Prvi rojstni dan v penziji

Presenečen sem bil, da se praznujejo tudi odhodi v penzijo. Ne morem drugače reči, ampak prijatelj me je opozoril, da praznuje prvo obletnico in vprašal, če se mu pridružim. To sem z veseljem storil, saj sem kar se praznovanj tiče dokaj šibak, toda očitno se lahko vedno česa naučiš.

Praznovati ne znam niti rojstnih dni, če se omejim samo nanje. Več ali manj mi je vsaj do sedaj vse po vrsti spodletelo. Kot zakleto. Kot da nisem rojen za praznovanja ali vsaj ne tovrstna. To bi v svojem življenju, ki se bolj ali manj izteka, lahko spremenil. Zakaj pa ne bi še jaz praznoval, čeprav sem vse v zvezi z upokojitvijo bolj povezoval s tesnobo kot s čim drugim? Torej bi moral praznovati in slaviti prav njo? Tesnobo?

Ne vem, ampak več kot očitno je bilo, da se me je ta status dotaknil. Čim sem dobil črno na belem, da sem v tretjem življenjskem obdobju, me je pahnilo in dodobra zamajalo. In celo veselil sem se ga, a kaj ko je bilo to pred tremi, štirimi leti, ko so mi nekako določili točen dan odhoda v pokoj. Kot da ti datumi niso izmišljeni, saj je moči vsako leto manj, kar je dejstvo, torej govorim stare preverjene resnice, ki se vsakega dotaknejo po svoje. Tako pač je.

In kaj v življenju početi, ko imaš, vsaj jaz sem imel, pred sabo le še eno samo žalost?
Ja, moja težava.
Eno zadevo sem že omenil, in to so praznovanja. Zaradi mene lahko tudi življenja.

Kar se pisanja tiče, tega sem mislil, da sem se rešil, a bolj ko so minevali dnevi, bolj sem vedel, da sem se uštel. Kot star maček sem imel v rezervi rokopis, ki bi ga bilo treba nujno popraviti. Prigovarjal sem si, da se ga bom lotil, ko bo že tako hudo, da brez pisanja ne bom mogel, saj sem opažal, da je morda še teže, če hodim križem rok.  Najbolj pomembno je bilo, da so me zajele izključno črne misli, torej sem ugotavljal tudi, zakaj sem počel reči, ki sem jih toliko let delal. Pa pustimo zasvojenost.

Predvsem sem kdaj pa kdaj zavihal rokave, da se nisem toliko ukvarjal s sabo, večji fokus je bil na nečem tretjem, denimo kar pisanju, kot pa če sem se samo sprehajal. Če se omejim le na to, ker na tem mestu ne bi preveč vsega skupaj razpredal.

Obnovil sem sem staro rutino, dopoldan uro, največ dve za stroj, in priznam, da sem nekako lažje shajal sam s sabo kot tudi s tem svetom, ampak to so moje težave.

Čez mesec sem se znašel že pred drugimi, še vedno težavami, namreč ali naj rokopis sploh komu ponudim ali ga naj imam preprosto v predalu. Nagibal sem se na eno in drugo stran, vseeno pa so dolgoletne navade očitno naredile svoje, torej da morda ne bi bilo slabo, če bi rokopis tudi tiskal.

Izdal knjigo.
In spet vprašanje.
Komu naj sploh ponudim v branje napisane strani, ki so se kazale kot romanček?
Saj so me vsi siti, končno so tukaj tudi mladi, ki bi jim dal sam od sebe ves prostor.
Vseeno se je začelo romanje. Takole v mislih, seveda.

Mladinsko knjigo in Beletrino sem pri priči odpisal, saj sem v zadnjih dveh letih tiskal na teh založbah. Premišljeval sem o Cankarjevi založbi, do katere imam nekako poseben odnos, saj so tam tiskali mojo prvo knjigo. Nisem se ustrašil tega, da bi mi tudi zadnjo. Bolj sem se na takšen način zabaval v mislih. Ostali sta založbi Goga in Modrijan, toda z njimi nekako nimam nobenih kontaktov , in potem se je bližal in bližal moj prvi rojstni dan v penziji, ki sem ga hotel nekako proslaviti. Kot sem omenjal na začetku, zakaj ne bi tudi jaz proslavljal življenja, končno ga niti toliko več ne bom mogel. Spomnil sem se seveda na Litero.

Kar nekaj naslovov smo naredili skupaj. S takšnimi in drugačnimi zapleti, da se ne spuščam v podrobnosti, ki gotovo za nikogar niso bile prijetne.
Nenazadnje tudi dobro delajo.

