Pravi dedec svojo mladost preživi tako, da krade mopede, vandalizira javne zgradbe in razstreljuje poštne nabiralnike. Posluša rap, igra nogomet, med vikendi hodi v diskoteko. Pravi dedec, takoj ko lahko, preneha s šolanjem in se zaposli v tovarni. Po delu gre v bife, pred katerim se, če je treba, stepe z drugimi dedci. Če se s kom stepe njegov kolega, se ob pravem trenutku umeša in ju spravi narazen. Pravi dedec je gospodar v svoji hiši, on služi denar in komandira. Obžaluje, da so ukinili smrtno kazen in misli, da bi bilo treba vse črnce poslati v taborišče. Pravi dedec se ne pusti jebat. Ne potrebuje zdravnikov in zdravil, preveč kadi in pije, najraje jé pomfrit in meso. Umre v srednjih letih. Ko med večerjo gleda televizijo, morajo biti ostali za mizo tiho; ko televizijo gleda s kolegi, komentira ženske, ki nastopajo v oddaji. Jebemti, tale je dobra, tole bi, kaj bi ji delal. Da pokaže, kakšen dedec je. Prava ženska je v šoli lahko pridna, a samo nekaj časa, potem more postopoma znižati svoje ambicije in na koncu postati blagajničarka ali oskrbnica na domu največkrat pa gospodinja. Pri sedemnajstih ima prvega otroka, da pokaže da ni lezba ali pa frigidna, zavrta. Tudi ona misli, da bi bilo treba v državi narediti malo reda. Če jo pretepa njen pijan dedec, se zlaže, da se je udarila ob kos pohištva. Ne igra damice in je preprosta ženska, ki rodi sedem otrok, se rada smeji in cel dan pospravlja po hiši. Prava ženska je tudi malo dedca: jajca ma in noben je ne zajebava.
Vsaj v svetu, v katerem je odraščal Eddy Bellegueule. V vasi na severu Francije, v revščini delavskega razreda, odvisnega od služb v tovarni medeninastih izdelkov, ko pa se je ta zaprla, pa večinoma od socialne podpore. V svetu, odrezanem od ekonomskega in kulturnega kapitala, kjer je pomembno predvsem potrditi se v vnaprej pripravljeni vlogi moškosti ali – a vedno v odnosu do te – ženskosti. Le da je Eddyju to spodletelo že skoraj tako po rojstvu: njegov glas je bil nenavadno visok, če se je razburil pa cvileč; ob govorjenju je opletal z rokami; kot otrok se je rad oblačil v sestrina oblačila in se »šel modno revijo«. Že zelo kmalu je vedel, da ga privlačijo moški. V očeh svoje okolice je tako kmalu obveljal za zafnanega in poženščenega, ob slabših priložnostih, predvsem ko sta ga pred poukom pretepala »visok, rdečelas« in »majhen, sključen«, pa je bil peder, buzi, feget in še mnogo drugega. Poskušal se je prilagoditi, postati pravi dedec in se – kot je na televiziji videl, kakšna ozdravljenja na primer uspejo predebelim otrokom v shujševalnem centru – ozdraviti svoje homoseksualnosti. A je seveda spoznal, da ponavljanje »Danes bom pa pravi dedec« ne deluje kot urok, ki bi lahko spremenil njegovo identiteto, in sklenil, da mu tako preostane edino pobeg. In ta mu zares uspe: v center – najprej v največje mesto departmaja, nato v Pariz na École normale supérieure – in navzgor, med »feminilna telesa intelektualnega meščanstva«.
Roman Opraviti z Eddyjem je pogled nazaj s te distance, pripovedovalčev poskus razumevanja okolja, ki je bilo sposobno samo nasilja nad njim, in družine, ki jo je sovražil in od nje hotel le čim dlje pobegniti. Verjetno ne gre več skrivati dejstva, da je močno avtofikcijski: tudi avtorja, ki se zdaj imenuje Édouard Louis, so starši imenovali za Eddyja Bellegueuleja, tudi on je odraščal v revni vasi na severu države, tudi njegov oče je zaradi nesreče na delovnem mestu izgubil službo in ostal bolj ali manj hrom, v otroštvu tudi avtor ni bral knjig (kot je povedal v več intervjujih, je prvo prebral pri sedemnajstih), tudi sam je gej. A Opraviti z Eddyjem, avtorjev prvenec, ki je izšel leta 2014, pri Louisovih dvaindvajsetih, in je bil od takrat prodan že v skoraj pol milijona izvodih in preveden v več kot dvajset jezikov, ni nikakršen poskus obračunavanja, zakrinkan v romaneskno formo (pa četudi bi bilo to morda upravičeno). Avtor-pripovedovalec, zdaj, ko mu okoliščine to dovoljujejo in ima potrebna ekonomska in kulturna sredstva, poskuša okolje svojega odraščanja predvsem razumeti, najboljši način za to pa se mu očitno zdi govorica, ki izvirno meša teorijo in literarna sredstva.
