AirBeletrina - Priznanje mesa
Kritika 15. 6. 2021

Priznanje mesa

Adam in Eva, rimske katakombe Marcelina in Petra, prva polovica četrtega stoletja.

Zavzeti bralci Michela Foucaulta smo leta 2018 dobili nepričakovano darilo. Izšel je namreč četrti  zvezek Foucaultove Zgodovine seksualnosti s podnaslovom Priznanja mesa. Tekst je Foucault sam pred smrtjo skoraj dokončal, a se ni odločil za  objavo. Foucaultova družina je nato spoštovala njegovo željo, dokler si ni leta 2018 premislila in dala zeleno luč za objavo besedila. Priznanja mesa so pred kratkem izšla v slovenskem prevodu pri založbi ŠKUC, kar je za slovenske prevajalske razmere razmeroma hitro.

Priznanja mesa v slovenskem prevodu prinašajo kar 415 strani Foucaultovih razmišljanj, ki do zdaj niso bila dostopna javnosti in so posledično velikega pomena za vse ljubitelje Foucaulta.

Kaj je njihovo zgodovinsko in kaj filozofsko sporočilo? Kako se uvrščajo v Foucaultev celotni projekt Zgodovine seksualnosti?  In ali prinašajo Priznanja mesa neko novo filozofsko sporočilo, ki ni bilo prisotno v nobenem do sedaj objavljenem Foucaultovem tekstu? Na ta vprašanja bom poskusil odgovoriti v tem besedilu.

Michel Foucault Fotografija: Wikipedija

Preden se lotimo zgoraj navedenih vprašanj, gre reči besedo ali dve o obliki, v kateri smo dobili Priznanja mesa. Sam tekst je skoraj dokončan, manjkata mu le uvod in zaključek. Posledično so izdajatelji spisu dodali uredniški uvod in štiri priloge. Gre za štiri besedila, ki se navezujejo na sama Priznanja mesa  in za katere ni točno jasno, če in kako jih je Foucault nameraval vključiti v sam tekst, ki pa po mojem mnenju zelo lepo dopolnjujejo osnovni tekst.

Posvetimo se zdaj zgodovinskemu sporočilu. Priznanja mesa obravnavajo krščanski diskurz o spolnosti, ki se je pojavil v drugem stoletju in je svoj vrh dosegel v četrtem in petem stoletju. Med njim in prejšnjim poganskim diskurzom o spolnosti, s katerim se je Foucault ukvarjal v drugem in tretjem zvezku  Zgodovine seksualnosti, obstaja določena zareza, tako glede strukture diskurza kot z njim povezanih oblastnih mehanizmov, a po drugi strani obstajajo med obema diskurzoma tudi številne kontinuitete. Vsekakor rez med obema sklopoma diskurzivnih pravil in oblastnih mehanizmov ni tako globok, kot so bili rezi, ki nastopajo v zgodnejših Foucaultovih delih, kar pa je v bistvu precej bolj realistično in verjetno.

Sam krščanski diskurz o spolnosti iz tega časa se je vrtel okoli treh tem –  nastanek in narave spolnosti, popolna vzdržnost in vzdržnost v zakonski zvezi. Za temi, ki sta obravnavali povezanost spolnosti in zdravja in odnosa med odraslimi in dečki, ki sta igrali veliko vlogo v poganskem seksualnem diskurzu, v tem novem krščanskem diskurzu ni bilo več prostora.

Sama spolnost je bila po krščanskih mislecih nekaj slabega, grešnega. Seksualnost je namreč vezana na ta fizični minljivi svet, je nujna za ohranjanje človeške rase, medtem ko mora človek stremeti k presežnemu, k Bogu. Spolnost tako odvrača ljudi od Boga, ga zapeljuje z nekimi minljivimi užitki in mu tako preprečuje, da bi se popolnoma posvetil zrenju Boga in tako dosegel največjo srečo na tem svetu in zveličanje po smrti.

Spolnost je  bila po mnenju krščanskih mislecev tega obdobja ena najpomembnejših skušnjav, ki jo mora vernik premagati za dosego resničnega stika z Bogom. V poganski kulturi spolnost ni zasedala tako pomembnega mesta, ne v kontekstu morale in ne v kontekstu skrbi za zdravje, v okviru krščanstva pa je bila spolnost tako postavljena v ospredje, ko je šlo za vprašanje stika s transcendenco, ki je v krščanstvu praksa, ki ji mora biti podvrženo vse drugo.

