Ptica selivka, 1. del

Fotografija: Pexels

Od kleti, ki je februarja brez gretja, kraje denarja, pasjega dreka na podplatih zimskih čevljev, nesramne obilice gandže, kvazi luksuznih dišečih svečk in umetnih rožic do dnevnega, večurnega navdušenja nad LPP poezijo ‒ moj ultimativni slovenski party trick je razglabljati o svojih ljubljanskih najemniških duševnih brazgotinah. A to ni edina prednost izmaličenosti moje stanovanjske preteklosti (in sedanjosti, ampak do tega še moramo priti), saj so najemniške tragedije primerne tudi za (ne)prijetno klepetanje na stranišču za zaposlene ali na fakulteti. Zmeraj naravnost šokiram svojega sobesednika na ta poceni način, ki sem ga drago plačala: Dvesto deset evrov za klet brez gretja? Norost!

Gibanje Kje bomo pa jutri spali? je častivreden poskus popraviti obupno situacijo ljubljanske stanovanjske politike, a kljub vsem pronicljivim opazkam izpostavljenih voditeljev gibanja, češ da gre za medgeneracijski boj, ki ga je povzročil na primer kapitalizem, gibanje ni dovolj razširjeno. Mogoče se sprašujete, zakaj sem potlej začela s svojim party trickom? Le iz razloga, ker je stanovanjska politika že zdavnaj trivializirana tema v vsakdanjih pogovorih, kar neposredno vpliva na razmere gibanja, ki ga ljudje dojemajo kakor alternativno v pejorativnem smislu, kljub temu da gre za fundamentalno pravico do strehe nad glavo.

 

Dogodek, ki ga ne bom pozabila, dokler sem živa, je prihod mojega očeta in mene v Ljubljano par dni, preden so se začeli moji prvi študentski dnevi na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prišla sva na Trg mladinskih delovnih brigad 3, tik nad Aškerčevo, s kombijem, ki je organizirano in samozavestno peljal večinoma Srbe čez hrvaško-slovensko mejo ter jih pustil na iskani lokaciji. Oče je doma na Google Maps že stokrat preveril, kako izgleda stavba, v kateri bom živela sto metrov stran od fakultete in katere vlažni madež na fasadi je zdaj pozorno opazoval. Dvoposteljno sobo je zame našel prijatelj moža žene, katere brat je bil prijatelj mojega očeta (ali je bil morda on prijatelj moža žene, ki je bila sestra prijatelja očetovega prijatelja ali je bil on prijatelj prijatelja moža žene, ki jo je poznal prijatelj mojega očeta? Kakorkoli že, očetu je bilo pač blazno pomembno, da poznamo nekoga v Ljubljani).

Na klopci pred stavbo sva čakala eno uro, preden je prišel Kokan, že omenjeni mož žene, katere prijatelj je ... Kokan naju je peljal v balkansko okrepčevalnico Tramvaj, takoj za klopco, kamor si nisva upala iti, dokler ni prišel, saj je oče računal na to, da bo gospod Kokan častil (Ati si ni sam plačeval kave vsaj v zadnjih petih letih). Oče in Kokan sta se pogovarjala o prihodu tedanjega srbskega predsednika Tomislava Nikolića v Slovenijo in kako je bil ravno Kokan organizator njegovega sprejema. O Nikoliću je govoril s spoštovanjem, kar se mi je zdelo smešno in ironično, saj je v kratkem časovnem obdobju sprejel v Slovenijo mene, ki sem sem prišla študirat, saj sem upala na boljšo prihodnost izven Srbije, in Nikolića, ki je kupil svojo diplomo in s tem odprl kar konkreten črni trg diplom naprodaj. Ampak saj je vseeno, če je bil Kokan takav ili onakav, saj mi je navsezadnje poiskal stanovanje preko Ivice, ki je kmalu prišel.

Kokan in Ivica iz Splita – kakšen duo! Tega vam prej nisem omenila, čakala sem prihod Ivice, saj sta bila tako Kokan kot Ivica oblečena v laneni obleki, čez kateri sta malomarno vrgla cinema noir plašča, na glavi pa sta nosila vintage klobuka iz začetka dvajsetega stoletja. Kokan je bil rahlo upognjen in zmečkan, kakor koža na njegovih rokah, Ivica pa je bil visok, debel in zimzeleno navpičen starček. Oče je imel rad takšne ljudi in že sem videla mamo v svojih mislih, kako se drži za trebuh od smeha, ko ji bo ati razlagal o čefurskem duetu gospoda iz napačnega stoletja.

