Prejemnik britanske nagrade za najboljšega knjigarnarja leta 2009, urednik in od leta 2016 uspešen pisatelj Max Porter (1981), je za svoj prvenec Bridkost je stvar s peresi prejel nagrado Sunday Timesa za najboljšega mladega pisatelja, nagrado za leposlovje Združenja britanskih knjigarnarjev in mednarodno nagrado Dylana Thomasa. Del širše literarne oz. gledališke javnosti ga razen po še dveh romanih, Lanny iz leta 2019 in Smrt Francisa Bacona iz leta 2021, pozna tudi po ugledališčenju prvenca v režiji Ende Walsh, ki se je zgodilo leta 2019 v Dublinu in bilo prikazano tudi v Londonu ter New Yorku. Za vlogo žalujočega vdovca je Cillian Murphy prejel nagrado Irish Times Theatre za najboljšega igralca.
Široko prevajani hibridni roman Bridkost je stvar s peresi se ne le v naslovu, temveč tudi tematsko opira na eno izmed pesmi ameriške pesnice Emily Dickinson Upanje je stvar s peresi, nastale okrog leta 1861. V tej odi človekovi sposobnosti upanja je slednje metaforično preoblikovano v ptico z izjemno močno voljo, ki živi znotraj človekove duše in nikoli ne izgine. Je čudežni dar, ki ga je nemogoče poraziti, ničesar ne zahteva v zameno in je kot tak dragocen ter nepogrešljiv del tako posameznika kot družbe.
S tem ko je Porter prevzel naslov ameriške pesnice, pri tem pa upanje iz izvirnega naslova nadomestil z bridkostjo, je storil dvoje. Kot namiguje kratki roman, ali natančneje, preplet pesmi v prozi, poezije, pravljice, eseja in še česa, bridkost in upanje obstajata z roko v roki. Nista sinonima, ker je prva eno izmed tistih človekovih stanj, ki običajno izzove drugo, obe pa sta neodjenljiva dela njegove duše. In kar je pomembneje – upanje je tisto, ki ima moč preobraziti bridkost v dragoceni del posameznikove izkušnje, sicer žalostne in boleče, ki ga ne ugonobi, pač pa mu pomaga preriniti se skozi težavno obdobje, ga sooblikuje in vodi skozi življenje.
Težavno obdobje je za tri protagoniste Porterjevega prvenca, očeta in dva sinova, nastopilo ob smrti žene in matere. V času, občutenem kot nenaden in trd padec v globino, iz katere ni bilo videti izhoda, ko se je »žalost zdela četrtodimenzionalna, abstraktna, medlo znana. (…) Ko so se prijatelji in družina, ki so viseli pri nas in bili prijazni, vrnili domov k svojim življenjem. Ko sta šla otroka spat in stanovanje ni imelo nobenega smisla, nič se ni premaknilo,« je avtor bridkost personificiral v vrana, ki se je družini pridružil z namenom, da – tudi s pomočjo pogleda od zunaj –, začetne faze žalovanja premakne na nov nivo, ki bo žalujočim omogočal nadaljnje življenje. Prišel je v času, ki ga opisuje gornji navedek, ko se je prva faza, napolnjena s prijaznostjo ljudi in običajnimi ponudbami o vsakršni opori, umaknila glušeči tišini in globoki samoti, ko je po glasnem šoku nastopil čas tihega trpljenja in resničnega občutenja, da ljubljene osebe prav zares ni več. Ko se je zdelo, da iz globoko brbotajočih občutij prikrajšanosti, nepravičnosti, jeze in bolečine ne bo možno sestopiti nikoli več (»dajte mi prostor, dajte mi čas, dajte mi občutek, da je tu, naj se opravičim, naj najdem pot, ki ni zgolj bes«). Vran kot sinantropna vrsta ptice z izjemno močjo prilagajanja na nova okolja, tudi agresivna in glasna, je še kako primeren družabnik ne le ob notranji borbi za preživetje, temveč ob poskusih tvorne prilagoditve na nove življenjske okoliščine.
