AirBeletrina - »Priznati svojo krivdo je prvi znak domoljubja«
Intervju 24. 10. 2021

»Priznati svojo krivdo je prvi znak domoljubja«

Nikola Šanta in njegova hčerka Irina, v rokah drži svojo knjigo. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Nikola Šanta (rojen 1959) je rusinski pisatelj, publicist, dolgoletni urednik revije Ruske Slovo, intelektualec, avtor več zbirk esejev in romanov. Njegov roman, objavljen v srbščini, z naslovom Panonska pošast (Panonska neman) pripoveduje zgodbo o vojvodinskih Rusinih od propada Avstro-Ogrske do razpada Jugoslavije. Roman opisuje resnične dogodke, povezane z zločini okupatorskega madžarskega režima v Đurđevu leta 1942 in obleganjem Vukovarja od avgusta do novembra 1991, gledane skozi oči glavnega junaka, Rusina, ki mu ne zaupajo niti Hrvati niti Srbi. Nikola Šanta piše v rusinskem in srbskem jeziku in živi v vasi Kucura, nedaleč od Novega Sada.

Vojvodina izstopa v primerjavi z ostalo Srbijo po tem, da regijo naseljuje pravi etnični mozaik. V tem kontekstu se na primer pogosto omenja madžarska manjšina, veliko manj pogosto pa drugi – med njimi tudi Rusini. V čem je po vašem mnenju edinstvenost Vojvodine danes?

Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo poseči po zgodovinskem kontekstu. Skozi zgodovino so se predstavniki različnih narodov izseljevali v Vojvodino kot nekakšno »obljubljeno deželo«. Tisoč let je bila ta dežela pod madžarsko oblastjo, po padcu Avstro-Ogrske monarhije pa je Veliki narodni zbor (Velika Narodna skupština), ki so ga Srbi sklicali v Novem Sadu 25. novembra 1918 , napovedal priključitev Banata, Bačke in Baranje Kraljevini Srbiji.

Po drugi svetovni vojni so bili Nemci (približno 500.000 ljudi) izseljeni iz Vojvodine, v nekdanje hiše nemških kolonistov pa so se večinoma naselili prišleki iz gorskih regij Bosne in Črne gore, katerih običaji in miselnost so se bistveno razlikovali od domačih. Danes se večina njih šteje za Srbe, ne glede na izvor. Zanimivo dejstvo je, da Črnogorci v Vojvodini nimajo statusa narodne manjšine, čeprav imajo do tega pravico – najraje se vidijo kot posebna postojanka srbske nacionalne ideje.

Večina povojnih prišlekov ni bila navajena bivalnih razmer na ravnicah in nikoli ni popolnoma sprejela nižinskega podeželskega načina življenja. Posledično je prišlo do določenega upada kmetijstva na teh območjih. Zemljo so postopoma prodajali ali dajali v zakup starim prebivalcem, ki so tu živeli v času monarhije, večinoma Srbom, pa tudi Madžarom, Rusinom, Slovakom in Romunom, ki so bili prej pri Nemcih kmetijski uslužbenci in so znali dobro obdelovati zemljo. Na ta način so Srbi končno začeli vladati Vojvodini. Po tisočletni vladavini Madžarov je zmagal slovanski element, Srbi, vendar pa Vojvodina vseeno skriva eno veliko skrivnost ….

Ker se je v sedemdesetih letih začela industrializacija kmetijstva, se je naravni ekosistem začel podirati. Tradicionalni način življenja podeželskega prebivalstva – vseh narodov, ki so živeli v Vojvodini – se je začel precej hitro spreminjati. Zmanjšala se je kakovost življenja, prišlo je ekonomskega izseljevanja itd. Po razpadu Jugoslavije pa je v Vojvodino z vojnih območij prišel zadnji val priseljevanja. Begunci so bili prepričani, da bodo v Vojvodini bolje živeli, niso se zavedali, da je v resnici že ruševina. Mnogi se tega še danes ne zavedajo.

Kje so v tej zgodbi Rusini?