V kratkem smo stopili čez prag stanovanja. It was all I ever wanted: visok strop in zastarela vrata, umetniški propagandni plakati levičarskih in alternativnih gibanj, veliko all stark, katerih vonj je v hodniku prevzel vodstvo nad dišečim karijem iz kuhinje, pepelniki, prenatrpani z od šminke umazanimi filtri, naključen fant v sivkasti banji, ampak roza kopeli, za katero sem takoj pokomentirala, da v takšnih uživajo samo še v Ameriki ... Ampak oče je bil skeptičen in sva se pogovarjala le še z očmi, medtem ko je Ivica razlagal, kdaj bo pobiral najemnino (Kaj pa prah, kaj pa umazane krpe po tleh, kaj pa trideset parov smrdljivih copat v razpadajoči košari, kaj pa tisti zunanji večmetrski madež od vlage, ki ga je oče tako pozorno opazoval pred dvema urama, kaj pa umazane posode v koritu, kaj pa posušeno jesensko listje povsod po tleh, kaj pa zastarelo pohištvo ter madeži na jogiju?). Ampak ati me ni razumel! Nisem hotela živeti v stanovanju, ki je spucano v nulo, temveč sem si bolj želela svobodo, da si sama ustvarjam svoj prostor, in takšno stanovanje in ljudje, ki so tam živeli, so obljubljali prav to.

Podpisala sem pogodbo. Ivica mi je razložil, da je on samo agent, resnična lastnica stanovanja je premožna 99-letna paraplegičarka, ki zaradi svoje bolezni ni zmožna priti pogledat, kako je z nami, kar pomeni, da bo on prevzel vse njene zakonske funkcije. Ok, I take it back, ni mi tega razložil, Ivica je hotel le denar – še mojemu očetu je računal za prihodnji dve noči, ki ju bo prespal v drugi postelji. Brez računa, seveda. Ampak tisto je pisalo v pogodbi, ki sem jo prebrala do mere, ki mi jo je omogočalo moje tedanje znanje slovenščine. V času, ki sem ga preživela v tem stanovanju, nisem nikoli spraševala, kdo je ta paraplegičarka in zakaj Ivici dajemo denar na roke, saj mi ni pomenilo veliko, komu dajem denar in zakaj, dokler sem lahko imela pogodbo, ki sva jo naslednji dan z očetom odnesla na Upravno enoto na Tobačni. Konec koncev moramo upoštevati še to, da je bil Ivica prijatelj moža žene, katere brat je bil prijatelj žene prijatelja mojega očeta. To nekaj pomeni.

Po nekaj dneh, ko je oče že odšel v Srbijo, je napočil čas za študij in pojavila se je moja cimra Lena. Izkazalo se je, da je v tej dvoposteljni sobi že leta prebivala s svojo prijateljico iz zgodnjega otroštva – Marušo, ki je bila sedaj v Nemčiji na Erasmus praksi, ter da sploh ni vedela, da bom jaz zamenjala njeno prijateljico in je bila spričo tega naravnost šokirana. Naj še glede te situacije pripomnim, da se je tudi Maruša vselila v to sobo, ko je po treh mesecih prišla nazaj iz Berlina, saj je punca iz sosednje sobe priskrbela še eno posteljo. Ker Ivica ni vedel, kako izgledata ne Lena ne Maruša, smo bili vsi v stanovanju zmenjeni, da mu ne povemo, kdo prebiva v sobi. Če bi slučajno srečal Marušo, bi se ona predstavila kot Lena.

Po treh mesecih se je v sosednjo sobo, tudi na črno in na skrivaj, vselil še Tilen, fant od Mire, ki je priskrbela posteljo za Marušo. Mira je bila po očetu Bosanka, ampak sva se samo enkrat pogovarjali v bosanščini/srbohrvaščini, in sicer takrat, ko sem mislila, da je Ajdovščina, iz katere Mira prihaja, jezik in ne mesto. Mira in Tilen sta bila starejša od vseh nas in ravno v času mojega prvega študijskega leta je bil uveljavljen zakon, ki je ukinil njun študentski status, kar pomeni, da sta bila prisiljena diplomirati v svojih poznih tridesetih letih, Mira iz nemcistike, Tilen iz filozofije. Mira je takoj diplomirala, Tilen pa je, kakor se spomnim, odlašal s tem, dokler se ni dovolj »poglobil« v celotni opus Hegla ali Nietzscheja ali Kanta ali Žižka – iskreno se ne spomnim, katerega izmed njih je bral, ker ga je nujno potreboval, katerega pa, da bi lahko izpopolnil svoje znanje ali Hegla ali Nietzscheja ali Kanta ali Žižka. Zraven njega sem se počutila zelo neizobraženo, nerazsvetljeno in – hočeš nočeš – glupo, kljub temu (ali ravno zaradi tega) da sem prečkala dve meji, da bi lahko prišla v državo, v kateri tisto, kar je bilo njemu samoumevno, zame ni veljalo pod istimi pogoji. Mira je celo zimo brala Marxov Kapital in iskala službo, oba pa sta živela od njene socialne pomoči.

