Prilika o jugoslovanskem samoupravljanju

 

Spomenik Edvardu Kardelju, Ljubljana (arhitekt Fedja Košir, kipar Drago Tršar)

Gal Kirn v svoji knjigi Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji (Sophia, 2014) jemlje socialistično samoupravljanje zares. Vsaj tako kot njegovi maoistični predhodniki iz prve polovice osemdesetih let, preden so – ne vsi – zajahali bika nekega drugega sistema. Ne, čas povojne Jugoslavije zanj ni akademska znamenitost, še manj pot v Severno Korejo, kamor te marsikdo rad napoti, če o nekdanjem sistemu ne govoriš samo kot o krvavem totalitarizmu, ampak je mobilizacija preteklih revolucionarnih virov »na način, da nam danes lahko povejo kaj novega ali benjaminovsko zberejo na kup šrapnele in fragmente preteklih uporov potlačenih«. Bržkone je že po teh izhodiščnih besedah jasno, da Kirnova knjiga bistveno odstopa od tranzitoloških besedil, ki v letih 1989, 1990 ali 1991 vidijo konec zgodovine. Mednje avtor v slovenskem primeru ne šteje le kroga Nove revije, ki je dokazovala slovensko naravno pripadnost zahodni civilizaciji in demokratičnim vrednotam, ampak tudi linearno koncipirane »tehnokratsko-liberalne« družboslovne študije, katerih ključna determinanta je daljica od »vladavine enopartijskega sistema« do »konsolidirane demokracije« z večstrankarskim sistemom in prostim trgom. Njegovi najljubši sogovorniki so zato tisti »ultralevičarji« iz osemdesetih let (Igor Bavčar, Srečo Kirn, Bojan Korsika), ki so z razrednih pozicij kritizirali jugoslovansko politično ekonomijo in izpeljevali tezo, da je socialistično samoupravljanje forma kontrole in upravljanja kapitala nad delom. Prijateljuje tudi z nekaterimi iz množice tujih analitikov jugoslovanskega eksperimenta (Catharine Samary, Susan Woodward) in s sodobnimi kritičnimi teoretiki, kot so Rastko Močnik, Boris Buden, Darko Suvin, pa še s kakšnim mlajšim hrvaškim, srbskim in slovenskim filozofom ali sociologom, ki je v zadnjih letih z zornega kota prvorazrednih tujih akademskih institucij na novo razmotrili jugoslovanski »postsocializem« – tistega v zadnjih desetletjih SFRJ in tistega po letu 1990/1991.

Kako misliti revolucijo?

Kdor se je doslej (z levičarske perspektive – vsaj v izhodišču) lotil kritične analize protislovij jugoslovanske izvedbe socializma, je to naredil z denunciacijo novega razreda izkoriščevalcev, tako da ga je razglasil za državni kapitalizem ali pa ga razumel kot socialistično družbeno formacijo prehodne oblike. Utemeljitelj prvega pristopa je bil Milovan Djilas, za katerega Kirn ob pomoči D. Suvina, T. Mastnaka in M. Bogdanović pravi, da je le teoretsko nedodelan poskus moralistične publicistične analize neke politične elite v določenem trenutku, a s pomembnimi implikacijami za kasnejše konvertitstvo in sedanjo liberalno apropriacijo kritike bestialnosti sistema en masse. Drugi pristop, ki se ponavadi uporablja v zvezi s stalinizmom, a so ga zaradi vztrajanja denarne in blagovne menjave ter ohranitve razmerja med delom in kapitalom v svoj repertoar uvrščali tudi bolj rogovilasti jugoslovanski oseminšestdesetniki, pa je v zadnjih letih predmet radikalnih kritik Vladimirja Unkovskega - Korice (avtor knjige The Economic Struggle for Power in Tito's Yugoslavia: From World War II to Non-alignment) in Juraja Katalenaca, za katera Kirn pravi, da brišeta temeljne razlike med (real)socializmom in kapitalizmom.

