Preporod individualnosti v renesančnem humanizmu (od Petrarke do Christine de Pizan)

Prvi nauk: kogar želijo bogovi uničiti, ga upijanijo z močjo.
Drugi: Božji mlini meljejo počasi, toda nadvse temeljito.
Tretji: čebela opraši cvetico, ki jo oropa.
Četrti: ko je noč dovolj temna, se vidijo zvezde.

Zgodovinar Charles A. Beard (1874–1948) o štirih naukih, ki jih ga je naučila zgodovina.

 

Albrecht Dürer: Avtoportret pri osemindvajsetih, cca 1500.

Ob premišljevanju o modernem človeku in njegovem življenjskem svetu ne moremo mimo slovite teze spoštovanega švicarskega zgodovinarja Jacoba Burckhardta (1818–1897), ki je v svojem magistralnem delu Renesenačna kultura v Italiji zapisal, da je srednjeveški človek bival »zgolj kot plemensko bitje, ljudstvo, stranka, korporacija, družina ali v kateri drugi kolektivni obliki«, nasprotno pa se je moderni človek ovedel lastne individualnosti in pričel živeti kot svet in sebe spoznavajoči »duhovni individum«. Individualnost, ki jo lahko v grobem razumemo kot zavest o samem sebi, kot odkritje svoje lastne notranjosti in duševnih zmožnosti, prepoznanje intrinzične vrednosti v sebi ter občutenje sebe kot posameznika in ne le kot pripadnika svoji skupnosti, je ena temeljnih ustanovnih prvin modernega človeka in modernega sveta. Moderna individualnost, je trdil Burckhardt, se začne v renesančni Italiji, kjer »kar zamrgoli izrazitih osebnosti. Prekletstvo, ki je dotlej ležalo na človeškem individuu, se zlomi in odpade; na tisoče posameznih obrazov zaživi in se neomejeno razmahne.«

Burckhardtov najmočnejši argument v prid trditvi o rojstvu individualnosti je nezanemarljiv porast biografij in portretov ter predvsem avtoportretov in avtobiografij v obdobju 14. in 15. stoletja v Italiji, nekoliko pozneje pa tudi v drugih evropskih deželah, ki jim zgodovinar v svoji mojstrini ni namenil posebne pozornosti. V renesančni Italiji, opazi Burckhardt, se pojavi »nova biografika«, ki opisuje »posameznega človeka, ker je znamenit in kolikor je znamenit«. Oba največja literata zgodnje renesanse 14. stoletja pišeta biografije; Petrarka (1304–1374), sledeč Plutarhovemu zgledu, sestavlja nedokončano zbirko biografskih orisov antičnih, večidel starorimskih državnikov De viris ilustribus [O znamenitih možeh], Boccaccio (1313–1375) pa napiše zbirko biografsko-moraličnih zgodb De Casibus Virorum Illustrium [O usodi znamenitih mož], ki bodo ostale njegovo najbolj brano delo vse do razsvetljenstva osemnajstega stoletja. Kronist Giovanni Villani (1276/1280–1348) umesti v svojo slavno zgodovino Firenc Nuova Cronica, prvi biografski zapis o sorojaku Danteju, njegov nečak Fillipo Villani pa bo v nadaljevanju kronike po stričevi smrti podrobno predstavil tudi druge pomembne Florentince, med njimi začetnika renesančnega slikarstva Giotta (1267–1337) ter največjega italijanskega skladatelja trecénta, slepega Francesca Landinija (1325–1397). Zgodovinar Leonardi Bruni (1370–1444) spiše biografske orise Cicera, Danteja in Petrarke, še nekaj časa pa mine do nastanka prve »prave« biografije o kakem umetniku, ko Antonio Manetti okrog leta 1480 dokonča biografijo o ustanovniku renesančne arhitekture Fillipu Brunellesciju (1377–1446). V drugi polovici quattrocénta izidejo v Rimu, Benetkah, Milanu, Neaplju in Firencah editiones principes starorimskih biografov in zgodovinarjev, najvplivnejšega Tacita, Svetonija, Avrelija Viktorja, Svetega Hieronima in Kornelija Neposa, izidejo pa tudi latinski prevodi starogrških življenjepiscev, Ksenofonta, Plutarha, Filostrata, Diogena Laertskega in Dionizija iz Halikarnasa; tačas je izšlo tudi dvoje pomembnih avtobiografskih del, Cezarjevi Commentarii [Komentarji] in Avguštinove Izpovedi. Ob koncu 15. stoletja je bibliotekar Vespasiano da Bisticci (1421–1498) zapustil okrog tristo biografskih zapisov o velikaških sopotnikih 15. stoletja, papežih, vladarjih, kardinalih, škofih, državnikih in piscih; ravno branje Bisticcijevih spisov pa je spodbudilo Burckhardta k pisanju Renesančne kulture v Italiji.

