Praznina seksualnega pomena

Salvador Dalí, Veliko masturbator, 1929.

Vse prepogosto, kot bi želel, se soočam z ljudmi, ki so prepričani, da o spolnosti obče vemo vse (ali pa vsaj, da o spolnosti oni vedo vse). To se mi zdi izjemno poenostavljen pogled na situacijo. Res vemo vse? Ne morem govoriti za druge, a zase lahko trdim, da kljub temu, da se z erotiko in spolnostjo ukvarjam praktično poklicno, o vsem skupaj nimam pojma. Kar pomeni, da sem bodisi iskren o svoji nevednosti, bodisi bedak, ki odkriva toplo vodo.

Priznam, da uživam v raznovrstnih oblikah erotike. S tem, menim, ni nič narobe. Zanima me narativ, zanima me kontekst in zanima me tekst spolnosti. Toda vsakič, ko v knjigi, filmu ali seriji (oziroma v umetniških delih, ki niso primarno seksualna oz. pornografska) vidim, da sledi seks scena, postanem živčen. To je načeloma najbolj patetičen in neumetniški trenutek zgodbe. Mesto, kjer kot da ni prostora za nek bolj ali manj unikaten umetniški izraz, mesto, ki je najbolj vkalupljeno in klišejsko. Kot da se s telesi ne da povedati ničesar ne nujno novega, temveč pomenskega. Toda, kaj se v različnih seksualnih položajih ali praksah ne sproščajo različne energije? Ter, mogoče nekoliko bolj prizemljeno: ali se v različnih seksualnih položajih in praksah ne kažejo različne dinamike med partnerjema (ali partnerji)?[1] Se tega ne da uporabiti v narativu? Očitno – tako vsaj večina filmov, serij in knjig – ne.

Seveda pa je pisati o spolnosti lažje, kot jo snemati (tu ne štejem pornografije). Vpletenih je manj sil in manj faktorjev vpliva na končni rezultat. Pisanje je, če nič drugega, bolj intimno. Tako bi človek pričakoval, da bo erotika (ali še bolj preprosto: seks scene) v literaturi doživela svoj razcvet in polni izraz. Žal temu ni tako in zdi se mi zaskrbljujoče, kolikšen del tega, kar označujemo kot erotično literaturo je, prej kot erotična, pravzaprav skrajno sadistična. Tu imamo sorazmerno bogato tradicijo literarnih del, ki se začnejo nekje z markizom de Sadom, in se nadaljujejo prek klasikov v stilu Apollinairovih Enajst tisoč batin in Sentimentalnega romana Robbe-Grilleta, pa vse do razvpitih odtenkov sive, črne in bele enaindvajsetega stoletja. Da razjasnim: kar v meni vzbuja skrb, ni obstoj takšnih del, temveč to, da so takšne očitno erotične fantazije mnogih piscev in bralcev/bralk[2]. In tu ne govorim o bolj ali manj nedolžnih BDSM praksah in igranju vlog, temveč o brutalnem sadizmu, izkoriščanju, mučenju in umorih. Vse to z namenom seksualne potešitve seksualno nepotešljivih manijakov obeh spolov. So to res pravljice za odrasle, kot je svoj Sentimentalni roman menda označil Robbe-Grille, ali pa eksplozija seksualnih impulzov, ki jo je povzročilo zaprtje vseh ventilov? In če slednje: kaj je povzročilo zaprtje teh ventilov? Nemogoča naloga, da bi v narativ svojih zgodb (ali življenj) vpeljali še seksualnost, ki je tudi sporočilna in ne samo eksploativna?[3]

