Pri opremljanju doma vedno pomislite na domačo knjižnico

Pia Marincelj Fotografija: osebni arhiv

Pia Marincelj je avtorica raziskave Življenja knjig z domačih knjižnic polic, ki je nedavno izšla v knjižni obliki. V njej je preučevala domače knjižnice z analiziranjem revije Naš dom in anketiranjem kupcev na spletnem portalu Emka, ugotovitve pa primerjala z raziskavo Knjiga in bralci VI. Izkušnje s področja založništva je pridobila pri založbi UMco, pisala je knjižne recenzije za revijo Bukla in portal Koridor: križišča umetnosti. Danes jo lahko najdete v knjižnici Kočevje, kjer dela kot bibliotekarka. Pogovarjali sva se o domačih knjižnicah, opremljanju, prodaji in izposoji knjig.

Že v uvodu tvoje knjige lahko beremo, da si se za raziskovanje domačih knjižnic odločila iz skrbi pred prevlado e-knjig nad tiskanimi. Je tvoji odločitvi botrovalo še kaj drugega?

Za raziskovanje domačih knjižnic sem se odločila, ker sem tekom študija založništva naletela na neskladje med ustvarjalci in uporabniki knjige, na kar sem želela z raziskavama posredno opozoriti. Na eni strani sem videla stisko in boj za preživetje tistih, ki pripomorejo k nastanku knjige, vse manjšo prodajo in upad intenzivnih kupcev knjig, po drugi strani pa sem se postavila v vlogo bralca in kupca knjige, ki ga družbene razmere in zaslonski mediji odvračajo od branja tiskane knjige. Sem zagovornica branja in tiskane knjige, želim si, da bi jih ljudje brali in cenili ter da bi vsi vključeni v proces nastajanja knjige prejemali dostojne honorarje in plače. Zavedam pa se, da v času, ko v Sloveniji izide povprečno 5000 knjig letno, obstaja le peščica tistih knjig, ki jih bo posameznik po nakupu prebral večkrat ali v njih večkrat iskal informacije. Ali se bo kupcu (ob dostopnosti knjig v knjižnicah in informacij na spletu) nakup še vedno zdel smiseln? Z rezultati sem želela opozoriti na dodatno vrednost lastnega izvoda knjige ter pomen domačih knjižnic, hkrati pa tudi na nujnost odprave neskladja med ustvarjalci in uporabniki knjige s promoviranjem branja kot zdravega življenjskega sloga ter knjižnih polic kot dela zdravega bivalnega okolja. Ob zavedanju, da založništvo potrebujemo (kot potrebujemo šolstvo ali zdravstvo), bi bila državna pomoč založništvu lahko nekaj samoumevnega.

Kaj je po tvojem botrovalo spremembi v velikosti domačih knjižnic in upadu nakupovanja knjig med bralci v zadnjih desetletjih?

Nekdaj informacij ni bilo moč poiskati nikjer drugje kot v knjigah, zato vsaj kakšna enciklopedija, slovar ali priročnik niso smeli manjkati na policah običajnega doma. Danes so nam informacije dostopne z enim klikom na pametne naprave, zato se (zlasti mladi) za splošne informacije vse manj obračajo h knjigam. Tudi na spletu je dostopnih že veliko kvalitetnih in preverjenih virov. Pomemben dejavnik upada nakupovanja knjig je tudi dejstvo, da je v obdobjih do konca 20. stoletja zelo veliko pomenilo, da je imel človek v lasti neko materialno dobrino, nekaj, na kar je bil ponosen in je to skrbno varoval, četudi ne uporabljal. Knjiga je imela višjo simbolno vrednost, zbirka pomembnih romanov je bila ponos družine. Danes se miselnost ljudi na splošno spreminja. V obdobju, ko so materialne dobrine vse bolj dostopne, ljudje ugotavljajo, da je pravzaprav težje živeti z več kot z manj. Obsežne domače knjižnice so vse bolj v domeni strastnih ljubiteljev knjig, bibliofilov ter tistih, ki jih na knjige veže tudi njihov poklic. Pri svojem delu v knjižnici opažam, koliko ljudi k nam prinese zajetne kupe knjig iz domače knjižnice, bodisi svoje ali od svojcev, ki so preminili … Knjigo si je bolj ugodno in priročno izposoditi. In kljub temu, da rezultati raziskav trenutno kažejo, da e-knjige med bralci še vedno ostajajo veliko manj priljubljene od tiskanih knjig, imajo tudi te že svoje pristaše in le ugibamo lahko, koliko jih bo v prihodnosti. Seveda pa se v upadu nakupovanja knjig in manjšanju velikosti domačih knjižnic odraža odnos ljudi do knjig na splošno, na čemer bi naša družba nedvomno morala graditi.

