Preden je življenje Clinta Eastwooda postalo resničnostna serija na TV mreži E! in preden je njegov sin Scott nastopil v videospotu za pesem Wildest Dreams Taylor Swift, je leta 1969 čisto blizu nas, v avli hotela Union, spil pivo in si popravil lase. V tistem času je intenzivno sodeloval z režiserjem Donom Sieglom, ki mu je v nekaj letih dodelil pet glavnih vlog v svojih filmih – v letu 1971 kar dve, najbolj slavno je postal Umazani Harry, bolj neopazno pa gonilna moška sila filma Preslepljene (The Beguiled), mačo južnjaške gotike, narejene po knjižni predlogi The Painted Devil Thomasa P. Cullinana. V istem letu se je ameriškemu filmu zgodilo še nekaj pomembnega – rodila se je Sofia Coppola, bodoča režiserka, z oskarjem nagrajena scenaristka, producentka, velika oboževalka Eddija Murphyja in modna oblikovalka, ki je lani posnela svoj šesti film Preslepljene, letošnji najnežnejši poletni hit, svojo adaptacijo Cullinanovega romana o skupini punc različnih starosti, ki med ameriško državljansko vojno ostanejo same v dekliškem internatu, graščini sredi ruralnega, konfederativnega Misisipija, kjer njihovo nedolžno dekliškost zmoti prihod ranjenega vojaka Johna McBurneya, dezerterja in jenkija, torej sovražnika, ki ga morajo južnjaške lolite, če hoče preživeti, iznegovati nazaj v zdravje in hkrati zavarovati pred konfederacijsko vojsko. Za režijo filma, ki ga Slovenija in Kolosej, kot kaže, ne bosta spustila medse, je bila Sofia Coppola kot druga ženska v zgodovini canskega festivala letos nagrajena za najboljšo režijo.
V središču filma so punce, ki zaprte v poletje čakanja na konec vojne, samotne in bridke kakor ženske iz romana Filio ni doma Berte Bojetu, ena za drugo postajajo dozdevni romantični interesi irskega lomilca src z obrazom igralca Colina Farrela, in se ena za drugo, vsaka s svoji starosti primernimi pričakovanji, vanj zaljubijo. Koketno Elle Fanning v vlogi najstnice Alicie denimo bolj zanimajo prvi poljubi, Kirsten Dunst v vlogi Edwine pa bi se kot tridesetletnica najraje kar preselila z njim. Edina, ki njegove usodne privlačnosti ne doživlja prenagljeno, je igralska virtuozinja Nicole Kidman v vlogi ravnateljice Marthe, ki na Edwinino zaljubljeno pripombo o prišleku, da »deluje kot občutljiv človek,” z veliko dvoma odgovori: “Kaj res?” in obenem ugotavlja, da sovražnik ni tisto, kar so mislile. Represija, pod katero živijo in odraščajo, je v Preslepljenih politična – puncam vojna določa mesto v družbi, obnašanje in ravnanja, podobno kakor v režijskem prvencu Coppole, Deviški samomori, hčerkam družine Lisbon starši narekujejo obnašanje skozi religijo. Režiserka in scenaristka bridke svetlolaske svojih filmov vedno postavlja v njihove naravne habitate: represivna okolja, velike samote, fizične in čustvene – v filmu Bling Ring so to losangeleška domovanja holivudskih zvezdnikov in samovrednotenja najstnic glede na njih, v kostumski drami Marija Antonietta je to dvorec Versailles in v njem živeča najstnica, ki bi se rada zabavala, preden je Cindy Lauper javnost obvestila, da s tem ni nič narobe, v dramediji Tam nekje je hotel Chateau Marmont začasni družinski rezervat za najstnico Cleo, v najbolj kultnem filmu leta 2003, Izgubljeno s prevodom, pa razkošen hotel v tujem, nerazumljivem Tokiu in filofaksovka, ujeta v nesrečen, nerazumevajoč zakon.
