AirBeletrina - Pri tej knjigi se ne sprašujemo, zakaj jo beremo
Panorama 18. 10. 2021

Pri tej knjigi se ne sprašujemo, zakaj jo beremo

Glavni lik romana To noč sem jo videl je oblikovan po resnični osebi, Kseniji Hribar.

Jančarjev roman To noč sem jo videl je prvič izšel leta 2010, od takrat pa je doživel številne ponatise ter bil preveden v različne jezike. Delo je prejelo razne nominacije in nagrade, med drugim dva kresnika (poleg kresnika za najboljši roman leta še kresnika desetletja), v Franciji pa so ga leta 2014 proslavili s francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Pri To noč sem jo videl gre tudi za enega najbolj branih romanov na slovenskih tleh, večina kritik se je nanj odzvala pozitivno, bil je tudi predmet raznih strokovnih člankov in diplomskih nalog. Delo, ki izhaja iz resničih dogodkov in oseb, ki so med drugo svetovno vojno živele na gradu Strmol, se bralstvu približa s premišljeno kombinacijo elementov ljubezenskega in vojnega romana ter družinske tragedije, v središču katere stoji Veronika, nenavadna, samosvoja ženska, vržena v krut svet vojne realnosti. Njeno zgodbo postopoma odkrivamo skozi oči petih različnih protagonistov (ljubimca Steva, njene matere, nemškega zdravnika, grajske gospodinje in partizana Jeranka), zaradi česar lahko govorimo o rašomonski strukturi dela. Zakaj brati To noč sem jo videl so tokrat povedali različni avtorji_ice, publicist_ke, kritiki_čarke: skozi različne perspektive tako tudi tukaj vzpostavljamo nekakšen rašomonski pogled na Jančarjevo delo.

Goran Vojnović (pisatelj, scenarist, režiser):

»Kljub vsem nagradam in hvalospevom Dragu Jančarju in njegovi knjigi doma in v tujini, nisem prepričan, da se zavedamo, kako pomembno je za našo družbo in za našo kulturo, da imamo o najbolj občutljivih in najbolj razdiralnih obdobjih naše zgodovine napisano tako izjemno literarno delo. V mojih očeh sicer mojstrstvo Jančarjevega pisanja v tej knjigi zasenči obravnavano temo, a vendarle se mi zdi, da po Kovačičevih Prišlekih in romanu To noč sem jo videl lahko ponosni rečemo, da smo se, vsaj v literaturi, mi uspešno soočili s svojo največjo travmo. Ti dve knjigi sta pravzaprav edina spomenika spravi in medsebojnemu razumevanju, ki ju naša družba zares potrebuje, in zato bi ju morali vklesati na tista prazna stebra na Kongresnem trgu. Z romanom To noč sem jo videl je bilo namreč dokončno povedano vse, kar je o vojnem in povojnem času v Sloveniji treba povedati. In povedano je bilo na literarno nepozaben način, zaradi česar bomo ta roman brali tudi po tistem, ko bomo končno ozdravljeni desetletja starih travm.« 

Matevž Kos (literarni zgodovinar, kritik, esejist):

»Ko gre za tematiko, kot je druga svetovna vojna in revolucija, je ena izmed nevarnosti, ki preži na pisatelja, to, da bi se ujel v pasti ideologizacije in zanazajšnjega pravičniškega rezoniranja. Jančar je v romanu To noč sem jo videl na ta izziv odgovoril tako, da je tekst razdelil na pet poglavij, vsako ima svojega pripovedovalca in s tem svoj pogled, svoj zorni kot, svojo resnico, ki pa je fragment nedoumljive celote. Ne gre torej za monolitno perspektivo enega samega, vsevednega pripovedovalca, ki bi kraljeval nad tekstom in njegovo resnico, temveč za njihovo večglasje. Med pripovedovalskimi glasovi ni glasu glavne junakinje Veronike – o njej vemo toliko, kolikor nam povedo drugi. Resnica o njej je zato fragmentarna, nesklenjena, po svoje enigmatična in odprta. Odmevnost Jančarjevega romana je gotovo povezana s tem, da gre za fabulativno živahno in dramatično stopnjevano besedilo. Skonstruirano je skorajda po zgledu filmske naracije, njenega kadriranja in stopnjevanja. A brez happy enda, seveda. Eden izmed učinkov Jančarjeve pripovedne strategije – večglasja peterih glasov – je, da roman To noč sem jo videl ne zagovarja oziroma privilegira nobene izmed strani, med vojno vpletenih v bratomorni spopad. Ne zanima ga perspektiva zmagovalcev ali perspektiva poražencev, ampak vse tisto, kar je v velikih zgodbah zgodovine običajno zamolčano: usoda posameznikov, vzgibi, ki usmerjajo, zapletajo in razpletajo življenja protagonistov, pahnjenih v nezadržen tok zgodovine. Roman, ki kliče po filmski upodobitvi. Upam, da imamo na Slovenskem režiserja, ki bi bil temu izzivu kos.«

