Pet let je naokrog in spet se je zgodilo, da je z vsemi slikovitimi detajli opremljena zgodba s slovenske umetniške scene pretresla medije – vse tja do tistih najbolj rumenih, ki sicer o kulturnem dogajanju navadno ne najdejo drugih besed razen sodbe, da gre za neki posebno prevratniški in nedomoljuben način zajedanja davkoplačevalskega denarja. O aferi Smodej/Uranjek si je bržkone vsak zelo hitro ustvaril tako ali drugačno mnenje, saj gre za človeško skrajno mučne dogodke, do razvozlanja stvari pa bo – prav zaradi te mučnosti – verjetno še dolga pot. Čustva so razgrevajo že ob vprašanju, v čem je sploh bistvo dogajanja v kleti Fotopuba in zasebnih stanovanjih dveh dotičnih umetnikov, se pravi, o čem bi zares morali govoriti ali bi bilo celo sploh edino legitimno govoriti. Ker gre za javni škandal, ki vznemirja vse člane skupnosti, tudi – ali mogoče celo predvsem –– tiste, ki za Romana Uranjeka (kaj šele njegovega mladega protežiranca) niso prej še nikoli slišali, bi bilo v resnici težko trditi, da bi lahko bilo karkoli edino legitimno. Legitimno je govoriti o vsem, kar ljudi razburja, v nos pa jim gre vse mogoče in filozofiranja po družabnih omrežjih in »pluraliziranih« medijih, ki se brezobzirno borijo za uporabniške klike in oglaševalce, je nemogoče utišati. Zato bi se dotaknil par stvari – res samo bežno, kajti vpletenih v zgodbo iz prve roke ne poznam.
Da je afera, ki se je sprva začela na obskurnem Instagram profilu, sploh lahko izbruhnila v meri, v kakršni je, je vsekakor najzaslužnejši znani kopač najglobljih rovov v rudnikih slovenskih tračev Bojan Požar, ki je prvi objavil poročila o povezavi med Uranjekovim samomorom (dotlej v medijih omenjanim le kot »nenadna smrt«) in mladeničem, ki ga zunaj dela ljubljanske likovno-performerske in žurerske scene ni nihče poznal, vse pa v isti sapi povezal s politiko, predvsem s protestnimi gibanji proti vladi Janeza Janše. Sledila je eksplozija v propagandnem aparatu SDS, tviti in retviti bivšega predsednika vlade in nenadoma je vizualna in performerska »izrojena umetnost« spet dočakala svoj medijski vrhunec. Sledile so fotografije z javnih dogodkov s pripisi »Druga na levi od Uranjeka je žena Aleksandra Čeferina«, »z Uranjekom se je družila tudi Dnevnikova novinarka (sic!) Ana Kučan« in »Pred Fotopubom sta pila tudi Vlado Kreslin in Andrej Šifrer« in podobno. V bistvu so bili točno ti absurdno neumni, poniglavi, podli poskusi izkoriščenja resnično tragičnih in krutih dogodkov za pridobivanje banalnih političnih točk – poskusi, ki so jih sposobni le najbolj zavrženi ljudje – tisto, kar je sprva marsikoga sploh odvrnilo od resnega premišljevanja o dogajanju. Češ, pač gre samo še za ene mokre sanje znanih političnih osebkov, ki se ob omembi besede kultura primejo za revolver. A ker v tem delu kloake zlorabe človeških tragedij še naprej neutrudno fermentirajo v upanju na kakšen slasten uporaben rezultat, nam ne pustijo iti kar tako mimo. V nadomestkih za medije smo lahko na primer videli posnetke Luke Mesca z otvoritve neke Uranjekove razstave. Kar je pri tem res komično, je demonstracija neke specifične mentalitete, po kateri je nepojmljivo, da bi kak politik ali recimo spodoben človek lahko obiskal otvoritev razstave enega najbolj znanih vizualnih umetnikov ali sploh kulturni dogodek; to je že samo po sebi sumljivo, saj vemo, da na takih krajih normalen človek lahko išče edinole kinky seks ali droge. V določenih krogih je edini razumno utemeljeni kulturni dogodek festival slovenske domoljubne pesmi ali eventualno še kaka čisto določena gledališka predstava Draga Jančarja (za kar sta seveda Jančar in Pipan še najmanj kriva). Po tej mentaliteti so kulturniški krogi deviantni že sami po sebi, kar je bilo razvidno iz tega, da so petkovi protesti proti Janševi vladi potekali s sodelovanjem številnih kulturnikov, zdaj pa novem še s kronskim dokazom, da politiki ene od strank dejansko obiskujejo otvoritve razstav. Ampak dovolj o tem, to še največ pove o tistih, ki bistvo škandala v Fotopubu vidijo v politiki oziroma politikih, ki se poznajo tudi z umetniki, ne pa kaj dosti o čemerkoli drugem.
