Niso razumeli moje razlage. Zares niso razumeli. Kar me je malo razočaralo, saj ni bilo spet tako nemogoče. Živemu človeku se lahko vse zgodi, kot je rekla moja stara mama. Ampak policija je bila neomajna, lahko bi celo rekli trdosrčna. Zadeva je namreč bila takšna, da se v knjigo, ki jo berem (in berem veliko, tako pač je), vedno zelo vživim. Mislim in govorim na način, kot govorijo in mislijo junaki v knjigi. To pogosto počnem kot protagonist_ka v knjigi, z vsemi se ne morem poistovetiti, vsaj ne vedno. Skratka, ton knjige me spremlja skozi vsakdan, včasih, če je knjiga zelo impozantna, tudi skozi sanje, ampak to je posebno poglavje, ne bi sedaj o tem, izgubila bom rdečo nit. In navadno ne berem kriminalk, znajo biti dolgočasne, podobni zapleti, podobni dialogi, in od vseh zvrsti so tudi liki v kriminalkah še najbolj normalni. Ampak to knjigo sem v knjižnici vzela po pomoti. Ni bila videti kot kriminalka, ne na zunaj (ne zanemarjajte platnic, včasih več povejo kot vsebina!), ne ko sem na slepo prebrala nekaj stavkov, tako, za okus. Všeč mi je bilo, teh nekaj stavkov, dišali so po cimetu, kar mi je tiste dni, ko se je vreme prevešalo v bolj mrzlo, ustrezalo. In sem jo vzela. Šele nekje na tretjini sem dojela, da gre za kriminalko, da bo umor, zaplet, policija, žrtev in podobno. Knjiga je bila prebrisano napisana, da takoj ne dojameš, kakšna je, kot profesionalno naličena ženska. In sem se seveda vživela vanjo, ni bila slabo napisana. Razmišljala sem kot protagonist_ka, ta, ki ves čas opazuje soseda, podleža, ki ustrahuje svojo družino in sosesko. No, mogoče bolj sosesko, od družine je imel le nekam melanholično razpoloženega hrčka, ki je smisel življenja videl v ignoriranju lastnika (mogoče ga je to pognalo čez rob, sicer večino življenja še kar znosno patološkega moškega?). To mi je šele zdaj padlo na pamet, ampak nima smisla, da s tem morim policijo, še moji zgodbi ne verjamejo, kaj šele domnevam o knjigi. Kakorkoli, vživela sem se v knjigo, mogoče malenkost preveč, saj sem začela oprezati za sosedom iz petega nadstropja, samskim moškim, ki je bil vedno nesramen do sosedov, kolikor sem slišala tudi do kolegov v službi. In pri opazovanju sem videla vse več in več podobnosti s sosedom iz knjige. To opazovanje mi je vzelo veliko, preveč časa, saj sem izposojo knjige podaljšala in je kljub temu nisem vrnila pravočasno, bolje, da vam ne povem višine zamudnine. Zasledovala sem soseda, si zapisovala njegove navade in grda početja. Tako, če se mi ima kaj za očitati, je to, da sem mogoče bila pri vsem tem premalo izvirna, preveč sem, vsaj za nekatere okuse, posnemala knjigo (ob tej razlagi se je mlajši policist nekako skrivenčeno nejeverno nasmejal, verjetno nehote, starejši pa je, očitno vsega navajen, le zavzdihnil). In ja, tudi razplet iz kriminalke sem posnemala, enostavno mi na misel ni prišla nobena druga boljša ali vsaj bolj domiselna metoda, moja domišljija je, mogoče zaradi vznemirjenja bližajočega se dogodka?, nekako rahlo zatajila. Tako kot v knjigi sem poklicala soseda k sebi (živim v zadnjem, sedmem nadstropju), pod pretvezo, da se mi je v okenski rob zataknil petstoevrski bankovec, ki sem si ga hotela na svetlobi malce bolje ogledati. Vem, da zveni neverjetno, tudi meni se je sprva zdelo, ko sem brala knjigo, ampak deluje. Pomagalo je seveda tudi to, da je tip bankir, baje kar na visokem položaju, po nekaterih podatkih naj bi tudi sodeloval pri tistih goljufivih shemah za sanacijo bank (v knjigi je bil zlikovec navadni gangster, ampak pri nas takih ni veliko, več je pač goljufivih bankirjev, tako da sem se sprijaznila, da vse ne more biti kot v knjigi). In je res prišel v moje stanovanje, češ meni pomagat, v bistvu ga je premamil bankovec. In naj povem, da ga, bankovca namreč, sploh ni bilo enostavno stlačiti v okensko polico, ampak ko se jaz vživim v knjigo, naredim, kot je treba. Seveda sem ga, bankirja, prav tako, kot so v knjigi gangsterja, porinila skozi okno. Ni se veliko upiral, to me je malo razočaralo, pokvarilo je vzdušje, saj se v knjigi oba, tisti, ki gangsterja porine, in gangster, kar nekaj časa borita, seveda pa se gangster raztrešči po tleh. Tako kot sosed bankir. No, ni več moj sosed, sedaj čakam na sojenje, ni pa pri nas tako kot v ameriških filmih, da plačaš milijon dolarjev varščine in od doma prihajaš na sojenje. Pa tudi nimam tako veliko denarja, še tisti bankovec za petsto evrov se je strgal, ko sem ga vlekla ven. Vem, da vse skupaj zveni, kaj vem, neverjetno?, morbidno?, pretirano?. Ne vem, res se preveč vživim v knjige, mogoče bi morala malo delati na tem.