Silvija Borovnik (pisateljica, prevajalka, literarna zgodovinarka, publicistka):

»Roman To noč sem jo videl Draga Jančarja sloni na dolgo zamolčani zgodbi iz slovenske zgodovine. Roman s perspektiv različnih literarnih likov podaja bralcu napeto zgodbo, ki se stopnjuje v tragedijo. Osebno pa me je roman pritegnil kot zgodba o nenavadni ženski, ki je bila kruto kaznovana tudi zato, ker ni mogla biti ‘taka kot druge’. V svojem okolju je izstopala, ni znala biti navadna, običajna, vsakdanja. To je pripoved o tem, kaj se zgodi, kadar kozmopolitizem trči ob primitivizem in kako se odvija zgodovina, kadar pridejo na oblast ideološki zaslepljenci.«

Tone Partljič (pisatelj, dramatik, komediograf):

»Drago Jančar je že več kot pol stoletja moj vznemirljiv prijatelj. Njegovo pisanje je ravno toliko časa vznemirljivo in nikoli povprečno. O podobnem času in dilemah kot v romanu To noč sem jo videl je tudi že pisal. Ne vem, zakaj sem osupel odložil knjigo in rekel, tu pa je z Dragom pisal čudež. Večino njegovih knjig sem prebral več kot enkrat. Te pa ne upam… Da se je ne bi ‘navadil’.  Da bi ne vznemiril čudeža in ga poskušal razumeti.«

Bernard Nežmah, Mladina (publicist, kolumnist, novinar):

»Pisatelj si je umislil odlično metodo razkrivanja, kjer razkriva sloj za slojem, a tako, da bralcu ne uspe predvideti, kaj bo pod naslednjim. Še več, nepredvidljiva je celo izbira naslednjega pripovedovalca. Sam naslov sicer ponuja rdečo nit, a smisel njegove izbire ostaja skrivnosten vse do zadnjih strani. Hkrati z junaki se razpleta tudi slika časa, predvojnega in usodne vojne, pri čemer se avtor izmakne klišejem, tistim banalnim pogledom, ki nam vsiljujejo dihotomično odločitev: za okupatorja ali za domovino. V romanu spregovorijo vsi: nemški častnik, partizan, graščak, kraljevi poročnik, služkinja, meščanska dama. Vsi so takrat bivali in živeli onkraj ideološkega konstrukta vojne. Ostajali so preprosto ljudje, ki so jih določale vrednote civilizacije in podirala ljubosumja. Torej zgodovinski roman, ki je v resnici resničnejši od zgodovine.«

Jaroslav Skrušny (literarni zgodovinar, urednik, prevajalec):

