Radmila Lazić: Nikoli se nisem kesala, nikoli me ni bilo sram

"Moje prepričanje je, da se umetniki »rojevajo« iz negotovosti in prikrajšanosti v realnem življenju," pravi Radmila Lazić. Fotografija: Matej Pušnik

Njena poezija je minsko polje, je zapisala kritika, sama pa je v nekem intervjuju povedala, da je metanje rokavice v obraz – literarnim konvencijam in normam, predsodkom okolja, dogmam, kanonu, vsakršni poslušnosti. Rojena je leta 1949 v Kruševcu, je avtorica 15 pesniških zbirk, osnovala in urejala je časopis ProFemina, uredila je antologijo sodobne srbske ženske poezije Mačke ne idu u raj. Njen angažma ni le feminističnen, temveč tudi protivojni in prodemokratičen. Teme, o katerih piše, so ženska izkušnja v patriarhalni družbi, ljubezen, tabuji vseh vrst, pesniška identiteta, nekoč pa se je v pesmih lotevala tudi politike.

V eni od svojih pesmi pravite: »Prepozno je, da bi svoje srce še kaj naučila.« Je to res?

Da, to je prvi stih pesmi Metafizika somraka. Pesem govori s pozicije skeptičnega, morda celo nihilističnega občutenja sveta, ki izgublja humanistične vrednote, ob katerih smo zrasli. Novonastali kontekst, v katerem sem tedaj živela, je vplival tudi na moje občutenje življenja, posebno emocionalnega, ki je naš najtaktilnejši senzor za vse, kar se dogaja okoli nas in v nas. »Življenje ni to, kar prečka polje«, kot je rekel Pasternak, še posebej če imate »bosonogo srce«, kot ga imam jaz.

Kakšno otroštvo ste imeli? V enem od svojih esejev ste zapisali, da ste bili vzgojeni v mamini melanholiji in očetovem iluzionizmu.

Moj oče je bil železničar in otroštvo sem preživela med stalnimi selitvami in prilagajanjem novim okoljem. To je bilo skromno življenje po železničarskih postajah in trgih Srbije. Živeli smo v patriarhalnem okolju, kjer so bile vloge samoumevne. Ko pa smo se pri mojih enajstih letih preselili v Beograd, se je zgodil »trk svetov«. Po spletu okoliščin smo prišli ravno v elitni del Beograda, kjer je živela rdeča buržoazija. Vse od tu naprej je romaneskna zgodba.

Psihološki portreti in diagnoze mojih staršev so nastali, ko sem odrasla in dozorela. Sicer pa je bilo moje podaljšano adolescentno obdobje zame precej frustrirajoče, ker sem kot otrok odrasla pod vrsto prepovedi in strahov staršev, ki so se bali, da se mi kot deklici »kaj ne zgodi«. Od tu tudi zahteva, da čim prej končam šolo, ki mi bo dala kruh. Mislim, da je ta stalna prikrajšanost v meni »rodila« pesnico, in to prav tega profila, kot ste mu priča. Moje prepričanje je, da se umetniki »rojevajo« iz negotovosti in prikrajšanosti v realnem življenju. Umetnost je nadomestek za vse vrste negotovosti bitja, ki teži k popolni svobodi.

Kruh ste si služili v zdravstvu, v prostem času pa ste pisali pesmi in se angažirali v kulturi. Je bilo težko živeti dvojno življenje?

V fizičnem smislu da, v psihološkem pa samo delno, saj mi je kot zaposleni osebi materialna neodvisnost dajala svobodo, da drugače in neobremenjeno pristopam k literarnim situacijam, v katerih so drugi ljudje najpogosteje morali sklepati kompromise, ugajati, paziti, kaj pišejo in govorijo, kako se obnašajo do literarnih veličin ... Leta sem gradila jasno stališče v odnosu do literarnih in izvenliterarnih vprašanj in dogodkov, pri tem pa mi je bilo najvažnejše, da ohranim lastno integriteto. Po drugi strani pa sem se morala veliko več in dlje dokazovati na literarnem področju kot ostali, ker sem bila profesionalno iz drugega miljeja. Dolgo sem bila vsiljivec, preden so me končno vzeli za svojo ... čeprav nikomur povsem ne pripadam.

Radmila Lazić podpisuje knjige na festivalu Dnevi poezije in vina. Fotografija: Matej Pušnik

V življenju ste se pogosto angažirali. Kateri od the angažmajev je bil še posebej uspešen?

Na svoje angažmaje ne gledam tako, nikoli jih nisem ocenjevala kot bolj ali manj uspešne. Bili so preprosto nujni glede na situacijo, v kateri sem se znašla in v kateri sem ponavadi reagirala instinktivno. Zgleda, da nisem zgrešila, ko sem izbirala strani. Nikoli se nisem kesala, nikoli me ni bilo sram.

Kje je po vašem mnenju patriarhat najmočnejši v družbi in na kakšen način se moramo soočiti z njim?

Mislim, da je najbolj izrazit in najbolj močan v družini. Boriti se za lastne oziroma ženske pravice znotraj družine je boleč proces, ki se nikoli ne zaključi, saj ste na primarno družino najbolj navezani. Odnosi v družini so pogosto nevidni za okolico in družbo kot celoto. Med štirimi stenami se pogosto dogajajo stvari, na katere družba ne reagira, ker nima dostopa, pa tudi ker nima senzibilnosti, s katero bi to zaznala. Zato imamo vse več družinskih tragedij in umorjenih žensk. In zakaj je temu tako – ker so ženske nehale molčati, moški pa hočejo, da molčijo, kot je povedala neka znana feministka.

V čem je lepota poezije?

Prav v odkrivanju lepote. Pa tudi resnice, ki nam sicer v življenju lahko pomaga.

Knjigo Radmile Lazić Brez anestezije lahko kupite tukaj.