Poglejmo to s pisateljevega vidika. Nek moj prijatelj je nekoč rekel, da imajo Rusini, ki živijo v tej deželi skupaj s Srbi, zgodovinsko nalogo, ki jo morajo izpolniti, to je, da tej deželi dajo poseben sijaj. Tako kot pri poliranju pohištva naj bo površina sijoča ​​in lepa. Seveda bo le malo Srbov sprejelo to nalogo. Verjamem pa, da resnico o sebi izvemo šele, ko ljudje, ki živijo v soseščini, povedo resnico o nas.

Kar zadeva nacionalno identiteto Srbov – zanje je ključna osebnost Rastko Nemanjić, znan kot Sveti Sava, ki velja za ustanovitelja Srbske pravoslavne cerkve in srbske književnosti. Vsi Srbi vedo, da se je odločil postati menih, odšel na sveto goro Atos in pozneje postal prvi nadškof Srbske pravoslavne cerkve. Veliko manj ljudi pa ve, da je na njegovo odločitev vplival pogovor, ki ga je mladi Rastko imel z nekim Rusinom. Samo Rusinom in ne »ruskim menihom«, kot se pogosto navaja v različnih virih. To poudarjam, ker je se to zgodilo okoli leta 1192, in ko je prišlo do tega pogovora, je obstajala Kijevska Rutenija, njeni prebivalci pa so bili Rusini, ne Rusi. Današnja Rusija se bo dvignila šele kasneje. Tako je ta Rusin prišel na dvor Stefana Nemanje s prošnjo za finančno podporo za samostan Pantelejmona na Atonu. Pogovor z njim je mladega Rastka tako navdihnil, da je vplival na njegovo usodo.

To je ta sijaj, o katerim govorim. V stikih med Rusini in Srbi lahko najdemo še več takih primerov. Ker tvegam, da bi me obtožili pretencioznosti, si upam omeniti le še protagonista mojega romana Panonska pošast Mirona Orosa, ki s svojim odnosom vodi do moralne spremembe svojega mučitelja, Srba po imenu Kubura. In to je tudi nekakšen primer duhovnega sijaja.

Kako je Rusinom uspelo ohraniti lastno kulturno identiteto in jezik v dvestosedemdesetih letih, ki so minila, odkar so iz vzhodnih Karpatov prvič prispeli v Vojvodino?

Med Rusini v Vojvodini je imela duhovščina najpomembnejšo vlogo pri ohranjanju kulturne, nacionalne in verske identitete. Vojvodinski Rusini so večinoma grkokatoliki in prav posebnost njihove vere jim je omogočila ohranitev identitete v odnosu do pravoslavnih Srbov in rimskokatoliških Madžarov ali Hrvatov. Rusini, ki so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja spreobrnili v pravoslavje – in to je bila težnja –, so se v naslednji generaciji asimilirali s Srbi. Slovaki, ki živijo tukaj, so v jezikovnem smislu blizu Rusinom, vendar so po svoji veroizpovedi katoličani ali protestanti in se zato – ne glede na jezikovne afinitete – razlikujejo po svojih običajih, ki izhajajo iz njihove vere.

Leta 1919 je bilo po zgledu društva Prosvita, ki je delovalo v galicijskem Lvovu, ustanovljeno Rusinsko narodno prosvetno društvo, ki je leta 1921 začelo izdajati revijo Ruski koledar. Revija izhaja še danes, od leta 2005 pa mi je v čast, da sem njen glavni urednik. Leta 1924 so se pojavili tudi Ruski novini, njihov dedič je aktualni tednik Ruske slovo. Še prej, leta 1904, je izšla prva knjiga v rusinskem jeziku – pesniška zbirka – avtorja Gavrila Kosteljnika, ki je pisal tudi drame, kratke zgodbe, literarno kritiko in filozofijo. V začetku 20. stoletja je objavljal večinoma v Lvovu in je bil zelo nadarjen pesnik ter velik filozof.