»Drago Jančar je v svojih romanesknih besedilih občutljiv in neizprosen kronist strašnih in človeški pameti nedoumljivih dogodkov, ki jih nad posameznim ubogim človeškim smrtnikom spletata in zgrinjata brezumni vrtinec zgodovine in volja slepe usode. Njegovi junaki – čeprav do vratu potopljeni v krvavi ples vojn, revolucij in vsakršnih prekucij – nikoli niso samo žrtve premočrtnih ideoloških spopadov, idejnih in političnih razhajanj, različnih svetovnonazorskih prepričanj ali nasprotujočih si moralno etičnih stališč, vselej je v njihovih tragičnih usodah na delu še neki izvorni nesporazum, neko usodno naključje, ki korenini v njihovi prvinski človeški nepopolnosti, neki urok zla, ki visi nad njihovim življenjem in ki se mu navkljub vsem zavestnim naporom in stremljenju k dobremu ne morejo izmakniti. V pesti jih ima neki nonsens, kot bi rekla Veronika Zarnik, lepa, mlada, samosvoja in radoživa junakinja romana To noč sem jo videl, ki se ji je zdelo nepojmljivo, da ljudje med vojno na fronto vlačijo konje in jih v nekakšnih ulanskih juriših lahke konjenice izpostavljajo topovskim granatam.«

Martina Potisk (slovenistka, literarna kritičarka):

»To noč sem jo videl bralca naslavlja in prepriča s pronicljivim pripovednim pristopom in organsko pripovedno optiko. Gre za roman z vznemirljivim pridihom preteklosti, ki se v retrospektivnih premisah plemeniti kot drzna dramaturška odlika in v kombinaciji s prisvajanjem napetosti protagonistkino tragiko pretanjeno pomika ne le v neizogibnost razkrinkavanja neizrekljivega, ampak tudi na nasploh nepogrešljive in publiki privlačne knjižne police.«

Katarina Marinčič (pisateljica, literarna zgodovinarka):

»Zakaj brati Jančarjev roman To noč sem jo videl? Preprosto: ker je eden tistih, ob katerih se ne sprašujemo, zakaj jih beremo. Pomembna in dobro povedana zgodba, ki teši zelo primarno, skoraj nezavedno potrebo, človeku prirojeno željo po vpogledu v tuja življenja. Pri takih knjigah razmisleki o pripovedni tehniki pridejo šele naknadno, če sploh. Naj vendarle poskusim. Ob ponovnih branjih romana To noč sem jo videl me vedno znova vznemiri nekaj, kar bi imenovala večglasje z enotno spremljavo. Glas za glasom poprijema zgodbo, pripovedovalec prepušča besedo pričam, v ozadju ali v globini pripovedi pa je vendarle ves čas mogoče čutiti, skorajda slišati njegovo navzočnost. Vpletenost, ki ne izvira iz avtobiografske nuje, ampak iz distanciranega, pa zato nič manj globokega sočutja. Zaradi tega – skoraj samo zaradi tega – me Drago Jančar včasih spominja na Balzaca.«

Lara Paukovič (pisateljica in publicistka):

»To noč sem jo videl je eden redkih slovenskih romanov, ki se mi je v spomin zasidral že z začetnim stavkom: »To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.« Četudi obdeluje občutljivo temo, pisatelj v romanu preseže politične delitve in pred nami razgrne predvsem izjemno zgodbo z večplastnimi, človeškimi literarnimi liki. To, da lahko knjigo z največjim užitkom beremo, četudi se ne strinjamo z avtorjevimi nazori, dokazuje, da je vrhunska literatura močnejša od desetletij po nepotrebnem pogrevanih razprtij. To noč sem jo videl bi moral torej vsak nadobudni bralec prebrati predvsem zato, ker – preprosto – je presneto dober roman, na kakršnega tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru ne naletiš ravno vsak dan. Nedvomno gre za enega vrhuncev domače literature.«

Katarina Gomboc Čeh (pesnica, pisateljica, jezikoslovka):

»Roman To noč sem jo videl sem prebrala pri osemnajstih letih, kmalu po tem, ko sem zaradi romana Katarina, pav in jezuit vzljubila Jančarjevo pisanje. Tudi v tem romanu me je navdušila samosvoja protagonistka, ki se je želela naužiti življenja, ne da bi vedela, kako je to vpeto v življenja drugih, ki si naše ravnanje interpretirajo na svoj način, in mehanizmov zgodovine, za hladnostjo katerih v resnici ždijo človeška čustva in razočaranja. To noč sem jo videl je eden tistih slovenskih romanov, ki od prve do zadnje strani pričajo o moči literature nad življenjem.«

Roman Draga Jančarja To noč sem jo videl lahko kupite na tej povezavi.