Na to seveda nimam odgovora; ne literarnega in še manj psihološkega. Bi pa izpostavil nek drug primer t. i. erotične literature, ki tega sadizma ne premore in sicer Tri hčere svoje matere (Pierre Louÿs). Čeprav bi tej knjigi lahko očitali pedofilijo in incest, kot bi nebu lahko očitali modro barvo, se od njenih sadističnih bratrancev loči predvsem po … da, rekel bom … spoštovanju in ljubezni. Kolikor vidim in razumem zadevo, je to prava pravljica za odrasle. Je seksi, je umazana in kosmata, je bizarna in nora … Pa vendarle temelji na spoštovanju. In ljubezni. Ni to dober nauk? Ni ta nauk dovolj dober? In če primerjam Tri hčere svoje matere z drugimi prej omenjenimi romani, lahko rečem, da je ljubezen vsekakor močnejša od sadizma. Ne postane dolgočasna in ponavljajoča. Ni to navsezadnje nauk, ki bi ga bilo vredno ohraniti, negovati in ga prenašati na prihajajoče generacije?

Jasno je, da moramo na sadistično literaturo gledati z določeno mero humorja in ironije[4], ampak vseeno menim (in upam, da nisem edini), da obstaja meja, kjer humor in ironija ne delujeta več kot takšna, ampak zaradi prepogostega ponavljanja izgubita na svoji vrednosti in, kot sami prizori mučenja, postaneta pravilo ter, mogoče še pomembneje, merilo, meja med humorjem in sadizmom pa se izbriše in povsem izgubi. Tudi zato, menim, gre pravi erotizem iskati v umetniških delih, ki v prvi vrsti niso erotična ali seksualno eksplicitna. Spolnost, skupaj s seksualno vzburjenostjo, je skoraj vedno šok, in samo od načina prezentacije ter načina kako je vpeta v siceršnji narativ (in seveda tudi stališča gledalca/ke) je odvisno ali je ta šok pozitiven ali negativen, ali, z drugimi besedami: ali je ta ali ona seksualna scena a) seksi, b) sama sebi namen (in »ker lahko«) ali c) mejna in tam zaradi šoka samega, s tem da seksi ne označuje samo vizualne estetike scene, temveč pravzaprav tudi že nekakšno pripovedno etiko, idejo, da bi naj umetnina nagovarjala in pomenila na vseh svojih mestih – in ne le samo na nekaterih.[5]

Toda govoriti oziroma sporočati skozi spolnost, ne na ravni (med)osebne intime, temveč na ravni umetnine, je težko delo. Temu sem posvetil večji del svoje pisateljske moči in ko pogledam nazaj, nisem posebej prepričan, da mi je to kakorkoli tudi zares uspelo. Skrajno težko je loviti meje med okusnim in neokusnim, pomenom in fantazijo, poanto in ponavljanjem, resnostjo in humorjem, duhovnostjo/psihologijo in mesenostjo, bogatostjo podob in prenasičenostjo na eni strani ter cenenostjo na drugi … In tu se v večini umetnin kaže stari dobri kompleks Madona-kurba (Madonna-whore complex). Lahko je pisati ali snemati zgodbe, kjer se ljubi Madone (romantična literatura in filmi) ali kjer se jebe kurbe (pornografija), izjemno težko delo pa je ustvarjati obratno – umetnine, kjer se jebe Madone in ljubi kurbe. Imamo torej dve skrajnosti, in v obeh se očitno precej dobro znajdemo, vmes pa je velikanska praznina, praznina seksualnega pomena. Seks scene so zato pogosto mučne, saj so ali a) tako prazne ali b) tako nabite. Kje je vmesna pot, vmesni izraz?