Ali je torej še vedno smiselno imeti domačo knjižnico?

Seveda! Mislim, da bi vsak človek moral imeti doma vsaj kakšno knjižno poličko. Raziskava ekipe znanstvenikov iz ZDA je pokazala, da so knjige v domu zelo pomembne za pozitiven razvoj in uspeh otrok, hkrati pa ustvarjajo okolje, ki pozitivno vpliva tudi na odrasle. Mislim, da je povsem drugače, če so knjige ves čas fizično prisotne v prostoru, kot pa če jih imamo shranjene v e-obliki. Danes povprečen Slovenec več ne čuti, da bi potreboval domačo knjižnico, bi pa morali kot narod stremeti k temu, da domače knjižnice pozitivno vplivajo na ljudi.

Imajo po tvojem javne knjižnice negativen vpliv na prodajo knjig?

Glede na primerjave z rezultati drugih držav ne bi smelo biti tako. Tudi rezultati naših raziskav so pokazali, da se nakupovanje knjig in izposoja v knjižnici načeloma pozitivno dopolnjujeta. Ljubitelji knjig hodijo v knjižnice in knjige tudi kupujejo. Se mi pa zdi, da Slovenci še vedno preveč gledamo na knjigo kot na nekaj »svetega«, nekaj, kar je treba skrbno hraniti in kar je »greh« vreči stran. Ta simbolna vrednost, ki izvira iz časov, ko knjige niso bile lahko dostopne, je zelo močna. Pozabljamo, da je posamezen izvod danes zgolj blok natiskanega papirja (dokler mu seveda ne damo svoje osebne zgodbe in pečata), da je vsebina s svojo intelektualno, umetniško in duhovno vrednostjo shranjena tudi v digitalni obliki. Mislim, da ljudje v tujini na knjige že gledajo drugače in jih zato morda pogosteje kupujejo in zamenjujejo, ne samo skladiščijo doma. Odlična rešitev za kroženje knjig se mi zdijo Knjigobežnice, antikvariati in knjigarne z rabljenimi knjigami, ki jih je v tujini vse več. Tudi pri nas že obstajajo spletne knjigarne z rabljenimi knjigami, ki omogočajo nakupe po res ugodnih cenah.

Fotografija: Pexels

Čedalje več člankov, knjig in raziskav se v zadnjem času pojavlja na temo domačih knjižnic. Kaj misliš, da je razlog? Samo skrb, da ljudje beremo in kupujemo premalo knjig ali še kaj drugega?

To se mi zdi zelo zanimivo, saj so se ti članki pojavili nedolgo nazaj, namreč ko sem pisala svojo magistrsko nalogo v letu 2017, sem imela kar precejšen problem z viri in literaturo. Na temo sodobnih domačih knjižnic praktično nisem našla skoraj ničesar, sploh pa ne v slovenščini. O tem se pri nas ni veliko pisalo niti v poljudnih člankih. Očitno je prišel čas, ko je več ljudi hkrati postalo pozornih na to temo, ki je seveda posredno vezana na rezultate raziskav o bralnih in nakupovalnih navadah v Sloveniji, morda pa je med pisci kaj takih, ki so rešili mojo anketo ali pa zasledili rezultate mojih raziskav in posledično začeli bolj razmišljati o tej temi. Možno je tudi, da smo v času, ko je že vse digitalno, spet začeli iskati ravnovesje in zadovoljstvo v nečem bolj oprijemljivem.