Spomnil sem se, da sem uredniku Orlandu Uršiču rokopis celo že omenil, celo maile imam nekje shranjene, in odgovoril mi je, da mu lahko kadarkoli pošljem rokopis, če le ne bo predolg. Tudi o tem sva se veliko menila, zakaj ne dolgih tekstov, a tudi to so druga poglavja, obenem pa sem se spomnil tudi, da mi potem kar naenkrat ni več dvigoval telefona, da mi ni odgovarjal na maile, ko sem se hotel pozanimati, če dogovor še velja. Celo na Rožniku sem ga hotel zasačiti, ko je bila slovesnost ob podelitvi kresnika, a zdelo se mi je malo zamalo. Na straneh Dela sem prebral njegovo izjavo, kako se čudi, da sploh še podeljujejo nagrado kresnik, ko literatura dandanes nikogar več ne zanima, še posebej pa ne podjetnikov. V redu in prav, on se bo že zavzel, saj je tenkočuten in mu je za vse skupaj mar, tako da sem čez poletje pozabil, da mi ni odgovoril, da mi ni niti odgovoril, če je še vedno za to, da mu pošljem rokopis. Je že imel kaj za početi, če se ne motim, je avtomatični povratni mail celo govoril, da je bolan. Končno sem upal, da se bo sam oglasil, saj sva se kar družila, poletje je minilo, kot mine vedno, pa če sva na tem svetu jaz in Orlando Uršič ali nisva, prišla je jesen in odločil sem se, da prav za svoj rojstni dan pridem zadevi do dna.

Sledila so nova vprašanja. Ali naj mu rokopis kar pošljem? Končno sem si želel, zaupanje pač, da bi ga vsaj prebral.
Kot da sem čutil, da mi bo trda predla in kot da bom spet trepetal, če mi bo sploh odgovoril, kar mene vrže čisto iz tira. Mislim, da se nekdo ne javi. Saj sem govoril o Rožniku, torej sem hotel pozabiti, da se mi ni javil in da me je to krepko razjezilo. A upanje res umre zadnje, če to seveda drži.

Nič, za prvi rojstni dan v penziji sem navsezgodaj štartal. Odločil sem se, da ga bom poklical.
Storil sem to, ni mi dvignil, meni se je pa dvignil tlak. Naj mi vsaj v obraz pove, kar mi ima za povedati, čeprav sem vedel, da bo to bolj težko, ker mu nisem poslal rokopisa.
Napisal sem mu sms, če mu lahko pošljem rokopis.

Sledili so rafali.

»Milan, žal ne morem izdati knjige.«
»Nikoli? Kaj se dogaja?!«
»Milan, vse manj naslovov lahko izdam, moram tudi kakšne nove avtorje, midva sva naredila že kar nekaj naslovov. Tako je, upam, da me razumeš.«
»Ravno rojstni dan imam, lepo darilce. No, če prideš kaj v Ljubljano, vseeno kaj pokliči.«

Potrlo me je.
Nikoli več!
Pička materina!
Vesel sem bil, da sem spravil vsaj kletvico iz sebe, ampak pri priči sem stopil korak nazaj.
Kaj pa če je zaslutil, kaj se dogaja v tekstu?
Kaj če sem jaz koga prehitro in brez potrebe pokopal?
Jebenti, jebenti!
Ampak saj rokopisa ni prebral!
Nemogoče potemtakem.
In spet.
A imam opravka z vidcem?
Je Orlando Uršič zadnji bojevnik na branikih človeškega dostojanstva?!
Edini pravi urednik?!
Saj me je že enkrat prečrtal, ko sem nekaj norel proti humanitarnim organizacijam, češ da so med njimi tudi čisti zasluškarji in nič več kot to.
Bravo, mladenič!
Prav je imel, ampak ne!
Ne bom še s tem. Očitno me je dobro premetavalo. To so prostori za druge zgodbe, ki jih res ne bi rad več odpiral, predvsem me je že bolelo, zakaj krivdo še vedno jemljem izključno nase.
Nemogoče.
Ampak nemogoče je mogoče.
Sam sem se vedno ukvarjal s tem.
S težavo sem se zbral, če je kaj takega sploh še možno.
To je torej to?
Je to konec?!
Nobenega stika z življenjem več?
Vse po spisku se je odvrnilo proč od mene.
Sem si sam skopal grob?

Hkrati mi je odpovedal ves humor. Da sem se denimo očitno predolga leta še dobro norčeval iz vsega skupaj in kot da se je nazadnje našel nekdo, ki mi je spodmaknil stol. Končno sem si res kar naprej prigovarjal, da sem se v pravem trenutku od vsega skupaj poslovil. Ko sem se naveličal vsega in očitno sem čutil, da se je tudi druga stran mene. Rekel sem že.

Potem sem imel prav?!
Več kot očitno.
Ampak, ampak, ampak.
Saj so mi končno dnevi tako ali drugače šteti, 64 let imam, zakaj ne bi mogla še kakšno leto sodelovati, potem me pa itak več ne bo?  
Kot da bi se moral začeti opravičevati, da sem sploh še živ.
Žalostno.
Ali da samo nisem narejen za praznovanja? Niti rojstnih dni in kaj šele dni odhoda v penzijo.
Vse skupaj bo težko prespati.
Begalo me bo tudi vprašanje, če Orlandu Uršiču ne teče čas.
In sploh kar se vprašanj tiče. Prepričan sem bil, da jih je z vsakim dnem manj, a kot da sem se o vsem motil.

Moram priznati, da me je prizadelo, drugače mu ne bi zvečer napisal naslednjega maila. 

Še vedno čakam kakšen odgovor. Da mi bo Orlando Uršič vsaj voščil, čeprav je kaj takega gotovo izredno težko izvedljivo, če človeka prej pokoplješ. Končno tudi mrtvec niti ne more več spremljati tega življenja.