Spolnost je eden ključnih faktorjev naših življenj, toda tudi tu se delimo na dva ekstrema: na ljudi, ki o njej ’vedo’ vse in ljudi, ki se zavedajo, da spolnosti ni mogoče zares razumeti. Sam absolutno sodim med slednje (čeprav me bolj navdihujejo prvi). Spolnost je po eni strani nekaj najbolj mesenega, kar lahko počnemo, po drugi strani pa ena izmed bolj mističnih in duhovnih komponent človeškega življenja, je nekaj, kar je že na meji z neopisljivim in nerazložljivim; opisati neopisljivo in razložiti nerazložljivo pa je že po definiciji nemogoče in jalovo. Toda ravno zato je, menim, vredno poizkušati. Samo tako lahko pride do kakršnega koli omembe vrednega premika. Pri seks scenah ali podobah v umetnosti so še vedno ogromna področja samoumevnosti in binarnosti, le-te pa umetnost, vsaj samodeklerativno, de facto poizkuša ali združiti ali razbiti na več poddelcev. Na tem mestu razmisleka pa se pojavlja najbrž precej upravičeno vprašanje, če je umetnost sploh kos nalogi, da nas ’uči’ o spolnosti, da nam jo razlaga in utemeljuje.

In če ni … kaj je?

Začeti bi najbrž morali s tem, da zapolnimo, ali vsaj zakrpamo, luknje seksualnih pomenov naših življenj in še posebej naših zgodb. Tam imamo namreč več kontrole.

 

[1]Določene rabinske tradicije učijo, da je bila prva Adamova žena pravzaprav Lilith. Ta je bila, tako kot on, ustvarjena iz zemlje. Toda med seksom je želel Adam vedno biti na vrhu, zato je nekega dne Lilith prekipelo in spokala (odletela) je iz Raja, Bog pa je Adamu iz njegovega rebra ustvaril Evo, ki mu je podrejena seveda že samo zaradi načina, kako je nastala. Nekaj zelo podobnega pa nas uči tudi feminizem naše dobe. Ob tem pa bi izpostavil dejstvo, da se nekaterih teoretikov/čark preprosto ne da zadovoljiti: če je ženska spodaj, je podrejena, če pa je na vrhu, mora uboga reva vse opraviti sama.

[2]V zadnjih desetletjih je več študij pokazalo, da je sorazmerno pogosta ženska fantazija fantazija o posilstvu, te raziskave pa so hkrati ugotovile tudi, da bolj, kot je ženska seksualno odprta, outgoing in ’izkušena’, bolj pogoste so tudi tovrstne fantazije.

[3]Kar lahko razumemo kot dokaz, da o spolnosti ne vemo ničesar. Mogoče še – z morebitno izjemo lastnih fantazij – najmanj o svoji. Zase priznam, da imajo seksualne fantazije precejšen vpliv na moje pisanje, po drugi strani pa sem marsikatero literarno osebo razvil na podlagi amaterskih pornografskih posnetkov, ko sem si, kot nekakšno nerešljivo miselno igro, poizkušal zamisliti psihološki ustroj nastopajočih in predzgodbo tega ali onega posnetka, ki sem si ga ogledal. V isti sapi (in z nekolikšnim rizikom samoeksploatacije) pa lahko povem tudi, da sem imel velike težave s pisanjem kratke zgodbe Mamica (v zbirki Psihoporn, 2020), saj se mi je vedno znova uspelo samega sebe vzburiti se do te mere, da nisem bil več sposoben preudarnega pisanja, ob tem pa naj poudarim (in z nekolikšnim rizikom izpodbijanja lastnih tez), da je naslovna mamica seksualno (in tudi drugače) gledano najbolj nemoralna literarna oseba, kar sem jih ustvaril.

[4]V romanu Enajst tisoč batin je odlična scena, ki se dogaja v vojaškem kampu: protagonist tako »nabija« neko žensko, da vojaki mislijo, da jih boben kliče k orožju.

[5]Kot primer neke pomensko polne seks scene naj izpostavim denimo zdaj najbrž že kultno lezbično sceno v filmu Mulholland Drive Davida Lyncha, ki je izjemno erotična, obenem pa tako nabita s čustvi, da jo je – vsaj meni – težko gledati. Ne glede na to, kaj so o tej sceni ugotavljale kritike in študije spolov, si upam trditi, da deluje tekstovno. Da je na mestu. Da pomeni in bogati celotno izkušnjo filma.