Filmi Sofie Coppola so, kakor sama poudarja, postajanje in ne stanje, trenutki prehoda, kot je bil tisti, ko je pri trinajstih prvič pogledala Godardovo klasiko Do zadnjega diha in naenkrat videla svet v drugačni svetlobi. Njen režijski pogled so snapshoti trenutkov odraščanj in spoznanj v utesnjenem deklištvu, prodiranj v to, kdo in kje je bila v določenem obdobju. Običajno ima za izhodišče snapshot, samo za bežeč hip v kamero ulovljeno občutje, v blagi svetlobi z dekliškimi glavami, naslonjenimi na okna svojih sob ali avtomobilov med vožnjo, ki zaprte v poletja prijateljstva in sestrstva, v gradove in dvorce, v konferedativni Jug, v svojo dekliškost, s prepletenimi nogami, poskušajo odpreti okna in stegniti roke v preostal svet, medtem ko se svetloba dotika vrha njihovih las, lesketajočih samo za trenutek, čakajoč na spremembo.
V Preslepljenih je ta prehod prikazan z radikalno ostjo odziva punc na strašno ponižanje, ki sledi izdaji njihovih ljubezni, to je njihovo maščevanje, ki so ga piarovci tviteraši obrnili v hešteg #vengefulbitches, kar Martha nakazuje že s svojim prvim opozorilom vojaku: “Si naš najbolj nedobrodošel gost. Ne želimo te zabavati”. Film se sicer nadaljuje ob vztrajanju poletne sopare, v barvnih paletah v sivka, krem in roza odtenkih, a z eno bistveno razliko – te punce naenkrat niso več niti izgubljene v prevodu niti samouničevalne, prevara jih ne požene v smrt, jok ali tek. Preslepljene so rezultat Coppolinih 46 let odraščanja, posledica nalaganja izkušenj, poznanih iz njenih filmov – najstnice Marije Antoniette v žrelu ponočevanj in kupovanja oblek, postfaksovsko tavajoče Charlotte med japonskimi igralnimi avtomati, vseh sester Lisbon, ki so od preslepljenosti znale samo umreti, in z bliščem obsedene tatinske holivudske mladine. Pred nami prvič v njeni kinematografiji ne stoji več razstavljena ženska, ki sebe vidi le v odsevu ogledal in avtomobilskih oken, ampak ženska, ki je prestala zrcalno fazo, ko je prijela v roke kamero – in sedaj lahko ustvari kader vseh svojih pojavnosti, se sestavi vase iz vseh prelomnih starostnih obdobij, in tako z vso mehko svetlobo, oblečena v pastele, reče »nisem tukaj za tvoje razvedrilo« vsakomur, ki bi ji hotel pokvariti dan, zlomiti srce, izkoristiti njeno zaupanje. S sopostavljanjem preslepljenih: potrditev iščoče 12-letnice, dotikov neučakane 16-letnice, po svobodi hlepeče 30-letnice in do mladosti zaščitniške 50-letnice, iz njih nastane celota, ena ženska – in ta ženska, prekrita iz snapshotov vseh življenjskih prehodov in prebojev, trdno stoji na svoji parceli, ne več razstavljena na kote pogledov vseh drugih, ampak neomajna na svojem mestu. Posledično je to prvi Coppolin film brez voženj – junakinja se nima več kam odpeljati, nikamor zbežati, vožnja skozi deklištvo je naredila polni krog.
Film Preslepljene ni niti rimejk Sieglovega filma niti adaptacija Cullinanovega romana, ampak reinterpretacija zgodovine in ženske. Režiserka na laseh punc vedno znova lovi svetlobo, ki je ušla kadrom prejšnjih stoletij, soustvarja zgodovinski trenutek, v katerem klavstrofobija dekliškega sveta dobiva lastne odtenke in zahteve. Nežnost Preslepljenih ni šibkost in lahka tarča za napad, ampak drža, za katero se je treba truditi – tudi v trenutkih, ko se reinterpretira družbene strukture.