Poudariti je treba še nekaj. Ne samo da je bila sama spolnost za te krščanske intelektualce že sama po sebi zelo nevarna, preko nje nas lahko zapeljuje in odvrača od stika z Bogom kar sam hudič. Boj s svojo spolno slo je bil lahko kar boj s samim hudičem, kar je na seksualnost metalo še večjo stigmo in kar je naredilo kristjanov boj s seksualnostjo še bolj dramatičen in odločilen.

Dosti se je v tem času razpravljalo o nastanku spolnosti. Do Avguština se je smatralo, da spolnosti v raju ni bilo, spolnost je bila bodisi vzrok za padec – zaužitje prepovedanega sadeža je bilo tako v resnici prvi spolni odnos – bodisi posledica padca –, ker človek po izgonu iz raja ni bil več nesmrten, je Bog pač ustvaril spolnost, da človeštvo po smrti Adama in Eve ne bi izumrlo. Ta interpretacija je imela problem: v svetem pismu Bog namreč Adamu in Evi že v raju reče: »Plodita se in množita se.« To so krščanski teoretiki tega časa reševali tako, da naj bi ta stavek pomenil, da naj Adam  in Eva množita svoje duhovne darove, bodisi da je v raju obstajalo neke vrste nespolno razmnoževanje.

Avguštin je ponudil drugačno interpretacijo. Po njegovem mnenju je tako spolnost obstajala že v raju, a je bila drugačna od današnje. Svoje spolne organe in spolno strast je lahko človek v raju popolnoma obvladoval (Adam je tako v raju premikal svoj penis na enak način kot svoje noge), prav tako v raju ni bilo orgazma. Kot posledica izvirnega greha se je spolnost spremenila. Človek je izgubil oblast nad svojimi spolnimi organi, ki zdaj delujejo po svoji logiki, brez da bi se kaj  dosti ozirali na subjekt  in orgazem je zdaj postal možen.

Četudi so se vsi ti cerkveni intelektualci razhajali glede izvora spolnosti, so si bili edini, da je ta nekaj slabega. Kristjan se mora tako od spolnosti distancirati. Krščanski misleci tega časa z izjemo ločine enkratitov niso menili, da se morajo vsi zavezati popolni vzdržnosti – popolna vzdržnost je primerna samo za tenko plast asketov, vsi ostali pa naj prakticirajo neke vrste delno vzdržnost. Posledično so krščanski misleci razvili dva sklopa pravil in navodil glede rabe seksualnosti, enega za tiste najbolj verne in enega za vse ostale.

Za tisto majhno skupino asketov, ki so se odločili svoje življenje posvetiti izključno stiku s transcendenco, je veljalo pravilo popolne spolne vzdržnosti. Za te krščanske mislece pa to ni bil lahko dosegljiv cilj.  Posledično so ti misleci razvili vrsto napotkov, kako to popolno vzdržnost doseči. Samo odločiti se, da ne bom prakticiral spolnih odnosov, ni dovolj, ta, ki hoče to doseči, mora stalno opazovati svoje misli in občutja, poskusiti mora distancirati se od seksualno obarvanih misli in občutij  in svojemu duhovnemu vodji redno poročati o njih. Spolnost mora tako izkoreniniti že na ravni misli in občutij.

Za ostale kristjane so veljala drugačna pravila. Spolnost lahko prakticirajo, a samo znotraj zakonske zveze. Do Avguština je veljalo, da imata lahko zakonca drug z drugim mirno spolne odnose tudi samo zaradi užitka in da je celo greh ne zadovoljevati spolne sle svojega zakonskega partnerja, saj ga na ta način motiviramo, da si poišče spolno zadovoljitev izven zakona in da torej stori greh.

Avguštin je podal nekoliko drugačna pravila glede tega, kako prakticirati spolnost v zakonski zvezi. Ta njegova razmišljanja so imela velik vpliv posebej na prihodnje latinsko krščanstvo.

