Objavljamo kratko zgodbo Neže Lipanje, ki si je na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo delila prvo mesto. Drugi finalni zgodbi (Helene Šuklje in Mateje Arnež) bosta objavljeni v naslednjih tednih.
Mrzli in sončni zimski dopoldnevi so bili njegovi najljubši, čeprav nikoli ni prav dobro razumel, zakaj. Najprej mrzli in potem sončni. Nikoli obratno in nikoli zgolj eno. Dihotomija, ki zareže, morda, ali kontaktne leče, ki svet najbolje izostrijo prav ob jasnih jutrih. Čeprav ga nobena od teh misli ni povsem potešila, boljše pa se mu ni ljubilo iskati. Odsotnost jasnega odgovora, do katerega bi se prebil v nekaj sekundah, ga je vznemirjala. Neprijetno. Zavit v kostanjevkast šal je prispel z južne strani Triesterstrasse. Ozrl se je čez ramo, pritisnil na steklen zvonec in vstopil.
Temno in zatohlo. Prijetno. Za pultom Marlene, ki je udobno zleknjena reševala zadnji sudoku pred zaključkom nočne izmene. Ravnodušno ga je premerila, ko je obešal plašč, potegnil denarnico, si jo površno zataknil v žep zadaj in sedel pred vrata številka 3. Šestnajstič je čakal na istem mestu. Sram prvih obiskov, ki ga je neprizanesljivo silil v postopanje ob pultu, je zamenjalo tiho zavezništvo, občutek, ki stopi človeku naproti včasih, tik preden se sprevrže v obup. Nenazadnje, bil je najmlajši vodja sektorja v decentraliziranem uradu Evropske unije, nič ga ni povezovalo s priletnim gospodom, ki je ravno stopal iz sobe št. 6 in čigar odhajajoč trenč ga je oplazil po desnem komolcu.
Ko je pred petimi leti diplomiral iz mednarodnih odnosov v Bukarešti, se je s štipendijo, trdno zaprto v usnjeni aktovki, takoj ko je lahko, odpravil v Leiden na magisterij. Hodil je navzgor, svetli in napredni prihodnosti naproti, ne da bi se enkrat samkrat obrnil nazaj v temnino neciviliziranosti, ki jo je preziral in sled katere je za seboj puščal le v obliki preprostih, a ponosnih staršev.
Vse, kar je še ostalo od Romunije, je bila zbledela podoba narodnih noš iz 19. stoletja; fotografija, ki je krasila steno nad računalnikom sodelavca, njemu pa za vedno zamerila pisarne na Schwartzenbergplatzu. Tako zelo, da je leto prej zaprosil za premestitev nadstropje višje.
Bil je prepričan, da je z uradno domovino dokončno opravil.
Toda zdaj ga je jezilo, ker ni razumel. Sploh zato, ker je bila Karla še prejšnji teden Španka. In ker je fakin Karla! Ka-rla! Dobro, pač s Kjem.
Zazrl se je v tapeto nasproti, ki je ob robovih odstopala. Nesrečna je bila, čeprav je še vedno s ponosom nosila, kar je ostalo od uvelega dostojanstva temno rdečega žameta, v katerega se je zažrlo preveč dima, naivnih romantikov in praznih izrazov izgubljencev.
Ni mogel sprejeti starikavosti njenega triindvajsetletnega obraza. Gabil se mu je. Kot Turek iz Bille, ki se vrine na zakusko expat večerov v Pratru. Način, kako je njen levi podočnjak zasekal skoraj centimeter nižje od desnega, in obvisel tam sredi, kot bi signaliziral nekoga, ki je zjutraj točno vedel, kam je namenjen, pa je potem prišlo nekaj vmes. Ni uporabljala kreme za roke. In nič ni bolj žalostno od izsušenih dlani, ki sredi decembra vsak dan znova popokajo. Ni jih skrivala.
Zdelo se je, da je edino njeno rejeno telo prepričljivo kljubovalo bedi, ki je med piskajočim spuščanjem žaluzij tiho prekrila njeno življenje.
Pa njegovega?
Nekaj je bilo v prepletu pogledov, ki lahko tesno ovijejo in priklenejo ljudi enega na drugega za vedno. Nevarno so zanihali med za trenutek predolgo vljudnostjo ob prvem obisku – bilo je na začetku pomladi – in se razleteli po prostoru kot flek poceni kave. Za palec dolgi slabo zarasli brazgotini na notranjem delu desne nadlahti – baje ostanku globokega poklona divjemu otroštvu. To ušivo grinto je zagledal prvo in se ustrašil nasilnega telesnega vzgiba, ki je sledil. Ni ga poznal. Surova želja ga je ujela nepripravljenega in bila je to grozljiva želja, oblila mu je gležnje, prebodla drobovje, zatisnila ovratnik srajce, da ga je začelo dušiti, prilepila ga je ob zid in vlekla navzdol, kakor bi se hkrati posmehovala in zajemala dodatno sapo. Pa ni. Potuhnjena se je naenkrat umaknila pred deško zadržanostjo, vonj katere mu je bil nekoč domač, tam ga pa skoraj ni več prepoznal. Analitični um, ki je kirurško natančno izrezoval njegov svet, predvidljiv, logičen in kontinuiran, je odpovedal. Začutil je fizično bolečino in zbeganost.
Karli je hotel v resnici le pripovedovati. V tem se je počutil doma. Ni mislil na to, kaj so z njo počeli pred njim. Ali po.
O jubileju kraljice Elizabete.
Superiornosti parlamentarnih monarhij.
Rimskem diktatorju Cincinnatusu.
Zgodovini. Prvi ljubezni vseh, ki preveč časa preživijo v svojih glavah.