Triptihno zasnovana pripoved s svojimi naslovi namiguje na pot, po kateri stopajo oče in sinova. Obliz noči, Obramba gnezda in Dovoljenje za odhod se v samosvoji pesmi v prozi, kot bi najbrž bilo možno zvrstno označiti delo, če bi se bilo treba odločiti za eno oznako, izpisujejo skozi izmenjujoče se tri glasove; očeta, sinov in vrana. Slednji nastopa v vlogi potrpežljivega in razumevajočega sogovorca, hudomušnega terapevta ali doslednega organizatorja vsakodnevnih aktivnosti, na simbolni ravni pa nadaljuje tradicijo pojava vrana skozi literaturo oziroma umetnost.
Z umestitvijo vrana, ki privzema posamezne človeške lastnosti in s tem v dobršnem delu izrazito lirične pripovedi ustvarja svet, ki je nekoliko privzdignjen od realnega, nad-naraven, se avtor poslužuje literarnega načina, ki spominja na teorijo fantastičnega, kot ga je v delu Uvod v fantastično književnost razdelal Tzvetan Todorov. V besedilu sta navzoči dve različni ravni realnosti, naravno in nadnaravno, pri čemer implicitni avtor jasno loči med enim in drugim, kar pomeni, da sam ne »verjame« v resničnost predstavljenega nadnaravnega. Slednje je predstavljeno kot problematično in ni integrirano znotraj zaznavnih norm pripovedovalca in oseb fiktivnega sveta. Avtorjev molk glede tega je posledica antinomije med naravnim in nadnaravnim.
Podobno prisotnost vrana doživlja bralec. Vran s strani žalujočih ni sprejet kot del družine, četudi se je naselil v njihov »izpraznjeni« londonski dom, temveč zgolj kot del žalovanja. Pri tem je podobno abstrakten in neulovljiv, a nenehno navzoč, saj se tudi njega ne da postaviti pred vrata ali ga ignorirati. Je glasen in zoprn, je breme in bolečina, črna, votla, neodjenljiva gmota, ki s svojim opozarjanjem, da je treba živeti naprej, paradoksalno opominja na izgubo. In ker vran v zadnjem delu pripovedi odide, in ker je pripoved izpisana v lirično privzdignjenem slogu, ki enostavno prehaja v poezijo, ter s pridihom elementov pravljice ali mita, ki nenazadnje lahko pojav vrana umestita »zgolj« v očetovo domišljijo, kot berglo, da ponovno samostojno shodi, je tudi pojav fantastičnega nekako vpet v to razpršeno hibridno strukturo, kjer je vsega naštetega po malo, a ničesar v celoti.
Seveda je bolj kot zvrstna ali žanrska opredelitev dela Bridkost je stvar s peresi pomembna njegova sporočilna vrednost. Razno-zvrstna struktura in prisotnost vrana s človeškimi lastnostmi sugestivno kažeta na različnost načinov, s katerimi poskuša žalujoči preživeti prva obdobja žalovanja. Mnogoglasnost pripovedi, ki ji avtor dodaja še potencialni glas bralca, kaže na spoznanje, da objektivna resnica ne obstaja, da so zgolj približki, spremenljivi in izginjajoči, zapisani v pesniški podobi, ki ne morejo potešiti žeje razuma ali dati enoznačnega odgovora na nenehno porajajoče se vprašanje, kako preseči žalovanje. Ga postaviti na znosen, sprejemljiv način in se z njim pomiriti. Pa vendar se ob branju tega nenavadnega, skorajda bizarnega, a toplega dela zdi, da je prav lirična podoba žalovanja s svojo neoprijemljivostjo, prividnostjo in sanjami tista, ki žalujočemu pomaga premostiti trpljenje, nastalo ob nepremostljivi razpoki (njegovega) sveta.
Max Porter: Bridkost je stvar s peresi, prevedli Anja Golob in Katja Šaponjić. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021.