V nadaljevanju tvoje knjige/raziskave dobimo vpogled v zgodovino knjižnic po različnih obdobjih zgodovine. V katerem od njih bi najraje živela (in imela takšno knjižnico kot jo npr. omenjaš za posamezno obdobje)?

Ne bi se branila kakšne bogato okrašene rimske, renesančne ali plemiške knjižnice, ampak bolj kot razmišljam, se vidim v srednjeveški knjižnici samostana na Irskem, ob prepisovanju srednjeveških rokopisov. 

Kakšen odnos imaš sama do domačih knjižnic? Zbiraš knjige ali si postaviš neko mejo, koliko jih boš imela doma. V knjigi lahko zasledimo tudi fotografijo tvoje knjižnice. Ali se je njena kapaciteta od raziskave že kaj povečala?

Sama se sicer knjigam težko upiram, ampak se trudim, da jih ne bi imela preveč. Včasih sem jih kupila več, v zadnjem času kupim le kakšen priročnik ali strokovno knjigo, za katero vem, da jo bom dolgo brala (s presledki), leposlovno knjigo, ki sem jo že prebrala, pa mi je bila tako zelo všeč, da se jo odločim imeti na svoji polici, ali pa knjigo avtorja, ki ga res obožujem in/ali želim podpreti. Rada si kupim tudi kakšno slikanico, saj so nekatere res pravi umetniški izdelki. Moja zbirka knjig je v resnici obsežnejša od tiste na fotografiji v knjigi, se je pa od takrat tudi že nekoliko povečala.

Te je kakšna od ugotovitev še posebej presenetila/razočarala in zakaj?

Presenetilo me je, da se je večini anketirancev še vedno zdela najpomembnejša informacijska vrednost tiskane knjige, za katero sem sama ocenila, da v digitalni dobi izgublja pomen.

Ali si sama več knjig izposodiš ali kupiš?

Glede na to, da delam v knjižnici in se vsak dan gibljem v okolju z veliko starimi in novimi knjigami, ki jih še nisem brala, se veš čas soočam s skušnjavami, katero knjigo bi si izposodila, pa se moram zadržati, ker me doma čaka še kup izposojenih knjig, ki jih že predolgo berem, in še kup kupljenih, ki jih še nisem prebrala. Zato, odkar delam v knjižnici, žal kupim manj knjig.

Ali misliš, da če bi revije o opremljanju danes kaj več pisale o opremljanju domače knjižnice, da bi to kaj vplivalo na nakupne navade (knjig) ljudi?

Mislim, da bi lahko tovrstne revije zelo pozitivno vplivale na nakupovalne navade ljudi, ki jih na splošno ni težko prepričati v sledenje modnim trendom. Če bi večkrat videli podobo lepe domače knjižnice, bi to verjetno vzbudilo željo po tem, da bi jo imeli tudi sami, kar bi posredno pozitivno vplivalo tudi na bralne navade. In kar je najpomembneje, domače knjižnice in knjižne poličke imajo neverjetno pozitiven vpliv na intelektualni razvoj otrok, na njihove bralne navade v otroštvu in kasneje v življenju. Otroci, ki živijo v okolju z domačo knjižnico, dosegajo tudi boljše učne rezultate. Zato je še toliko bolj pomembno, da se knjige in pohištvo za hranjenje le-teh pojavljajo v primerih otroških sobic v revijah in drugih medijih za notranje oblikovanje doma.

Če bi morala bralcem intervjuja predlagati opremljanje domačih knjižnic, kakšen bi bil tvoj nasvet?

Moj nasvet bi bil, da pri opremljanju doma vsekakor pomislite na domačo knjižnico, in to vključite v svoj dom. Pri odločanju o tem, kakšna naj bo, je najbolje upoštevati svoj življenjski slog, potrebe in želje ter obseg knjižnega fonda, ki ga že imate oziroma ste si ga pripravljeni zgraditi. Če imate otroke, ne pozabite na kotiček za knjige v otroški sobi.