Sredi 16. stoletja postane Michelangelo prvi evropejski umetnik, ki dočaka svojo biografijo še za časa življenja. In to ne le eno, pač pa kar dve. Znamenitejšo je napisal Giorgio Vasari (1511–1574) kot del svojega magnum opusa Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov, vplivnega in še danes prevajanega ter branega renesančnega dela, ki velja za temeljni kamen umetnostne zgodovine. Vasarijeva Življenja nastopijo kot dovršitev procesa, ki ga izpostavi Peter Burke, ko zapiše, da se ob koncu 15. stoletja pojavi nova praksa, ki »še posebno prepričljivo razkriva splošne spremembe v mentaliteti in stališčih«, k delom književnikom in umetnikom začnejo namreč v predgovorih objavljati njihove življenjepise, iz česar smemo sklepati, da je prišlo do zavedanja, da »poznavanje avtorjevega življenja pomaga bralcu razumeti umetnino«. Zavedanje individualnega avtorstva pa je najpoprej zavedanje o avtorjevi individualnosti.

Prebuditev sebstva

Prvi pomembnejši avtobiografski zapis kakšnega renesančnika je Petrarkovo Pismo zanamcem. V pismu, v katerem so pričakovani podatki o pesnikovem življenju, Petrarka potegne zarezo med seboj in poznosrednjeveško dobnostjo svojega časa. Na dobo, ki ji kot historični človek pripada, gleda z odporom; ta bo šele retrospektivno, z njim kot pionirjem dobila status začetka renesanse; želi si, tako nam piše v svojo prihodnost, v našo sedanjost, da bi se rodil v drugem času, zato je, da bi čim bolj pozabil na odiozno sedanjost svojega časa, vedno skušal prestaviti »svoj duh« v druge dobe, predvsem v antiko.

Petrarka je napisal še neko drugo delo, ki ga je mogoče uvrstiti med »egodokumente«, kot je danski zgodovinar Jacques Presser poimenoval vsakršna avtobiografska pričevanja, ne glede na njihovo žanrsko določenost, in sicer dialoge Secretum [Skrivnost]. V teh izmišljenih dialogih se pesnik pogovarja s svetim Avguštinom o pomanjkljivostih lastne duše in razvija globoko kritiko svoje ljubezni do tuzemskih stvari. Dialogi Petrarke so, podobno kakor Avguštinov duhovni itinerarij, po katerem se je pesnik zgledoval, spiritualna samorefleksija, zgodovinar in poznavalec petrarkiane Bortolo Martinelli pa jih označi za eno »najpomembnejših pisanj o sebi v zgodovini zahodne kulture«, primerljive z Avguštinovimi in Rousseaujevimi Izpovedmi ter Montaignovimi Eseji.

