Jurij Andruhovič je najbolj znano pisateljsko ime sodobne ukrajinske književnosti. Znan je tudi kot precej kritičen novinar. Aktivno je sodeloval pri Revoluciji dostojanstva, še pred letom 2014 pa je napovedal pesimističen razvoj dogodkov na vzhodu Ukrajine. Odlikuje se kot oster analitik tako ukrajinske družbe kot stališča Zahoda do ukrajinskega dogajanja. Zadnjič sva se v živo pogovarjala v njegovem domačem mestu Ivano-Frankivsk, kjer mi je pokazal nov kulturno-umetniški prostor, ki ga je odprl skupaj s prijatelji. V času nastajanja tega intervjuja sem v Przemyślu, na poljski strani meje, le 80 kilometrov od Lvova. Jurij je na moja vprašanja odgovarjal po elektonski pošti med sirenami za zračni alarmn v Ivano-Frankivsku.
Jurij, vašo državo je napadla Rusija, ki jo vodi Putinov režim. Popolna vojna se je vrnila v Evropo prvič po dogodkih na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini sredi devetdesetih let prejšnega stoletja. Kakšna so vaša čustva – jeza, bes, žalost, odločnost ali … ?
Vse, kar ste našteli – v razmerjih, ki mi še niso jasna. Natančneje, ta razmerja so zelo spremenljiva. Odvisna so od novic, od katerih so nekatere žalostne, tragične, a nekatere tudi vesele in zmagovite. In seveda obstaja popolno in dokončno prepričanje, da je naš nasprotnik mednarodni terorist, največji zločinec 21. stoletja. Človeštvo je treba takoj osvoboditi te smrtne grožnje. Toda kako to storiti? Upam, da kdo že dela na tem.
Vojna, povezana z razpadom Jugoslavije, se je začela z desetdnevno vojno v Sloveniji leta 1991, ki so ji v letih 1992–1994 sledili precej bolj brutalni dogodki na Hrvaškem in v Bosni. V Ukrajini vojna trenutno traja pet dni (v dnevu pogovora), dogodki v Kijevu ali Harkovu pa že spominjajo na Vukovar. Po eni strani se zdi, da Putinov blitzkrieg ni uspel, po drugi strani pa se vse razvija zelo hitro in vse bolj brutalno. Zakaj je tako, kaj mislite?
Nemogoče je primerjati vojaške zmogljivosti Jugoslavije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in sodobne Rusije. To so zelo različne ravni. Ko je leta 2000 prišel na oblast, je Vladimir Putin naredi to, na kar se je pripravljal vse življenje – uničenje Ukrajine, Evrope in Zahoda. Ambicije jugoslovanskih zločincev niso šle tako daleč. Bili so strašna grožnja, a lokalna, v mejah nekdanje SFRJ. Putinova grožnja pa je globalna, nima meja.
Živite v Ivano-Frankivsku, nekdanjem avstro-ogrskem Stanislavu, na zahodu države, kjer mnogi menijo, da je varneje kot na vzhodu. Na tisoče ljudi z vzhoda države že nekaj dni poskuša najti zatočišče v Galiciji, Zakarpatju ali Bukovini. Se vi doma počutite varneje?
Da, varneje je – in to objektivno gledano. Tukaj nismo na vojnem območju, kar je zdaj dobra polovica ukrajinskega ozemlja. Kolone sovražnikovih vozil nas ne ogrožajo. Grozijo nam le zračni napadi, zato vsaj enkrat na dan zaslišimo sireno in gremo v zavetišča. Mimogrede, ta odgovor pišem po eni uri premora – ravno sem končal z odgovorom na vaše prejšnje vprašanje, ko se je oglasila sirena in sva z ženo odšla po običajni poti do hiše naših sosedov, ki imajo klet z dobro internetno povezavo. To se dogaja vsak dan. Greh pa se je pritoževati, če pomislimo na tragedijo Harkova, Mariupola, Černihiva, prestolnice … V primerjavi z njimi smo kar dobro.
Med Revolucijo dostojanstva oziroma Euromajdanom (2013–2014) ste mednarodno skupnost in evropske kulturne elite večkrat javno pozvali, naj prisluhnejo glasu Ukrajincev in priznajo njihovo pravico, da so del Evrope. Mislite, da se je to končno zgodilo zdaj – po tem, ko je bilo treba plačati grozno in ogromno ceno?
Ne, prezgodaj je reči, da se mora vstop Ukrajine v EU zgoditi v bližnji prihodnosti. Takoj, ko se bodo napetosti umirile, se bodo v EU pojavili kritiki Ukrajine. Danes je nekako nespodobno kritično govoriti o Ukrajini – borimo se, smo žrtev agresije, podpreti nas je treba. Ko pa bo tega pekla konec, se bodo zagotovo z novo močjo zaslišali znani glasovi, da je Ukrajina še daleč, da ni pripravljena, da EU ni pripravljena itd.
Ne morem, da ne bi omenil vašega romana Moskoviada, ki opisuje Moskvo na predvečer razpada Sovjetske zveze. To mesto opisujete kot Dantejeve kroge pekla in v končni analizi to podzemno kraljestvo senc razpada. Po drugi strani pa natančno opazite poganjke velikoruskega šovinizma, ki so že takrat začeli kaliti. Evropa pa je šele sedaj opazila »ruski kurac«, kot je zapisano v eni od pesmi, ki jo citirate v romanu. Ali menite, da se je evropska zavest o bistvu Rusije zdaj res spremenila?
Ta pogled se zdaj bistveno spreminja. Bojim pa se, da le na ravni političnih elit, novinarjev, intelektualcev, zvezdnikov … Ali se spreminja na ravni t. i. navadnih ljudi, »podeželske Evrope«? Očitno tudi do neke mere. A ne tako hitro kot na ravni elite. Težava je v tem, da navadni ljudje predstavljajo večino volilnega telesa. Morda obstaja paradoks: dlje kot bo trajala vojna, več empatije in naklonjenosti bo Ukrajina dobila s strani navadnih ljudi. Toda odločno sem proti, da vojna dolgo traja. Ne samo jaz – vsi Ukrajinci. Zato se bomo najverjetneje soočili z zapletenim procesom vključevanja v evropsko zavest, ki si ga bom dovolil poimenovati »ukrajinizacija Evrope«.