Diametralno nasprotni pol interpretacij dogajanja v kleti Fotopuba je, da je šlo v celoti le za vprašanje spolnega nasilja, za eksces posameznika oziroma dveh posameznikov (seveda spodbujenih z družbeno klimo, ki objektivizira ženske in ne obvladuje dovolj toksične moškosti). Slišali smo lahko številne utemeljitve, zakaj se žrtve ne oglasijo z imenom in priimkom, zakaj je izpostavljanje travmatično, kako preiskovalci žrtve s svojim nejevernim ali brezobzirnim odnosom ponovno travmatizirajo. Kar vse po vrsti absolutno drži, od tistega o toleriranju toksične moškosti do pogostih kalvarij žrtev spolnih zlorab; o obojem obstaja vrsta zgodb, ob katerih se lahko človeku obrača želodec. Razumeti je mogoče tudi nezaupanje do preiskovalnega sistema policije in tožilstev: čisto preveč barab se je izognilo kazni zaradi napak v preiskavi ali sodnem postopku in preveč njihovih žrtev je nazadnje končalo le dvojno ponižanih. Tudi zato se je danes ob primerih, kadar se nabere zadostna kritična masa ponižanih in razžaljenih, pojavila alternativa pravosodnemu sistemu, cancel culture, v kateri formalno družbeno sankcijo po formalnem postopku ugotavljanja resnice nadomesti družabna sankcija, javno izobčenje osebe, katere nesprejemljivo ravnanje postane znano na tak ali drugačen, bolj ali manj zanesljiv način. Oseba lahko izgubi ugled, prijatelje in družbeno mrežo, kar je lahko v nekaterih primerih kazen, hujša od zapora. Zdi se, da je bil to tudi prvotni namen postavitve Instagram strani, na kateri so bili zapisi anonimni – če mu že nihče nič ne more, pa naj se vsaj ve. A pri tem imamo tudi problem. V odsotnosti zanesljivih pričevanj se odpira teren za množico apokrifnih zgodb, med katerimi ni več važno, kaj je res in kaj ni. Teh govoric je namreč enostavno preveč, saj veste: Janša vsak teden premlati svojo ženo; Pahor (ali po novem Mesec) je ves čas na kokainu; v neki ameriški piceriji demokratski politiki skupaj s Sorosem posiljujejo otroke, ameriške volitve so bile ukradene itd. Vsak si lahko nazadnje sam izbere, kaj mu je najbolj všeč. In v takem okolju – kjer se vprašanje resnice poljubno histerizira v anonimnih omrežjih in trash medijih – se razgrevajo strasti, ki zastrupljajo in lahko privedejo tudi do izbruhov realnega nasilja. Presoja o upravičenosti sankcije je izrazito subjektivna: odločamo se bolj ali manj, ali naj je bolj simpatičen in zato bolj verodostojen Janša ali Mesec, Janković ali Pahor, Woody Allen ali Mia Farrow. Zato je v takem času – kljub vsem pomanjkljivostim sistema – za družbo vseeno absolutno bolj zdravo vztrajati pri formalnih postopkih in pričevanjih, za katerimi ljudje, če nič drugega, stojijo vsaj s svojim imenom. Tudi cancel strategija gibanja MeToo je navsezadnje temeljila na oglašanju pogumnih posameznic in posameznikov z imeni in priimki. In zelo veseli smo lahko, ker se tudi v našem dotičnem primeru zdaj – tudi po medijskem pritisku in nenadoma nepričakovano mrzlični volji policije – končno le pojavljajo konkretne prijave, podpisana pričevanja in podpisane insajderske refleksije (Maja Megla, Simona Rebolj).
A zame najbolj mučen vidik dogodkov v kleti Fotopuba se dejansko kaže nekje v sredini med obema poloma. Sledovi umazanih dejanj ne vodijo v strankarsko politiko ali mednarodne posiljevalsko-pedofilske naveze med Judi, levimi liberalci in reptili na eni strani; ne gre pa niti le za dejanja naključnih izprijenih posameznikov, oboroženih s tradicionalnimi orodji patriarhalne kulture. (Tukaj je še posebno zanimivo, da lahko v zlorabah, o kakršnih imamo pričevanja, sodelujejo ljudje, ki so sicer malo prej podpisovali »Pismo podpore osebam z izkušnjo posilstva«. Saj po svoje razumem, modni razlogi in to, a sploh se ne bi spuščal v psiho ljudi, ki so zmožni takega cinizma.) V teh dogodkih vidim posebno deviacijo sveta, v katerem vladajo »družabni ljudje«.