Njegovo izhodišče za poskus razumevanja je trdno prepričanje, da se človek ne rodi v vakum in zato ni zgolj sam odgovoren za odločitve, ki jih sprejme, življenje, ki ga živi. Vztrajno se bori proti mitu avtonomnega posameznika, ki na podlagi lastnih želja sprejema optimalne odločitve. Namesto tega življenja ljudi, s katerimi je odraščal, poskuša videti kot posledico delovanja simbolnega reda, v katerega so se rodili in jim je vnaprej določil družbene vloge. Tako na primer pravi, da napake, za katere je mislila, da jih je naredila njegova mama in si tako »zaprla pot do boljše usode«, niso bile zares napake, ampak »v resnici zgolj najpopolnejši izraz normalnega poteka stvari«. Družinske prepire, v katerih je mama na koncu vedno popustila, oče pa je vpil in ostal strog, zdaj vidi kot deljenje vlog, ki so jih njegovima staršema »vsiljevale družbene smernice, ki so ju presegale«. Na trenutke tako njegova pripoved lahko zazveni kot poststrukturalistični traktat; ko recimo pravi, da »mamo preči množica diskurzov, da ti diskurzi govorijo skozi njo«, ali da so mu učitelji v osnovni šoli ponujali »diskurz republikanske šole, da smo vsi enaki«. A se mi to med branjem ni zdelo zares moteče. Teorijo namreč združuje z dobro prozo in ju skupaj – ta dva diskurza, ki ju je njegova okolica zaničevala, ker je bila iz njiju popolnoma izključena – uporablja kot sredstvo (mika me, da bi rekel celo orožje, sploh zato, ker je Louis sam opredeljuje za militantnega levičarja) za sočutje namesto zaničevanja, razumevanje namesto ignorance in obsojanja.
Vse to pa dela strukturo romana precej nenavadno in postavlja zanimiva vprašanja o njegovem resničnostnem statusu. Težko je namreč trditi, da gre še vedno za fikcijsko besedilo, ki ni niti resnično niti neresnično, ampak brez zunanje referenčne točke. Pripovedovalec se »nevarno« približa resničnemu avtorju in zdi se, kot da nam hoče nekaj povedati o svetu, ki zares obstaja. Bolj kot za tekst literarne fikcije, gre torej za tekst, ki sredstva fikcije – menjavanje točke gledanja, mešanje različnih glasov, dialog, pričevanje, literarne opise – uporablja kot sredstvo ali pa sploh edini način, ki mu omogoča doseči zadani cilj. Predstaviti v »dominantnem diskurzu« prej neviden del Francije, ga poskušati razumeti in tako razumeti tisti del sebe, ki se je v njem v tem okolju oblikoval kljub hudemu konfliktu z dejstvom njegove homoseksualnosti. V tem smislu gre za tekst s tendenco, kar je odločno pripravljen priznati tudi sam Louis. Kot je zapisal v nekem eseju za The Guardian, se razume kot predstavnika literarne revolucije, ki poskuša ustvariti knjige, ne več namenjene samo eliti in tako posredno napadalne proti nižjim razredom; knjige, v katerih bo svoje mesto našel tudi svet Eddyjevega otroštva, ki bodo predstavljale življenja ljudi, kot sta njegova mama in oče.
V ozadju seveda tiči premisa, da bo takšna literatura pomagala spremeniti stanje, preuredila tokove kulturnega kapitala, ljudi nastrojila proti političnemu diskurzu, ki revne prikazuje kot lenuhe in izkoriščevalce javnega denarja, tako ponudila alternative toksični moškosti, rasizmu, šovinizmu in homofobiji, h katerim se revni zatekajo, saj ponujajo edino zavetje. In morda lahko res. Vsekakor je vse to nekaj, za kar bi se bilo vredno zavzemati, z literarno revolucijo ali kako drugače. A verjetno to vprašanje o zmožnostih ali mejah literature na koncu niti ni tako pomembno, saj pri vrednotenju Louisovega (recimo mu tako) romana. Dejstvo je namreč, da – za razliko od tega, kar si običajno predstavljamo pod nazivom tendenčna literatura – Opraviti z Eddyjem ni shematičen in suhoparen, ne išče bližnjic ali ideološko prikladnih rešitev. Je polnokrven literarni tekst, izviren v svoji formi in prepričljiv v izvedbi. Pretresljiv in čudovito nenavaden.
Knjigo Opraviti z Eddyjem lahko kupite na tej povezavi.