Sledila mu je cela vrsta pisateljev, ki danes veljajo za klasike rusinske književnosti, na primer Silvester Salamon, Maftej Vinaji, Gavrilo Nađ, Mihajlo Kovač, čigar delo so nadaljevali povojni in sodobni pisatelji, pa tudi jaz sam pripadam tej plemiški skupini. Za tako majhen narod – v sedemdesetih letih nas je bilo okoli 20.000, zdaj je naše število okoli 14.000 – imamo precej številno inteligenco in veliko literarno produkcijo.

Kaj je po vašem mnenju poleg vere in književnosti pomagalo ohraniti rusinsko identiteto?

Najprej naš šolski sistem. Sprva so bile to cerkvene šole, ki jih je financirala naša skupnost, kasneje pa tudi državne šole. Izobraževanje je vsekakor veliko prispevalo k ohranjanju in utrjevanju nacionalne identitete. Za delovanje rusinske šole pa je bilo treba imeti pisano literaturo, na podlagi katere bi nastajali učbeniki. Poleg tega pa še folklora – vsaka vas, v kateri živijo Rusini, se lahko pohvali s precejšnjo kulturno in umetniško ustvarjalnostjo. Vse to prispeva k ohranjanju identitete.

Skozi stoletja nam je uspelo ohraniti tudi odnos s staro domovino. Naši duhovniki so se običajno šolali v Užgorodu ali Lvovu, v času komunizma pa v Rimu ali v ukrajinskem semenišču v Zagrebu ali Nemčiji. Volodimir Hnatjuk, znameniti ukrajinski etnolog, je leta 1897 obiskal naše ozemlje – ruski Krstur in Kucuro – ter zapisal naše ljudske pesmi, zgodbe, legende in mite. Nato jih je izdal v petih zvezkih, na svoje stroške. Danes to delo še vedno štejemo za osnovo naše kulture.

Danes imamo vojvodinski Rusini možnost, da se učimo v svojem jeziku od osnovne do srednje šole, na Univerzi v Novem Sadu pa imamo pa tudi oddelek za rusinsko filologijo. Imamo radio in televizijo v rusinskem jeziku, imamo svojo založbo Ruske slovo, ki izdaja tednik Ruske slovo, otroško revijo Zagradka, mladinsko revijo Mak, revijo o kulturi, znanosti in umetnosti Švetlost, tiskovno agencijo Rutenpres. In kar je najpomembneje, knjige v rusinskem jeziku redno izhajajo tako za otroke kot za odrasle. Glavni organ, ki skrbi za kulturno in nacionalno življenje vojvodinskih Rusinov, je Narodni svet rusinske narodne manjšine. Dejavnosti sveta ureja zakon, financira pa ga srbska država. Srbija je ena redkih evropskih držav, kjer je s pravnega vidika delovanje nacionalnih manjšin razmeroma dobro urejeno. Odkrito je treba priznati, da bi nas brez podpore države asimilacija veliko bolj ogrožala.

V romanu Panonska pošast (Panonska neman) opisujete zgodovino svojega naroda na ozadju zgodovinskih dogodkov v Vojvodini. Knjiga je izšla v srbščini in je bila nedavno prevedena v ukrajinščino. Ali menite, da je v tem kontekstu mogoče slišati glas majhnih narodov? Še posebej, ko govorimo o tako občutljivih vprašanjih, kot so vojne po razpadu Jugoslavije ali zločini druge svetovne vojne?

Velja omeniti zanimivo in logično tezo, da je zelo pomembno, da sporočilo večjih narodih dopolnjuje sporočilo manjših narodov, ki živijo z njimi. Prevladujoči narod, v tem primeru Srbi, ne mara slišati resnice o sebi od Madžarov, Slovakov, Rusinov, Romunov … Še posebej neprijetne resnice ne.