»V Ljubljani poznam zelo veliko ljudi, sem zelo družaben človek,« je v svojem edinem televizijskem zagovoru za oddajo Tarča povedal Dušan Smodej. (Oddaja je bila zaradi svoje škandaloljubne naravnanosti do kulturniške skupnosti sicer vsesplošno kritizirana; pa vseeno je bilo v njej mogoče najti več zanimivih iztočnic.) Svet GHB in brezvestnih posiljevalcev mi je tuj; zaščemi pa me, ko zadiši po odnosih, ki sem jih že kdaj videl. Zato mi je med pričevanji z Instagrama prišlo posebej do živega tisto: »Enkrat sem bil na fotopubu in je močno opit priznan starejši umetnik, s katerim Dušan prijateljuje, težil in otipaval neke punce, stare tam okoli 20 let. Nobena ni jasno upala rečt ne (najbrž zaradi njegovega statusa), čeprav jim je bilo vidno nelagodno. Dušan je samo stal zraven, se smejal in tega umetnika celo spodbujal. Najprej sem ga probal verbalno odvrnit in mu zatežit naj neha, ampak ni zaleglo. Na koncu sem ga moral fizično odvlečt stran od teh punc in ga prepričat, da gre domov spat. Aja, pa ves čas je te iste punce nagovarjal “a ti veš kdo sem jaz?” in večkrat poudarjal, kdo je in kateremu znanemu umetniškemu kolektivu pripada. Dušan je očitke o neprimernem obnašanju svojega prijatelja preprosto ovrgel z “eh, saj ni bed” in njegova dejanja upravičil z imenom le-tega umetnika njegovim kulturnim kapitalom.« No, bil sem že na (nekulturniškem) žuru, kjer je tip neznosno nadlegoval neko punco; takrat sem bil slučajno jaz – čeprav tudi sam precej pod gasom – tisti, ki mu je rekel naj se malo ‘obnaša’, in je potem začuda res dal mir; in potem sem od drugih poslušal, da je ta tip res malo premaknjen, ima pa brata, ki je res kul. Vse del običajnih družabnosti, torej. Problem pa je, ker obstajajo tudi posamezni deli nekaterih dosti bolj resnih scen, kjer je izjemno pomembno, da si »družaben človek«. Menda ni treba posebej govoriti, da to ne velja za vso kulturniško sceno; vsaj za literarno vem, da na njej čisto v redu uspevamo mnogi ljudomrzni ljudje. Niti to absolutno ne velja specifično za kulturniško sceno (izrojeno, levičarsko itd.); gre za brutalni del vseh mogočih področij, pop scene, politične, gospodarske, medijske, lahko celo znanstvene in športne. V takih okoljih imenitno uspevajo Epsteini, princi Andrewi, Nygårdi, Weinsteini, Berlusconiji (saj so bile samo žurke!), Spaceyji (ki je sicer eden mojih ljubših igralcev: a o možnosti ločevanja umetnika in umetnine bi rad pisal posebej). To je svet, v katerem mora biti vsakdo »pokonektan« in v katerem mnogi, bodisi začetniki bodisi samo občudovalci, vidijo edino možnost za svojo uveljavitev, če se tudi sami za vsako ceno »pokonektajo«, pridejo v stik s pravimi ljudmi, povezovalci, reševalci problemov. Na ustrezno pokonektanega človeka se odločevalci – vodje projektov, galeristi, založniki, kuratorji, režiserji ipd. – spomnijo, kadar potrebujejo kako koristno delo. Dobro pokonektan, družaben človek lahko postane npr. organizator, urednik spletnega projekta, copywriter, pomočnik pri izvedbi razstave, prevajalec ali druge vrste sodelavec projekta, postane nasploh »del scene«, čeprav morda ni pokazal posebnih kvalifikacij, razen simpatičnosti, družabnosti in sodelovanja na res hudih žurih. Postane sprejet. In to je kapital. Kot bi se reklo pri Scorceseju: biti made man je »najvišja čast«, ki te lahko doleti. Pomeni, da pripadaš družini in družbi. Pomeni, da te ne sme nihče zajebavat. Pa tudi, da lahko sam zajebavaš kogarkoli, razen če je tudi ta član. To je kot dovoljenje, da kradeš, dovoljenje, da delaš karkoli.« Res je, v zgornjem pričevanju omenjeni umetnik, ki pripada »znanemu umetniškemu kolektivu«, se je po pričevanjih številnih uglednih žensk s kulturniške scene do njih vselej obnašal spoštljivo in kolegialno. Toda bile so made women, tudi one so bile članice, in sicer take, s katerimi ni heca. Bilo pa je očitno hudo drugače s tistimi, ki še niso bile made; ampak kaj, če imaš »dovoljenje, da delaš karkoli,« to pomeni, da bodo vsakomur razložili, da tvoje početje »ni bed« in bo s strani kolegov tudi zares tako razumljeno (ne pa seveda s strani žrtve). Smo pač prijatelji. Smo carji. Če smo pijani, pa malo drug drugega tudi pumpamo.