Bolj kakor »avtobiografija delovanja«, kakršna je proslavljena Vita Benvenuta Cellinija – med dejanji tega razvpitega zlatarja in kiparja, ki mu ne gre odreči umetniškega mojstrstva, ne manjka niti umor –, je za izgradnjo renesančnega jaza pomenljivejša »avtobiografija samorefleksije«. Bržkone najedinstvenejši primer tako usmerjene posvetne avtobiografije je De Vita Propria Liber [Knjiga mojega življenja], ki jo je ob izteku svojega podobno viharnega življenja napisal renesančni matematik, zdravnik, filozof in astrolog Girolamo Cardani (1501–1576). Cardani v predgovoru pove, da njegovo delo ni izmišljija, niti ni namenjena poduku, marveč je »zgolj zgodba, ki poroča o mojem življenju in ne o nemirnih dogodkih«. Knjiga mojega življenja, pisana v svetonijevskem slogu, je sestavljena iz številnih kratkih poglavij, v njih je renesančnik nadrobno opisal fizično podobo svojega telesa, svojo fiziognomijo, nazorno zgodovino svojih bolezni, svoje prehranjevalne navade, telovadno rutino, svoje poreklo, prebivališča, ki jih je zamenjal, svojo bibliografijo, časti, ki jih je bil deležen; interpretiral je svoje sanje, imenoval sovražnike, tožil je o izgubi sinov, tako rekoč zapisal je svoj bios, svoje življenje. Med poglavji Cardanijeve Vite so ključna ta, ki izražajo avtorjev autos, njega samega, njegov način doživljanja in mišljenja, njegove navade, pregrehe, napake, vrline in idiosinkrazije. Cardani med drugim odkrito pove, da je po naravi »vročekrven, odkrit in podvržen užitkom strasti«. Da iz njegove narave izvira tudi njegova »zagrenjenost, svojeglava prepirljivost, pomanjkanje miline, prenagljenost v presoji, jeza in silovita želja po maščevanju, da ne rečem ničesar o svoji trmoglavi volji«. Z globoko samokritiko in brez vsakega olepševanja prizna, da je »boječega duha« in »brezsrčen«, da je nespoštljiv in da ga nagla jeza pogosto spravi v zadrego. Ta priznanja so lahko samo rezultat globlje introspekcije, zato je Goethe lahko o Cardanijevi avtobiografiji odobravajoče pripomnil, da iz nje ne predava izza prižnice doktor v halji, marveč da spregovarja pravo človeško bitje.

Čeprav je introspekcijo Cardanija mogoče povezati z izvorno poznosrednjeveško idejo mikrokozmosa v makrokozmosu, po kateri sta »človeški mikrokozem in vesoljski makrokozem … približno enako organizirana [in] ju je mogoče analogno in po medsebojnem vplivanju razlagati in oblikovati« (R. S. Lopez) s pomočjo astrologije – zgodovinarka Claudia Brosseder govori v sorodni zvezi kar o »astrološki introspekciji« –, pa takšne povezave ne najdemo pri največjem mojstru renesančne introspekcije Montaignu (1533–1592). Montaigne v predgovoru k svojim Esejem napiše, da je on »sam predmet svoje knjige«, kar pomeni, in to veje iz številnih njegovih esejev, da je predmet autos in ne toliko bios. V že nekoliko avtodoksografskem eseju »O knjigah« pravi, da so mu najbližji tisti zgodovinarji, »ki pišejo življenjepise«, saj posvečajo »več časa razmišljanju kakor dogodkom, več notranjemu doživljanju kakor pa zunanjim vtisom«, pri čemer posebej izpostavi Plutarha in doksografa Laertskega ter memoarje Julija Cezarja; prav tiste avtorje in dela, ki jih je prva oživila, ali raje iz njih črpala, Burckhardtova italijanska renesansa. V morda najglobljem renesančnem zapisu o jazu, eseju z naslovom »O izkustvu«, odvrne v odgovor delfskemu klicu gnōthi seauton, spoznaj samega sebe, da »ves plod mojega učenja služi samo temu, da spoznam, koliko vsega se še moram naučiti«. Ta drža je v tesni zvezi z Auerbachovo oznako Montaigna kot prvega modernega človeka, ki se je med vsemi svojimi sodobniki najbolj zavedal problema, da si mora človek ustvariti dom v svetu brez trdnih, nepremakljivih temeljev.