Sam realsocializem raje razume kot prehodno tvorbo, »ki ni več kapitalistična, se pa zavzema za komunistične cilje« ali, kot bi rekel Louis Althusser, socializem = kapitalizem + komunizem. Althusserju pa ne dolguje samo te definicije, ampak je njegova tudi teoretska rdeča nit, s katero Kirn spleta zanko okrog jugoslovanskega sistema, ki so ga svoj čas razglašali za najbolj naprednega na svetu. Gre za marksistično-makiavelistično koncepcijo politike preloma, ki ne temelji na nikakršnih moralnih ali religioznih temeljih, a tudi ne sledi nobeni predvidljivosti in nujnosti. Zgodi se preprosto, ko je nujen, in iz njega izvirajo materialne posledice. A do tam je strahotno dolg marš, ki ga komandirji jugoslovanske partizanske generacije niso zmogli. 

Družbena pogodba poznega socializma

Oborožen s to teoretsko municijo se Kirn loti prečesavanja tistega terena, kjer je jugoslovanski revolucionarni kurz najbolj zašel oz. kjer se je ustavilo silovito pokanje partizanskega preloma. Dialektika med delovnimi razredi in narodi ter med socialno revolucijo, narodno osvoboditvijo in globalnim protiimperialističnim bojem, ki se uteleša v njem, je bila namreč po njegovem tista platforma, ki je postavila temelje novi Jugoslaviji, njenemu kljubovanju Sovjetski zvezi in zunanji politiki neuvrščenosti. Nisem sicer prepričan, če je smiselno obravnavati partizansko gibanje kot docela moderen pojav zlitja ljudskih množic in revolucionarnih idej, se pa gotovo kaže strinjati s Kirnovim zoperstavljenjem delitvi na ljudski (revolucionarni) in narodnoosvobodilni boj. A po partizanskem prelomu se trdno politično delo šele začne. Razredni boj se ne konča in delovno ljudstvo s svojo avantgardo na čelu (partijo) se ne more prepustiti toku zgodovine, kot so si predstavljali predstavniki socialističnih oblasti. Prelom ostaja namreč nedovršen vse do takrat, ko njegovemu osmišljenju sledijo tudi materialne posledice. To pa je dolgotrajen proces, pri katerem je partijski prevzem državne oblasti pravzaprav strateška napaka, ki vodi v zatrtje revolucije in želje po spremembi sveta.

Na vprašanje, kje se je pojavil tisti črv, ki je začel od znotraj najedati jugoslovanski revolucionarni proces, je Kirn odgovarjal že leta 2010 v zborniku Postfordizem, ki ga je tudi sam uredil. Tedaj je glavno krivdo naprtil tržni reformi iz leta 1965 in reformi usmerjenega izobraževanja s konca sedemdesetih let, ki sta iz socialističnega samoupravljanja po njegovem ustvarili predhodnico zahodne managerske revolucije. Tudi v obsežni knjigi ostaja osredinjen na čas t. i. tržnega socializma (1965–1972), kjer v podporo svoji tezi o restavraciji tržne kapitalske logike iz 19. stoletja po literaturi povzema različne družbene in ekonomske procese, iz katerih je razvidna postopna vrnitev razrednih odnosov v jugoslovansko družbo. Glavna grča, na katero je naletelo partizansko prelamljanje, je tudi v tem primeru tržna reforma, ki je navzven dajala videz krepitve samoupravljanja. A ne za delavce, temveč za podjetja, ki so po novem lahko svobodneje razpolagala s svojim dohodkom. S tem ko je bilo izvrševanje ekonomskih odločitev ločeno od ideologije in demokracije, je začela na svoji moči pridobivati tehnokracija in si tako zagotovila mesto v prenovljeni družbeni pogodbi. Če je bila ta v izhodišču sklenjena med politično birokracijo in delavstvom, ko se je slednje odreklo dostopu v politični aparat v zameno za polno zaposlenost in materialne izboljšave, sta v času tržnega socializma novo družbeno pogodbo skupaj spisala birokracija in tehnokracija, delavci pa so bili vse bolj odrinjeni od informacij in vzvodov odločanja. Zapleteni mehanizmi samoupravljanja kot rezultat (Kardeljeve) vere, da bo že njihova legalna materija sama po sebi zadosten smerokaz na poti v komunizem, so bili pri tem le kulisa, za katero se je skrivalo, če ostanemo zvesti Marxovemu besednjaku, prilaščanje presežne vrednosti.