Na primer, Srbi na Madžarskem imajo pri ohranjanju svoje kulturne in nacionalne identitete podobne težave kot Rusini ali Madžari v Srbiji, njihovi odnosi z večino so podobni. Gotovo pa je, da se resnica o Madžarih z vidika madžarskih Srbov razlikuje od resnice o Madžarih, kot se vidijo sami. Tako kot je resnica o Srbih, kot jo vidijo sami, popolnoma drugačna od resnice, ki jo o njih vidijo Rusini. Še posebej, ko gre za resnico o vojni, ki temelji na propagandi in demagogiji. Že na samem začetku razpada Jugoslavije, ko je dejavnost propagandnega stroja šele dobivala zagon, sem kot Rusin že vedel, da gre za propagando in priprave na vojno. Vendar pa so moji srbski prijatelji slepo verjeli v to, kar je govorila propaganda, ker so globoko v sebi želeli verjeti v te stvari. Propaganda se je z njimi pogovarjala tako, da so slišali, kar so želeli slišati. Hrvati, kosovski Albanci in drugi so enako verjeli v svojo propagando.

Propaganda je med Srbi prebudila imperialno zavest, vzbudila občutek pripadnosti izbranemu ljudstvu, ki ga je Bog obdaril za vladanje nad drugimi. Na televizijskih zaslonih so se nenadoma pojavili preroki, ki so oznanjali veliko resnico o tem, duhovniki pa so blagoslavljali tiste, ki so šli v vojno, in jih škropili s sveto vodo …
Ko se je vse to zgodilo, sem še vedno verjel v srbsko inteligenco, bila je moj vzor, ​​verjel sem v srbske pisce in umetnike, mislil sem, da bodo dvignili glas proti tej norosti, a sem bil kmalu razočaran. Večina jih je molčala, nekateri pa so celo postali glavni pobudniki nacionalnih hegemonističnih idej, kar je bila zame boleča izkušnja. Le redki so prepoznali dogajanje in pozivali h koncu te norosti – na primer Mirko Kovač, Filip David, arhitekt in nekdanji župan Beograda Bogdan Bogdanović. Ko je bil vojni strelski stroj sprožen, je bil vendar močan in je delal s polno močjo, omenjeni intelektualci pa so tokrat postali sovražniki srbskega ljudstva in mnogi so se morali izseliti iz države. Takrat sem bil mlad, verjel sem v ideje Resnice in z navdušenjem sodeloval v protivojnem gibanju, proti mobilizaciji, zlasti nacionalnoselektivni. Po mesecih skrivanja pred mobilizacijo in vojno, ko sem bil končno ujet in prisiljen igrati vlogo vojaka v tej nori vojni brez jasno opredeljenega namena, sem se znašel v družbi, katere jezik komuniciranja med vojaki je bil večinoma ruski in madžarski, saj je bila večina vojakov prebivalcev rusinskih vasi Kucura in Vrbas ter Madžarov iz vasi Becej, zato so samo častniki govorili srbsko. To je bila nekakšna ponovitev iz časov Avstro-Ogrske monarhije, ko je poveljstvo uporabljalo nemščino, čin pa srbščino, rusinščino, slovaščino itd. Zgodovina je zaokrožila, le uniforme so se spremenile.

Ko govorimo o Jugoslaviji, običajno vzamemo za referenčno točko eno od pripovedi večjih narodov – srbsko ali hrvaško, redkeje manjših narodov, ki so sestavljali SFRJ – Slovencev, Črnogorcev ali Makedoncev. Kako z vidika rusinske manjšine izgleda pripoved o Jugoslaviji? Ali je tudi zanjo značilna jugonostalgija?

Nostalgija je povsem običajen pojav, ljudje so od nekdaj govorili, da so bili nekoč boljši časi kot danes.