Novi človek

Za italijanske renesančne biografije in avtobiografije opaža Burckhardt, da »točno orišejo zgodovinsko determiniranega človeka v vseh njegovih zunanjih in notranjih potezah ter lastnostih« in da je njihov avtor ter subjekt mogel biti samo »človek, ki je že stopil iz brezoblične plemenske skupnosti ter sam postal individuum«. Če drži, kar je v prelomnem članku Pogoji in možnosti avtobiografije ugotavljal utemeljitelj moderne avtobiografologije Georges Gusdorf (1912–2000), in sicer, da ni mogoče napisati avtobiografije v kulturnem okolju, v katerem ne obstaja zavest o samem sebi, potemtakem je renesansa zagotovo čas, ki izdatno potrjuje spremembo v zavedanju in dojemanju lastnega jaza. Literarni zgodovinarji imenujejo to obdobje »vzpon avtobiografije« in začetek »avtobiografske revolucije«, ki se je dovršila v 18. in prvi polovici 19. stoletja z mojstrovinami, kot so Rousseaujeve Izpovedi, Goethejeva avtobiografija v več delih, Coleridgeva Biographia Literaria, Wordsworthov Preludij,De Quinceyeve Izpovedi angleškega uživalca opija, Carlylove Reminiscence inChateaubriandovi Spomini z onkraj groba, če naštejemo le nekatere vršace.

V renesansi se razvije novo pojmovanje človeka, ki ga je najprecizneje opredelil renesančni sinkretik Giovanni Pico della Mirandola v znanem delu O človekovem dostojanstvu (1486), ki ga Burckhardt šteje »za nemara najplemenitejšo zapuščino te kulturne epohe«. V tem manifestu renesančnega humanizma Pico opredeli novo podobo človeka, ki zavrne srednjeveški nauk o miseria humanae conditionis, bedi človeškega življenja. Po renesančni novi podobi postane človek »sam svoj oblikovalec in ustvarjalec«. Narava vseh bitij je določena z zakoni, pravi Pico, toda samo človeku je Bog podaril »čudovito možnost razvoja, rast po svobodni volji – ti edini nosiš v sebi kali za vse bogastvo tisočobraznega življenja«. V človekovi moči je, da nazaduje na nižje, surovejše oblike življenja ali pa se z lastnim trudom in voljo dvigne proti božanskemu. Ta ideja, v naslednjih stoletjih izčiščena v sekularne različice, postane moderni temelj enakosti vseh ljudi. Toda Božje besede iz Picovega peresa so tačas namenjene le človeku Adamu, moškemu. Ženskam pa je odmerjena miseria, pripoznanje dostojanstva ženske si bodo morale priboriti v stoletja dolgih bojih.

Mesto žensk

Gisela Bock v svoji monumentalni študiji Ženske v evropski zgodovini nadrobno pokaže, da je renesansa čas tako imenovanega querelle des femmes oziroma querelle des sexes, spora, ki ostaja na konkretno življenjski ravni kljub številnim spremembam v prid enakopravnosti spolov še vedno nerazrešen.

Eno prvih znamenj sprememb predstavlja Boccacciova manj poznana zbirka biografij,zgodovina žensk De Claris Mulieribus (O slavnih ženskah), ki jo je posvetil grofici Andrei Acciaioli. V njej najdemo med mitičnimi junakinjami, zvestimi ženami vladarjev in krepostnimi plemenitašinjami tudi pesnici Sapfo in Kornificijo, antični slikarki Iaio iz Kyzikosa in Ireno, starorimsko oratorko Hortenzijo, Grkinjo Pamfilo, ki naj bi iznašla predenje svile, in epikurejsko filozofinjo Leontino. To je znak, da so ženske – vsaj nekatere – že prepoznavane kot posameznice z lastno ustvarjalno in intelektualno močjo, ki je bila še dolgo časa odrejena kot atribut moškega.