Ne kaže si zatiskati oči, da ima svet družabnih ljudi posebno težo zlasti (pozor, sledi kliše) v majhnih državah, kjer vsakdo pozna vsakogar. Družabni ljudje z lahkoto vijugajo na številnih področjih družbenega življenja, od političnih strank do nadzornih svetov državnih družb; to moč pa zlahka tudi zlorabljajo, ne da bi sploh pomislili, kaj počnejo. Ker jim ni treba misliti. Ker če imaš moč, socialni kapital, je vse igra, družabnost. Postaneš protežiranec že uveljavljene sorodne duše, ki je znan umetnik, vodja stranke, big player, in stvari postanejo enostavne, dosegljive. Denar mogoče niti ni v samem središču, čeprav je zelo pomemben: še bolj nasladna, motivacijska je osebna moč, s katero lahko obračaš druge in »nisi bed«. V svetu pokonektanosti je vrtanje, koliko znamenitega davkoplačevalskega denarja je dobil ravno Fotopub, pravzaprav deplasirano. »Davkoplačevalski denar« je bil namenjen projektom, po več slišanih mnenjih povečini tudi kvalitetnim in zanimivim; razpršil naj bi se med množico udeleženih avtorjev in organizatorjev, ne podaril osebno predatorskemu posamezniku za lastni brezdelni užitek. Naj bi se. Kajti najbolj banalna neumnost (ne največji greh, temveč največja neumnost) vseh teh razkritij je zapovrh to, da Smodej po doslej znanih pričevanjih številnim podizvajalcem svojih projektov sploh ni izplačeval honorarjev in ni oddajal poročil o izvedbi, temveč ga je zares porabil za svoj življenjski slog. Toda »dovoljenje, da delaš karkoli,« v resnici ne velja za čisto vse: vendarle obstajajo neka birokratska pravila, ki te, če jih prekršiš, samodejno izključijo iz kroga verodostojnih akterjev.
Človeške in občasno finančne zlorabe posameznikov na sceni tako sicer lahko pripišemo osebnostnim lastnostim, za katero morajo pač prevzeti krivdo (in vsaj eden jo je očitno občutil v taki meri, da je pred njo pobegnil in nas zapustil brez avtoritativne razlage iz prve roke, kako je iz takega odnosa do sočloveka rasel tak izjemen umetniški opus oziroma kako interpretirati vzgibe zanj). Toda velik del krivde mora na žalost prevzeti tudi »svet družabnih ljudi«, ki potencialno psihopatskim made men daje občutek silne moči, ker »niso bed«. Kajti velike umetnike in genije praviloma občudujemo, a nihče ne more jamčiti, kaj je v njihovem ozadju in kakšnih sort »družabni ljudje« so prilepljeni nanje. Občudovanje s strani soljudi naj bi načeloma prinašalo tudi vsaj minimum odgovornosti; če ga ne, morajo biti odgovorni drugi. Pogosto pa se dogaja čisto nekaj drugega: strežemo egu drug drugega. Pohvalimo, spregledamo, da bomo tudi sami pohvaljeni in nam bo spregledano. Vse seveda z najboljšim namenom – saj vendar mislimo le dobro. Sebi in drugim, predvsem pa seveda sebi.
Razpasla se je floskula, da »resnica ni ena sama, resnic je več«. Pa ni ravno tako: če bi bilo tako, bi sam pojem resnice izgubil smisel in sploh ne bi bil več fascinanten. Resnica je ena, vendar je ta navadno preklemansko zakomplicirana in se je absolutno ne da ujeti v tolažilne floskule, ki bi jih lahko požrli in šli potem mirno spat. Največkrat je celo tako nemarno zakomplicirana, da v njej del krivde za stanje, kakršno je, pripada tudi nam kot delu te stvarnosti. Mogoče se kdaj v protest oglasimo, ampak kaj pomaga. Vsa čast pa vsaj tistim, ki v primeru resničnih zlorab premorejo voljo, da nasilneža »fizično odvlečejo stran in ga prepričajo, da gre domov spat«.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.