Ona je poslušala, čeprav se je takrat obremenjevala s strijami na levem kolku. Sproščeno je ležala na oguljenem dvosedu z razgaljenimi nogami, prekrižanimi nad leseno okensko polico, in preklinjala sveže rdečkaste. Mrežasto so vijugale, začenjale tik pod popkom, lomastile po diagonali in obrobile zaključek stegna. Vanje je vtirala kokosovo olje in se samovšečno zarežala: I have stripes ‘cause I’m a tiger!
On je nadaljeval o kraljevem angleškem podmladku, princu Georgu in princesi Charlotte, simpatični so mu bili otroci, še preden shodijo, potem niti ne več, mogoče bi jih celo imel, še posebej, če bi bili blond s plavimi očmi. Potem ne bi bili grdi in sramežljivi kot on, ampak samo inteligentni, kot je bil on. Pa o veličastnem govoru Margaret Thatcher leta 1990 v zgornjem domu britanskega parlamenta, v katerem suvereno opravi s komunajzarskimi fantazijami vseh vrst. In kolosalnosti grada Peleš, edinem romunskem spominu, ki se ga ni sramoval.
Ona je zavzdihnila in se zagledala skozi okno.
Za hip je še postal na njenem zamišljenem profilu in se tudi sam obrnil stran.
*
Marlene si je zdaj z obema rokama podpirala glavo. Medtem ko je čakala, da bo ura deset, ko se bo močno odrinila od pulta, na stolu zapeljala do vrat z napisom PRIVÉ, pograbila torbico in odkorakala brez pozdrava, je on še vedno sedel. Nepremično strmel v isto zbledelo tapeto. Vse od maja pred sedmimi meseci je bíl boje vseh barv. Njegovi dnevi so izgubljali ostrino, zato je kupoval nove pare kontaktnih leč. Niso pomagale. Njegovi tedni so minevali v znamenju pretakajočega se nemira, ki bi koga drugega povzdignil, nekdo drug bi poletel, morda končno razumel, kaj ljudje mislijo, ko rečejo, užij dan!, toda ta drugi zagotovo ni bil on sam. On se še nikoli ni počutil manj navdahnjenega. Bolj temačnega. On je teptal čudaško silo, se ruval, sem ter tja, naprej in nazaj, jo odrival in poražen dvakrat v tednu silil nazaj. Nazaj k njej.
Kako je mogel šele prejšnji četrtek prvič posumiti, ko je prišel že petnajstič, – vsak obisk je z modrim križcem skrbno zacahnil v svoji beležki – malo zatem, ko je sedla na rob kavča, da bi odprla nov zavojček črnih najlonk. Previdno jih je nabrala in sklonjena, čisto počasi, s konicami prstov, ped za pedjo, vlekla od gležnja prek meča po stegnu navzgor. Najprej levem, potem desnem. Kot bi bile talisman, intimna naložba v prihodnost. Potem je v smehu za njim dvakrat ponovila ime njegovega rojstnega kraja in se pačila kot osnovnošolka. Njena sicer tekoča angleščina je ob zvenu znane besede za del trenutka klecnila, čisto na hitro, ne da bi se tega zares zavedla. Spodrsnilo ji je tako, kot včasih spodrsne vsakemu jeziku, ki ni govorčev materni:
Č na sredini Suceave je zadonel pretrdo. Slovanski elementi romunščine so jo izdali.
»Ka si pa ti, pol, no, ka?« se je neprepričljivo upirala.
Kup nedokončanih poročil, prevelikih moških srajc in nikoli dorečenih ljubezni.
»Kmet.«
Policy advisor, kurba.
Včasih se mu je smilila, včasih ne.
Ampak med njima itak nikoli ni bilo ničesar razen torkov in četrtkov.
Ničesar razen njenih mrežastih nogavic in njegove denarnice.
Med njima še vedno ni bilo ničesar razen sivine kvadratastih betonskih škatel, post-ceausescujevskih blokovskih naselij, lepih, čeprav tako grdih. In plastičnih poletnih papuč, iz katerih sili obtolčen najstniški palec. Polnjenih paprik ob praznikih in kuhanega krompirja vseh ostalih dni.
Ne, med njima tudi zdaj ni bilo ničesar.
Ničesar, razen vsega, kar je obviselo v pokvarjenih dvigalih, zataknjenih v grenkem nadstropju Romunije devetdesetih let. Skupaj sta bila groteskna mešanica istih vonjev. Zgodb. In zgodovine. Ne tiste, o kateri je on tako rad pripovedoval, take, ki je tulila za njima kot trop podivjanih hijen. Še posebej takrat, ko sta molče zrla vsak v svojo smer.
Ni vedel, da znajo bumerangi odraščanja na Vzhodu, ki si ga začel pozabljati, še preden se je zares končalo, nenadoma zadeti s tako natančnostjo, medtem ko se predano vzpenjaš po lestvah Zahoda. Vleklo ga je v to, kako bi bilo, če ne bi bila tam, ampak kje drugje, recimo na vafljih na Nizozemskem ali pa vsaj na bureku v 16. becirku, morda bi pa samo vstopala na isti postaji, postaji Schönbrunn, U4, in ne bi bila ona in on, oziroma bi bila ravno onadva, enaka, samo malo drugačna. Morda bi jo lahko vprašal, o čem je največkrat premišljevala, ampak itak ni sploh o ničemer, in tudi če si je v resnici želela, pa si itak sploh ni. Ni več mislil na to. Nemogoče se je kadarkoli o čemerkoli pravilno odločiti.
Vrata, pred katerimi je sedel, so se naenkrat odprla. Zasmrdelo je po slabo prezračenih nasladah in cigaretah, ki jih sredi noči nepričakovano zmanjka.
Pričakovano.