Sledenje althusserjevskemu strukturalizmu od Kirna terja, da iz svoje analize izpusti nekatere empirične študije, nastale v obdobju, ki ga obravnava. Npr. Bučarjevo knjigo Podjetje in družba (1972), kjer je malo za tem s pravne fakultete odstavljeni profesor pokazal na razhajanje med tehnokracijo in birokracijo, ki se je za doseganje svojih interesov v gospodarstvu največ posluževala delavskih svetov. Kakršnakoli so že bila razmerja znotraj vladajočega razreda »tehnobirokracije«, avtor pričujoče knjige prepričljivo dokazuje, da je najkrajši konec v poznem socializmu, sploh potem, ko je spričo zunanjega dolga v makroekonomskih instrumentih prevladala finančna logika, potegnil delavski razred, zlasti tisti najbolj odrinjen, na podeželju ali celo v emigraciji v zahodnih državah. Armada rezervnih delavcev, prisiljena v iskanje preživetvenih strategij (ne pozabimo, brezposelnost je v nekaterih delih Jugoslavije že v sedemdesetih letih dosegala tudi 20 odstotkov), potem postane topla greda za nacionalni obrat v drugi polovici osemdesetih let.

Od DPU do ZSMS in naprej

Da smo si na jasnem, Kirnova knjiga je vsaj toliko kot zgodovinska študija jugoslovanskega socializma priročnik za tiste, ki se lotevajo oz. se šele bodo lotevali novih družbenih prelomov. Je, kot pravi sam, potem ko v zaključku preskoči v današnji čas, »poskus odgovora, kako misliti in odmisliti prevlado diskurza krize, še več, kako se vrniti k materiji in tematikam po njihovi globoki krizi – ali celo historični presežnosti« in nato sklene, »zato današnje krize ne smemo obravnavati brez afirmacij preteklih prelomov, ki poskušajo ponovno odpreti obzorja nove družbe«. Kljub temu ali pa prav zaradi te avtorjeve pozicije, kakor je komu ljubše, ostaja znanstveno konsistentna. Ni mu treba skrbeti, kot izraža svoj dvom na nekem mestu, da bi si s strani althusserjevske pozicije prislužil oznako historicista. Obratno, če bi poleg del Petranovića, Bilandžića in Banaca iz osemdesetih let upošteval še kaj malo novejšega, bi lahko v svojo knjigo vnesel še kakšno zanimivo opombo, npr. o teoretsko relevantni jugoslovanski debati s skandinavskimi socialisti in socialdemokrati, ki je zaposlovala Kardelja, še preden so Brioni postali Jalta za tretji svet, ali o vlogi Svetozarja Vukmanovića - Tempa v zvezi s tisto hudičevo laissez-faire reformo. A tega mu kot zgodovinar ne zamerim. Njegova knjiga obuja pozabljene hardcore razredne analize realsocializma s strani Tribune in Časopisa za kritiko znanosti ter jih postavlja v okvir sodobnih teoretskih študij, pri tem pa se v dolgem loku izogiba populističnim razlagam o zaroti mednarodnih finančnih in drugih lobijev.

Ni kaj, s svojimi vpogledi, denimo v naravo odnosa med samoupravnim socializmom in korporativizmom, med filozofijo Praxisa in Kardeljevim človekom, ki si srečo ustvarja sam, ter v domet partijskega »liberalizma«, ki se večkrat (če sploh kaj) omenja kot edina rešitev za obstoj Jugoslavije, je kar pošteno pretresel ustaljene interpretacije zadnjih petindvajsetih let. Kako uspešno pa s Partizanskimi prelomi zdravi nove generacije partizanov »bolezni posta«, pa bomo še videli.

 

Gal Kirn: Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji. Založba Sophia, zbirka Naprej, 432 str.