Po vzoru Boccacciovega kataloga slavnih žensk in Avguštinovega tisti čas njegovega najbolj cenjenega dela O Božjem mestu je v Benetkah rojena francoska pisateljica in pesnica Christine de Pizan napisala Le Livre de la Cité des Dames [Knjiga o Mestu dam, 1405]. Ta nenavadna razprava velja za prvo žensko zgodovino na območju zahodne civilizacije – zgodovino žensk, ki je podana s stališča ženske. Christine se v svojem avtobiografsko močno zaznamovanem delu osvobodi svoje jetniške »celice« ponotranjenih patriarhalnih in ženomrznih predsodkov, ki pisateljici kot pripadnici ženskega spola porajajo dvom vase. Dvom o lastnih sposobnostih ji uspe premagati s pomočjo treh alegoričnih dam: Pameti, Poštenosti in Pravičnosti. Christine ovrača tistodobna prepričanja o manjvrednosti ženskega spola in naseljuje utopično mesto s slavnimi ženskami iz mitologije, antične in srednjeveške zgodovine, slovečimi po vrlinah in krepostih, pa tudi po intelektualnih sposobnostih, ki jih ženskam tedanje splošno mnenje odreka. Dama Pamet razodene Christine svojo nalogo, da »vsakemu moškemu in ženski pokažem v mislih in v dejanjih njegove in njene vrline in hibe«. Pamet drži v roki »zrcalo« in prav vsakdo, ki pogleda vanj, uzre »jasno spoznanje samega sebe«, pamet, tako kot poštenje in pravičnost, je dostopna vsakomur, tudi ženskam.

Pizanska ustvari varen prostor ženskega prijateljstva in solidarnosti, emancipirano »kraljestvo žensk«, ki ga tvori skupnost intelektualno, ustvarjalno, emocionalno in moralno individualiziranih posameznic. Knjiga o Mestu dam apelira naj se »ženske, visokega srednjega ali skromnega položaja« z močjo lastnega uma razvijejo v (proto)avtonomne osebe (seveda toliko lažje v primernih okoliščinah, ki spodbujajo učenje in ne zatirajo razvoja osebnosti), s čimer njen nagovor preseže tudi normative stanovske delitve fevdalne družbe in se približa ideji moralnega univerzalizma, ki je temelj ideje človekovih pravic.

Christine de Pizan bolj kakor lastni individualnosti namenja pozornost kolektivni identiteti ženske, »ženskim prostorom, samoobrambi in spominu kot ključu za ustvarjanje ženske zgodovine in prihodnosti« (Jill E. Wagner), a vseeno svojo »univerzalno zgodovino žensk« dopolni »z zgodbo posameznice, podano prav tako z ženske perspektive« (Cynthia Ho). Avtobiografska zgodba, v kateri dame Pamet, Pravičnost in Poštenost predstavljajo avtoričin značaj, njene intelektualne in moralne lastnosti, nedvomno kaže na preboj iz kolektivnih oblik srednjeveškega bivanja k novim, živetim individualističnim oblikam, oziroma, kakor zapiše Bock v svoji študiji, »[i]zrek, s katerim se je pogosto označevala: "Jaz, Christine", izraža zavest o lastnem dostojanstvu – kot ženske in kot individuuma«.

Modernost ne pomeni preproste zamenjave kolektivističnega modusa vivendi z individualističnim, marveč prej hkratno soobstajanje novih individualnih oblik s predrugačenimi in prenovljenimi starimi kolektivnimi oblikami – ena odločilnih novoveških oblik skupnostne identitete pa je nedvomno humanistično okrepljena posameznikova pripadnost človeštvu.

Velika humanistka Christine de Pizan ni zarisala izjemno pomembne zgodovinske mejnice samo v boju za enakopravnost, individualnost in dostojanstvo žensk, marveč tudi za človeka nasploh. Kajti o resničnem pripoznanju človeškega dostojanstva ni nikakor mogoče govoriti brez pripoznanja »dostojanstva ženske«. Rečeno z lapidarno izjavo nemške pisateljice in feministke iz devetnajstega stoletja Hedwige Dohm, človekove pravice nimajo spola. Na tem, zaključnem mestu je treba poudariti pogosto spregledan sklep, ki nujno sledi iz humanistične ideje človekovega dostojanstva: njeni zagovorniki in zagovornice si v sporu o (družbenih) spolih prizadevamo tudi za enako pripoznanje dostojanstva in pravic transspolnih oseb.