accra, Ile-Ife, Lagos itd., sem si kupovala knjige. Slabe izdaje. Ki pa jih, vse zvite in tudi popackane, seveda še danes hranim. Ko sem nasedla v Ljubljani, sem seveda začela sistematično prebirati sprotno slovensko produkcijo. Toda še vedno se me tu in tam prime tisto vznemirjenje in hrepenenje po novem in neznanem, kot pred več kot tridesetimi leti v knjižnici Polje. Najprej sem namreč bralka, ki vstopa v bazen tisočletne literarne tradicije, in šele potem pisateljica.«
Irena Cerar: »Ker je branje dragocena oaza svobode.«
»Odgovor na vprašanje, zakaj berem, se z leti spreminja, tako kot se spreminjam jaz. Trenutno bi rekla, da je branje zame pomembno potovanje v neznano, vpogled v svetove, ki niso moji, ki jih ne živim in me morda v vsakdanjem svetu niti ne bi zanimali, a jim z branjem dam priložnost, da jih okusim, jim dam besedo – to me načeloma vedno vsak majčkeno spremeni v drugačnega človeka. Po drugi strani pa seveda še posebej uživam v avtorjih, pri katerih uzrem »svoje« teme, vprašanja, dvome, skrbi, veselja, skratka stvari, ki me osebno vznemirjajo ali privlačijo. Pri takšnem branju sem kot v ljubečem naročju. Pogosto predem! Knjige mi omogočajo nenehni dialog z zanimivimi, celo sorodnimi ljudmi, ki pa so lahko iz čisto drugih časov in dežel. Kakšna magija!
Zadnje čase pa mi je prostočasno branje, tisto, ki ni povezano z delom in kakšnimi novimi projekti, tudi dragocena oaza svobode. Tako kot narava; kraj, kjer sem lahko to, kar sem, kjer sem lahko »nekoristnostna« in kjer me storilnostna naravnanost družbe ter digitalni dražljaji ne dosežejo. Poletje je pred vrati in že odpiram široka vrata v to oazo.«
Vinko Möderndorfer: »Branje je velika šola pisateljevanja.«
»Zame je bilo branje vedno neke vrste pobeg. Pobeg iz resničnosti, seveda. Vsaka mladost je zagamana mladost in ko smo zelo mladi, beremo zato, da od zoprne mladosti vsaj malo zbežimo. Kasneje sem prišel do spoznanja, da je bolje brati zgodovinske romane, kot na primer strokovne zgodovinske knjige. Takrat se je moje branje spremenilo. Branje ni samo pobeg, je tudi najboljše, najbolj slastno izobraževanje. Balzac nam veliko bolj natančno pripoveduje o nekem obdobju, kot na primer zgodovinska razprava. Pisatelj opisuje ljudi, usode, detajle, posebnosti … življenje skratka. In to je veliko bližje resnici. Vedno se mi je zdelo branje romanov najboljša učna ura zgodovine, etike, estetike, moralnih vprašanj, družbene in socialne analize …
Hkrati pa se pisatelji, včasih se imam malo tudi za pisatelja, vedno največ naučimo od drugih pisateljev. Vsaj jaz sem se. Pisatelj vedno nadaljuje s pisanjem tam, kjer so končali njegovi literarni vzorniki. V tem smislu je branje velika šola pisateljevanja. Ne poznam dobrega pisatelja, ki trdi, da ne bere. Če to trdi, potem laže. Ampak, če laže pisatelj, je to že skoraj literatura.
Ja, beremo tudi zaradi občudovanja domišljijskih svetov, ki jih naravnost iz svoje glave, iz čistega ničesar, ustvarjajo mojstri besede. Ko beremo občudujemo tujo domišljijo in hkrati v tem občudovanju uživamo. Še vedno me pri branju navdušuje prav to: neskončna kombinatorika domišljije!
Se mi pa zdi, zadnje čase v branju predvsem uživam. Branje je užitek. Pa ne samo v dolgih vročih poletjih.«
Miha Kovač: Berem, da se poberem.
»Knjižica Berem, da se poberem, je očitno odprla kar nekaj relevantnih vprašanj, zanimivih za širšo bralsko skupnost, saj se trenutno prevaja – ali pa je že prevedena – v sedem jezikov. Po njej sem skupaj z svojim angleškim kolegom napisal še kratko knjižico Is this a Book?, ki bo julija izšla pri Cambridge University Press. V njej branje dolgih, linearnih besedil definirava kot eno od temeljnih lastnosti, ki določen medij ne glede na format naredi za knjigo in pri tem vljudno polemizirava z tistimi, ki denimo mislijo, da je knjiga orodje dominacije starih belih moških, in da je s kognitivnega stališča poslušanje knjižnih besedil enakovredno branju. Sam sem namreč v teh dveh letih debat in polemik po izidu Berem, da se poberem postal še bolj prepričan, da je branje knjig svojevrsten trening za mišljenje in empatijo, branje daljših, zahtevnejših besedil pa eden od predpogojev za to, da lahko razvijemo sposobnost kritičnega mišljenja. Digitalni mediji nam tovrstne sposobnost lahko pomembno ojačajo, a jih zgolj od njih ne moremo dobiti. Knjiga je morda res nekoč bila orodje za dominacijo belih moških, a te dominacije seveda ni možno ukiniti tako, da nehamo brati knjige; ravno obratno, edina rešitev je, da knjige kot eden od temeljnih kulturnih artefaktov z avtorskega in bralskega zornega kota postanejo enakovredna domena vseh. Še več: bojim se, da bo ena od osrednjih socialnih ločnic prihodnosti postala ločnica med tistimi, ki uporabljajo zgolj zaslonske medije in onimi, ki so poleg tega sposobni brati tudi knjige.«