V tretji sobi sta živeli sestri Amadeja in Mojca, ki sta bili asketski levičarki in sta vztrajali pri hladni vojni z Leno in Marušo, za kateri sta menili, da sta buržujki, ki podpirata uničevalni kapitalistični sistem, spričo katerega sta Amadeja in Mojca brez zadostnega keša, in to kljub njunim visokim ambicijam, da bi pozitivno vplivali na širšo družbo. Lena in Maruša sta se delali norca iz Amadejine in Mojčine higiene in zakrpane, hipijevske estetike, sveže iz H&M trash kolekcije, bi komentirali. Cel spor je bil zame predvsem dolgočasen. Ampak tisto, kar je blazno poslabšalo mojo pozicijo in je ogrožalo moje ravnovesje, so bile zahteve iz obeh strani, naj se pridružim Ameriki oziroma Sovjetski zvezi v našem stanovanju. To je bil pekel. Sicer ni nikoli prišlo do neposrednih iskric, samo neskončno šimfanje je bilo treba potrpeti. Pač nisem imela kam, medtem ko bi se katerakoli izmed teh štirih puncah lahko domov umaknila vsakič, ko bi v stanovanju postalo neznosno.

Sestri sta zahtevali, da čim manj ogrevamo, glede česar sta se strinjala tudi Mira in Tilen. Kokanova žena mi je novembra takoj posodila dodatno odejo, kljub temu pa sem spala v dveh pajkicah in kavbojkah, tako da sem zjutraj lahko samo skočila iz postelje in se že odpravila na prvo predavanje. Največji problem ni bilo spanje v mrzli sobi, pa niti v popolni temi ne (Lena in Maruša sta zahtevali popolno temo), ampak vročina, ki me je zagrabila med predavanji, saj mi je po navadi (zato sem si sama kriva) zmanjkalo časa, da bi se doma ali na fakulteti preoblekla v temperaturi bolj primerna oblačila, zato sem redno zapuščala učilnico sredi predavanj, sicer le za kratek čas, da bi lahko nazaj prišla toplotno razbremenjena in s pol kilograma težkimi oblačili v torbi.

Amadejo in Mojco je občasno obiskoval Amadejin bivši fant in sedanji najboljši prijatelj, za katerega sem čez nekaj let slišala, da je bila Amadeja vanj močno zaljubljena še dolgo potem, ko sta prekinila. Tudi jaz sem bila zaljubljena vanj. Bil je visok in temnolas, s črnimi očmi in mlečno poltjo, najraje je nosil oblačila v temno zeleni barvi, ki je poudarjala kontrast med njegovimi metuljčkastimi očmi in svetlo kožo. Enkrat je k meni prišla kolegica s faksa in kupili sva si vino, ki ga nisem znala odpreti, ker sem bila z rokami zmeraj nerodna. Ker je bil on ravno takrat v Amadejini in Mojčini sobi, njiju pa ni bilo doma, sem ga lahko svobodno vprašala, če bi nama lahko on odprl vino. To je bil višek najine komunikacije, potem ko sem se izselila iz tega stanovanja, pa se na Metelkovi (ko sem zbrala dovolj poguma, da sem sploh hodila na Metelkovo) nisva niti pozdravljala. Kakorkoli že, ko sem ga prosila, naj odpre vino, sem trepetala od metuljčkov, ki jih nisem doživela že od zgodnjega najstništva, on pa se je samo rahlo in skrivnostno nasmehnil ter rekel: Sej vem, da ga znaš odpreti. Samo potruditi se nočeš. Drugi stavek je poudaril, kakor da bi hotel še nekaj povedati. Ko je to izgovoril, je nekaj v meni umrlo. Moja prva in instinktivna reakcija je bil šok, saj si sama nekomu, ki ga na ulici niti pozdraviti ne upam, nikoli ne bi upala reči, da se ne trudi dovolj. Ampak sledeča emocija je bila pomembnejša: čisti sram, ponižujoči sram, neznosna bolečina, saj sem zase že od nekdaj, že od osnovne šole, mislila, da se vsaj trudim. Globoko sem se zamislila nad tem incidentom, kaj točno pa mi je rojilo po glavi, bom razkrila naslednjič.

 

Ali sem se dovolj trudila? Kaj bi še lahko naredila, da bi lahko naredila iz svoje situacije manj neznosno stanovanjsko zadrego? Ali sem na neki ravni želela trpeti pod Ivicino lahkomiselno oblastjo, saj sem romantično verjela, da vsak prišlek in študent mora trpeti, da bi lahko dosegel svoje cilje? Ali sem v Sloveniji živela ameriški sen?

Nataša Serec je vzljubil/a ta prispevek.