Razpad Jugoslavije sem doživel zelo čustveno, zaradi tega sem celo trpel. Konec osemdesetih let sem služil v Titovi straži v Beogradu. Titov kult je bil živ, Jugoslavija je obstajala. V vojski sem imel med prijatelji Makedonce, Albance, Črnogorce, Slovake, Madžare, Bošnjake, Hrvate, Muslimane, Srbe in Slovence. Bil sem edini Rusin v ekipi. To je bila odlična življenjska šola, ki mi je omogočila, da sem videl razlike v miselnosti, izobrazbi in socialnem položaju v Jugoslaviji v tistem času. Pomagala mi je oceniti svoje mesto na tej lestvici vrednot. Slovenec je bil priden in urejen, obdržal je cvetlični vrt in vojaški park, kasneje sem nadaljeval njegovo delo. Albanec je delal pri pomivanju posode – pritoževal se je nad tem, a je delal. Črnogorec se je ukvarjal s skladiščenjem in razdeljevanjem živil, vedno je vsem pripovedoval o nekem svojem sorodniku generalu, ki verjetno sploh ni obstajal, a so bili častniki nad to zgodbo zelo navdušeni. Makedonec je bil po izobrazbi pravnik, a je srbsko govoril težko in počasi, veliko časa sva preživela skupaj, saj sem bil z njim zelo potrpežljiv. Madžar je iskal le družbo drugih Madžarov in z njimi preživljal čas. Hrvat iz Splita je bil neprijeten in aroganten, medtem ko je bil slavonski Hrvat čudovit in zelo prijazen človek, v katerem sem videl svojo sorodno dušo. Z enim Muslimanom sva se sprla zaradi razprave o zgodovini Muslimanov, v katero sem se malomarno spustil z njegovim prijateljem, prav tako Muslimanom. Srb iz Beograda je bil sumljiv tip, Srb iz Subotice pa se je po svojih najboljših močeh trudil olajšati svoje življenje na račun drugih. Tam sem spoznal Jugoslavijo. Kasneje, ko je ta ista moja enota bombardirala Vukovar, me je bilo sram. Vsi jugoslovanski ideali so bili vrženi v smeti.

Kako v zvezi z tem danes gledate na Jugoslavijo?

Na nek način sem tudi jugonostalgičen. Tako čutim zaradi beograjskega kulturnega življenja osemdesetih let. Izhajale so literarne revije – Književna reč, Književne novine, KnjiževnostDelo, izhajale so dobre knjige, veliko se je prevajalo. Takrat sem se spoznal s poezijo ne le srbskih, ampak tudi slovenskih pesnikov – Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Hrvatov – Danijela Dragojevića, Slavka Mihalića, Ivana Slamniga, Bošnjakov – Izeta Sarajlića, Stevana Tontića itd., pa tudi Črnogorcev (Jevrema Brković) in Makedoncev (Blaže Koneski) … Spoznal sem skratka dela mnogih jugoslovanskih pesnikov in piscev.

Beograd je bil takrat res kulturna metropola regije. Kulturnih dogodkov je bilo veliko več kot danes. Razprave so bile bolj sproščene in modrejše. Prihajale so nove ideje in mnenja. Zato me ob spominu na pestro kulturno življenje, ki je ob koncu osemdesetih let obstajalo v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Novem Sadu, Skopju, Sarajevu in Podgorici, zares preveva nostalgija. Danes je pri nas kulturno življenje mrtvo ali pa se močno spogleduje z nacionalističnimi režimi in okoljem, za katerega je značilno predvsem pomanjkanje dostojanstva, ki bi ga moral imeti intelektualec.

V svojem romanu opisujete obleganje Vukovarja na zelo realističen način, čeprav popolnoma drugače od drugih tovrstnih pričevanj … Vojna med Srbi in Hrvati je v njem namreč prikazana skozi oči »drugega« – Rusina –, ki je med obema kulturama. Ali ti opisi deloma temeljijo na vaših lastnih izkušnjah ali pričevanjih sorodnikov?