Po Avguštinu je tako kot pri njegovih predhodnikih vsaka spolnost, ki ne poteka znotraj zakona, velik greh. V zakonu je  popolnoma nedolžna in pravilna samo tista spolnost, ki poteka z namenom spočetja otroka. A spolni odnos, ki poteka med zakoncema in pri katerem je zanositev možna, četudi ni cilj samega odnosa – torej klasični vaginalni seks brez uporabe kontracepcije –, je majhen greh ali pa sploh ni greh. Vsak spolni odnos, pri katerem zanositev ni možna – torej oralni ali analni seks in vaginalni seks z uporabo kontracepcije –, pa je po drugi strani velik greh, pa naj  poteka taka spolnost znotraj ali zunaj zakona (zaradi tega nauka se tako še danes Cerkev z vsemi štirimi bori proti kontracepciji).

To je zdaj prikaz Foucaultove rekonstrukcije krščanskega diskurza o spolnosti v prvih petih stoletjih po Kristusu. V , ali ima Foucault prav ali ne, se tu zaradi omejenega prostora ne bom spuščal. Za takšno raziskavo bi bila potrebna daljša razprava. V nadaljevanju si bomo zdaj pogledali Foucaultovo analizo oblastnih mehanizmov, s katerimi je bil prepreden krščanski seksualni diskurz.

Znano je, da Foucault poganskega seksualnega diskurza, ki ga je obravnaval v drugem in tretjem zvezku njegove Zgodovine seksualnosti, ni označil za oblastni mehanizem, ampak za popularizacijo skrbi zase. Poganski diskurz o spolnosti naj bi po Foucaultu ne podajal neke točne norme glede prakticiranja seksualnosti, ampak samo neke bolj ohlapne napotke, kako točno prakticirati seksualnost, se je moral bralec ali poslušalec teh diskurzov odločiti sam, k čimer naj bi  ga avtorji tega diskurza – predvsem filozofi in zdravniki – tudi sami spodbujali.

Krščanski seksualni diskurz je po Foucaultu ostro prelomil s to tradicijo. Ta diskurz je imel čiste oblastne učinke, in sicer iz dveh razlogov. Najprej je postavil zelo dobro definirana pravila glede prakticiranja seksualnosti, posledično je ukinil vsako avtonomijo pri postavljanju norme, ki naj bi  jo poznal poganski seksualni diskurz. Nadalje je ta diskurz določal, da ima navaden vernik dostop do njega samo preko takega ali drugačnega duhovnega vodje. Krščanski vernik tega časa praviloma ni imel dostopa do znanja o tem, kako prakticirati spolnost preko branja spisov o tej temi, ampak preko duhovnega vodje. Ta je vernika usmerjal in vodil pri prakticiranju seksualnosti, sam krščanski seksualni diskurz pa je predstavljal teoretsko podlago za to vodenje. Odnos med duhovnim vodjem in vernikom je bil skrajno asimetričen, vernik z duhovnim vodjem ni razpravljal, ampak ga je poslušal in ubogal. Kombinacija dobro definiranih pravil in asimetričnega odnosa med vernikom in njegovim duhovnim vodjem je povzročila pravo podreditev vernika tej diskurzivni formaciji.

Po Foucaultu je bil krščanski seksualni diskurz z njim pripadajočimi oblastnimi mehanizmi del pastoralne oblasti, posebne tehnike izvajanja moči, ki je bila značilna za krščanstvo. Šlo je za usmerjanje posameznikov s strani tega oblastnega aparata, ki po intenzivnosti ni imelo primere v vsej dotedanji zgodovini Zahoda in ki je poseglo v najbolj intimne kotičke posameznika, kot sta čustvovanje in razmišljanje. Sam koncept pastoralne oblasti vsem marljivim bralcem Foucaulta ni neznan, saj je nastopal že v predavanjih, ki jih je imel Foucault leta 1978 na College de France in ki so nato izšle v angleščini pod naslovom Security, Territority, Population (v slovenščino tekst zaenkrat še  ni preveden).

