Prevajalska kocka padla na Ljubljano

pravi literarni prevajalec -ka (iber homo librus translaticus) zaščitena vrsta literarnega ustvarjalca, ki se ukvarja z umetniškim prepisovanjem knjig v druge jezike. Ogrožen poklic. Habitat: najraje se zadržujejo na območjih, kjer jih obdajajo knjige; čitalnice, knjižnice, knjižni sejmi, prevajalske hiše. V družbi precej molčeči, sramežljivi, morda celo malce zaprti vase, pa vendar zelo prijazni, pripravljeni pomagati, nezavedno nagnjeni k temu, da želijo (z besedili pa tudi drugače) ugajati ljudem. Možne težave s hipersenzibilnostjo. Pogosto sočasno živijo še v kakšnih drugih svetovih. Ne potrebujejo veliko spanja in hrane, večinoma nadpovprečno sladkosnedni. Med njimi je visok odstotek verižnih (in tudi priložnostnih) kadilcev. Naravni sovražniki: nerazumevajoči lektorji, vse vrste puristov, tiskarski škrati. Združljivi z: ostalimi literarnimi in drugimi umetniškimi ustvarjalci, uredniki, založniki, knjižničarji in knjižnimi molji. V najboljših odnosih s fiktivnimi liki. Glej tudi: eskapismus, zasvojenost, empatija, pešanje vida, knjižnično nadomestilo …[1]

Otvoritev fotografske razstave Camera Obscura v avli FF, na sliki: Jurko Prochasko, prevajalec iz nemščine v ukrajinščino, mentor nemško-ukrajinske skupine (Foto: Janez Zalaznik©)

Prejšnji teden, torej dobrih šest let od nastanka zgornjega besedila, se je v širši okolici Filozofske fakultete vse vrtelo okoli literarnega prevajanja. Med 15. in 18. aprilom 2015 je v Ljubljani namreč potekalo srečanje mednarodnega literarno-prevajalskega projekta TransStar Evropa, ki ga vodi prof. dr. Schamma Schahadat s Slavističnega seminarja Univerze v Tübingenu. Projekt je v polnem teku že od januarja 2013 in bo trajal do konca letošnjega leta, združuje pa univerze in kulturne inštitucije iz Nemčije, Češke, Hrvaške, Poljske, Ukrajine in Slovenije ter si prizadeva umestiti manjše evropske jezike in manj znane kulture na mentalni zemljevid Evrope. Slovenski partner pri projektu je Oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki ga zastopata koordinatorica projekta za Slovenijo doc. dr. Tanja Žigon in mentorica nemško-slovenske skupine, literarna prevajalka mag. Amalija Maček. Projekt podpira deset jezikovnih kombinacij, torej kombinacij nemščine z omenjenimi manjšimi jeziki, v vsaki skupini pa je pet udeležencev. Namen projekta je izobraževanje in povezovanje mladih, ki jih zanimata literarno prevajanje in kulturno posredništvo. Na srečanjih, ki jih organizira vsakokrat druga partnerska institucija, potekajo v okviru paralelnega projekta Prevajalska kocka – šest strani evropske književnosti in prevodovpoleg prevajalskih delavnic tudi razstave, javna branja in razprave z avtorji, prevajalci in poznavalci omenjenih kultur in literatur.

 

Literarni večer Življenje in smrt , od leve proti desni: avstrijski pisatelj, Büchnerjev nagrajenec Josef Winkler, prevajalka Amalija Maček, koordinatorica celotnega projekta Claudia Dathe, ukrajinski pesnik, esejist in prevajalec Ostap Slyvynsky in tolmačka Tetyana Suprun iz Kijeva (Foto: Janez Zalaznik©)

Kocka, ki se je zakotalila po Ljubljani, se je s svojimi šestimi stranicami Prevetreno, Premešano, Prekrižano, Preneseno, Prebrano in Pretihotapljeno tokrat dotaknila in v vseh pogledih dodobra prevetrila tudi poklic literarnega prevajalca. Ker so se v Ljubljani zbrale nemško-slovenska, slovensko-nemška in nemško-ukrajinska skupina, je poudarek veljal predvsem tem trem jezikovnim območjem. Slovenski literarni prostor, možnosti mednarodnega sodelovanja in vlogo prevajalca pri tem je predstavila Katja Stergar iz Javne agencije za knjigo. Projekt TransStar si namreč prizadeva za vidnost in aktivno vlogo prevajalcev tudi kot kulturnih posrednikov.