Ti podrobni opisi obleganja Vukovarja temeljijo na izkušnjah in pripovedih človeka, ki sem ga osebno poznal in ki sem mu nameraval pomagati pri objavi njegovih spominov. Njegova družina je objavi nasprotovala, saj se je bala za svojo usodo. Medtem je ta človek umrl, bil je psihično izčrpan in uničen. Prosil sem družino za dovoljenje, da ustvarim pričevanje o njem. Spremenil sem imena likov v romanu, nekatere like sem predelal, dodal nekaj funkcij – tako sem na podlagi dejstev ustvaril literarno realnost. Nekaj ​​prizorov sem si izmislil, nekaj sem vzel iz drugih svojih zgodb … Čar pisanja romana je prav v možnosti združevanja različnih niti, uporabi znanstvenih elementov in esejev, poezije in drame, resničnosti in fikcije.

Vojni konflikti zahtevajo, da je vsak na strani enega ali drugega tabora, njegova zvestoba enemu ali drugemu taboru pa izvira predvsem iz sovraštva do nasprotnega tabora. Kateri tabor bi morala podpirati rusinska družina, katere hči je poročena s Hrvatom, sin pa ima ženo Srbkinjo? Nobena propaganda ne more odgovoriti na to vprašanje. Tragedija celotne te zgodbe je v tem, da se tudi zdaj, 25 let kasneje, pojavljajo nekatere politične stranke, ki se na volitvah dobro znajdejo, s podobnim ali celo enakim propagandnim sporočilom. Večina populističnih političnih strank se še vedno opira na nacionalistično dediščino, kar je navsezadnje pripeljalo do vojne. Nacionalisti dvomijo o evropski poti razvoja Srbije, saj je zanje ruski totalitarizem ideal in na nek način paradigma. Aleksandar Vulin, minister za policijo in tiskovni predstavnik našega predsednika, se sklicuje na idejo »srbskega sveta« – po zgledu »ruskega mira« –, po njegovem mnenju bi morala biti ta ideja »generacijska zaveza vseh srbskih politikov«. Toda ta ideja predvideva ponovno osvajanje ozemelj, kasnejše vojne, vse zato, da bi ohranili privilegije njenih adeptov, ki jim zagotavlja politično življenje, materialne koristi in bogastvo. Vse to so naredili, da bi preprečili nadaljnjo evropsko pot in našli krivca od zunaj, po ustaljenem vzorcu – »nočejo nas tam v Evropi«. To, kar zdaj počnemo v srbski politiki, je žal tragedija.

Roman se konča s čudovitim prizorom, v katerem Miron Oros – junak, ki je preživel obleganje Vukovarja in je bil kasneje interniran v taborišče za vojne ujetnike, prosi odpuščanja srbskega vojaka, ki ga je pretepel in mučil. Namigujete, da je to storil, ker ni mogel živeti s sovraštvom, ki ga je čutil do njega. Hkrati prikazujete duhovno preobrazbo tega vojaka, Srba. Kaj ste s tem prizorom želeli sporočiti bralcu?

Kot je bilo že omenjeno, je roman napisan na podlagi dokumentarnega gradiva, tako tisti del, ki pripoveduje o obleganju Vukovarja leta 1992  kot v poročilo o tragičnih dogodkih v Đurđevu leta 1942. Vendar je zadnji prizor pravzaprav čista fikcija. Mesece sem razmišljal, kako dokončati roman. Nenadoma mi je prišel na misel ta prizor, v katerem sem poskušal vključiti udarec in glavno sporočilo. Ko sem roman prebral hčerki svojega junaka Mirona Orosa (kot zveni njegovo spremenjeno ime v romanu), mi je rekla: Nikola, očeta si naredil boljšo osebo, kot je bil v resnici. Želel sem si, da bi literarni junaki nosili človeško sporočilo, ki bi vsakomur pomagalo pri razvoju zavesti. Ta vojak, ki je bil zatiralec in mučitelj Mirona Orosa, se je duhovno preoblikoval, ker je čutil Resnico.

Samo Resnica spreminja ljudi. In najpogosteje se skriva pod plastmi ideologije in laži. Mislim, da je glavna naloga pisca iskanje te Resnice, brskanje po smeteh ideologije in propagande. Vojna devetdesetih se bo končala šele, ko bodo razkrite vse resnice o njej, ko se bodo spomnili vseh nedolžnih žrtev, ko bodo raziskani vsi zločini, ko bodo sodili vsem storilcem in bo prišlo do duhovne preobrazbe z medsebojnim odpuščanjem. Najprej pa moramo priznati krivdo. Mislim, da je znak pravega domoljublja in izraz ljubezni do lastnega naroda, da najdemo moč v sebi, da priznamo krivdo, ki smo jo storili eden drugemu.