Problem Foucaultovega opisa zgodnjega krščanskega diskurza o seksualnosti in pastoralne oblasti je, da je oboje kar preveč totalno obarvano. Derrida je v svojih delih dobro pokazal,  da so vsi sistemi do neke mere protislovni, da so sestavljeni iz kosov, ki ne tvorijo neke popolnoma enotne celote. Res je sicer, da sta pastoralna oblast in njen krščanski spolni diskurz prinesla obliko družbene kontrole, kot je bila prisotna v poganski antiki, a tudi omenjeni diskurz so pestila protislovja, neujemanja, trenja, konflikti itd. Popolnoma totalnega diskurza ali oblastnega mehanizma ni in ga nikoli ni bilo, so pa obstajali bolj in manj totalni diskurzi in oblastna razmerja.

Mimogrede, za dokazovanje, da je bila tudi pastoralna oblast necela, se mi ne bi bilo treba sklicevati na Derridaja, sam Foucault je namreč v predavanjih, ki jih je imel leta 1978 na College de France, trdil, da je prišlo znotraj pastoralne oblasti do upora s strani raznih mističnih asketskih skupin. Sam Foucault je takrat tako zagovarjal necelost pastoralne oblasti, česar pa v Priznanjih mesa ni omenil.

Foucaultovo delo je razdeljeno na tri obdobja – na arheološko, v katerem so ga zanimali diskurzi, na genealoško, v katerem so stopila v ospredje oblastna razmerja, in nazadnje na obdobje, v katerem se je naš filozof ukvarjal predvsem s skrbjo zase. S projektom Zgodovine seksualnosti je Foucault pričel v svoji drugi fazi z objavo prvega zvezka le-te z naslovom Volja do vednosti, ki je bil analiza prepleta oblastnih razmerij in znanstvenega diskurza o seksualnosti v 19. stoletju. Drugi in tretji zvezek, ki sta bila napisana v obdobju skrbi zase, sta se odvijala v antiki, obravnavala pa skrb zase v poganski antiki – oziroma naj bi jo obravnavala, kajti v obeh študijah je skrb zase malo prisotna.

Priznanja mesa se dogajajo v krščanski pozni antiki, glede analize procesov, ki jih opisujejo, pa so bližje Volji do vednosti kot padrugemu in tretjemu zvezku Zgodovine seksualnosti, saj se, kot smo videli, bavijo s konstruiranjem seksualnosti s strani cerkvenih institucij in krščanskih teorij o spolnosti. Lahko bi rekli, da se je s tem tekstom Foucault povrnil k svoji drugi fazi. Priznanja mesa nadalje nekako povezujejo celoten Foucaultov projekt Zgodovine seksualnosti v celoto – analizi  poganskega seksualnega diskurza, ki je bila opravljena v drugem in tretjem zvezku Zgodovine seksualnosti, sledi prelom med poganskim seksualnim diskurzom in podroben opis krščanskega diskurza  in z njim prepredenimi oblastnimi praksami v Priznanjih mesa, tem pa nato še opis preloma med krščanskim in modernim prepletom diskurzov in oblastnih razmerij ter oris modernega prepleta oblasti in diskurzov v Volji do vednosti. Tako dobimo nek bolj sistematičen opis spolnosti znotraj zahodne civilizacije, seveda z veliki luknjami – daleč smo od kakšne »totalne« zgodovine.

In zdaj za konec – prinašajo Priznanja mesa nekaj filozofsko popolnoma novega, nek nov filozofski  koncept, ki ni bil prisoten v nobenem do sedaj objavljenem Foucaultovem tekstu? Moj odgovor na to vprašanje je ne. Vse, kar je filozofskega v Priznanjih mesa, je prisotno že v drugih do sedaj objavljenih Foucaultovih tekstih.

Kar pa seveda ne pomeni, da Priznanja mesa niso vredna branja. Ponujajo neko zanimivo zgodovinsko analizo seksualnosti v antičnem krščanstvu in so obenem filozofska študija prepletenosti diskurzov in oblastnih razmerij, kar je do Priznanj  mesa Foucault storil samo še v prvem zvezku njegove Zgodovine seksualnosti, v Volji do vednosti. Prav mogoče bodo komu Priznanja mesa pomagala pri razumevanju Volje do vednosti, ki je eden najbolj ključnih Foucaultovih tekstov.

Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti 4, Priznanje mesa, Škuc, prevod Suzana Koncut, Ljubljana 2021.