Skrbno zasnovan program je v več diskusijah in večernih prireditvah tako z mednarodno uveljavljenimi kakor tudi mlajšimi prevajalci, ki so šele dodobra vstopili v ta svet, ponudil pestro paleto pogledov na literarno prevajanje. V pogovoru s tremi vrhunskimi prevajalci smo prišli do zelo zanimivih in povsem različnih pojmovanj neprevedljivosti. Slovenski prevajalec Goetheja, Schillerja in številnih drugih imen nemške klasike Štefan Vevar je neprevedljivost ilustriral s primerom in povedal, da je zanj neprevedljiva pirueta na vrvohodski vrvi še zmeraj Grillparzerjev pregovor: »Eifersucht ist eine Leidenschaft, die mit Eifer sucht was Leiden schafft.« (na tem mestu bo nekoč sledil prevod). Jurko Prochasko, prevajalec v ukrajinščino, je zajadral v psihološke vode in neprevedljivosti opisal kot »brezbesedna stanja« (oh, kako poetično se to zopet sliši v nemščini: »Zustände der Sprachlosigkeit«). To naj bi bila stanja »nekje vmes«, ko prevajalec ve, kaj mora povedati, vendar za to v svojem ciljnem jeziku še ne najde besed. Stresna situacija, pa vendar, kot pravi, sam v tem občutenju zelo uživa. Njegov kolega Ostap Slyvynsky, ki prevaja iz bolgarščine, angleščine, makedonščine, poljščine in ruščine, pri vseh teh jezikih ostaja optimist in pravi, da vselej izhaja iz tega, da so besedila prevedljiva in da je vsa umetnost v tem, da jih upaš in znaš napisati na novo. Poudaril je razliko med vzhodnimi prevajalskimi šolami, ki dajejo prednost formi, in zahodnimi, ki so bolj osredotočene na semantično plat. Izziv je zlata sredina.

Kako začeti, kako se spopasti s svojim prvim besedilom, kako sploh priti do njega, kako živeti in preživeti kot prevajalka, so bile teme debate z zelo uspešno prevajalko mlajše generacije Stano Anželj in vsestransko umetnico Anjo Wutej. Na hitro povzet odgovor bi se glasil: težko, vendar ni nemogoče! Bolj spodbuden je bil morda uredniški pogled v pogovoru z recenzentko, novinarko in nekdanjo urednico imenitne prevodne zbirke Babilon pri založbi Litera Petro Vidali ter založnikom, pisateljem in prevajalcem Alešem Bergerjem, ki sta v svoji uredniški karieri marsikateremu mlademu prevajalcu odprla pot. Berger je poudaril, da je bil pri delu z mladimi vselej pozoren predvsem na njihov odnos do prevajanja, skrbnost, zavzetost in, seveda, na literarni okus.

 

Raoul Schrott v pogovoru s prevajalko Danielo Kocmut, mentorico slovensko-nemške skupine (Foto: Janez Zalaznik©)

Med znanimi imeni, ki so še nastopila v okviru Prevajalske kocke, velja izpostaviti večer z avstrijskim pesnikom, pisateljem, prevajalcem in literarnim kritikom Raoulom Schrottom, čigar poezija je zazvenela tudi v ukrajinščini in slovenščini ter v poznih urah potihnila v tonih jazz skupine Lothar Krist B3. Zaključni večer z ukrajinsko pisateljico in prevajalko Natalko Sniadanko, Katjo Perat in Miklavžem Komeljem pa je bil namenjen debati o političnem v literaturi, iz katere izhaja Komeljeva misel, da je vsaka poezija imanentno tudi politična in da izrazito politično angažirana literatura ni ne dobra literatura – ne dobra politika.

Intenzivno dogajanje preteklih dni bi težko strnili v en sam članek. Prav tako ne vem, ali nam je, mentorjem, moderatorjem, nastopajočim in sogovornikom, v formalnih ali malo manj formalnih pogovorih uspelo posredovati kaj več kot svoje osebne zgodbe. To so zgodbe o uspehih in neuspehih, predvsem pa večnem iskanju. Iskanju novih prevajalskih izzivov, iskanju smisla ali pa samo tistih, pravih besed. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Kdor se odloči za to pot, mora najprej odkriti prevajalca v sebi in nato slediti svojim sanjam. Skrivni recept in definicija ne obstajata.

 

[1] Definicija izvira iz predstave Odsvajanja (po istoimenski knjižici, JSKD 2008), DSKP, 25. februar 2009.