»Naj vse duše počivajo v miru, te napake ne bomo nikoli ponovili!« Tako piše na spomeniku v Hirošimi. Japonci so svojo napako priznali, zapeljala jih je slaba ideologija. Za napako, ki je pripeljala do te tragedije, ne krivijo Američanov, ki so spustili bombo. Napake, ki je pripeljala do tragičnih posledic, se ne smejo skrivati, razkriti jo je treba, da se ne bi nikoli več ponovila.

Ukvarjate se z literaturo, pišete knjige, pripovedujete o njih. Kaj mislite, da je naloga literature?

Vpliva literature na človeško življenje ni mogoče v celoti izmeriti, saj tudi tisti, ki literature ne berejo, to dojemajo neposredno, prek jezikov, fraz, pregovorov, mnenj in stališč, ki so jih nekje slišali. Književnost je vse, kar nas obdaja, tudi če je ne opazimo in je ne spoštujemo. Menim, da je književnost najprimernejša za proučevanje vse resnice o človeški naravi. Literarna fikcija lahko predstavi kompleksna moralna vprašanja bolje kot katerikoli diskurz.

Z branjem resnih literarnih del razvijamo sposobnost spoznavanja in kritičnega zavedanja. Literatura ponuja odlično pot do empatije. Mahatma Gandhi je verjel, da bodo tri četrtine svetovnih težav rešene, če boste prehodili vsaj eno miljo v koži drugega človeka. Literatura nam, čeprav posredno, omogoča takšen korak. Literatura spreminja zavest z oblikovanjem in razvojem domišljije. In ne smemo pozabiti, da je človek vreden toliko kot njegova domišljija. Poleg nekaterih bioloških omejitev je svet odprt za nove interpretacije in nove konceptualizacije. Dokler nečesa ne poimenujemo, v družbenem smislu ne obstaja. Literatura nam pomaga obogatiti besedni zaklad, kar nam omogoča, da se bolje in natančneje izražamo. Spomnimo se še na Danila Kiša, ki je o terapevtski vlogi književnosti dejal, da se v svoji prozi sramuje psihiatrovega kavča in skuša s travmami drugih doseči svoje lastne travme, z globokim gledanjem vase priti do vira svoje tesnobe …

Književnost neguje jezik kot glavnega varuha človekove svobode. Jezik nas odlikuje kot človeška bitja, kar je naša glavna značilnost. Pomaga nam preživeti. Z uporabo jezika izražamo svojo svobodo in vsaka zadušitev jezika je zadušitev svobode. Izginotje mnogih jezikov na svetu je negativen pojav. Podobno je izumrtju živalskih in rastlinskih vrst. Različni jeziki nam omogočajo uporabo različnih modelov razmišljanja. Kot dvojezični pisatelj zelo dobro vem, da gre ista ideja, s katero začnem pisati, celo isti stavek, v eno smer v enem jeziku, v drugo pa, ko razmišljam v drugem jeziku. Menim, da je v sodobnem svetu zelo nevaren trend, da se vsa naša domišljija prilagaja angleščini. To je najzanesljivejša pot do enosti mnenj in s tem do omejevanja svobode, kar vodi v siromašenje svetovne civilizacije.

Skratka, glavni namen literature je pomagati posamezniku pri delu na sebi in ustvarjanju zavestne osebnosti. Bolj ko so posamezniki ozaveščeni, bolj zdrava je vsa družba.

 

Pogovor je potekal od 3. do 5. avgusta 2021 v Kucuri, Ruskem Krsturju in Novem Sadu.

*Beseda “ruski” je zapisana v originalu, v slovenščini pa pomeni “ruskinski”.