AirBeletrina - Pozitiven politični naboj
Kritika 18. 11. 2019

Pozitiven politični naboj

Edward Snowden je v šestih letih po svojih razkritjih dokumentov, ki so dokazovali, da ameriška varnostna agencija sistematično nadzoruje velik del svetovne populacije, postal nekakšna mitična figura svetovnega spleta, popkulturna referenca, o kateri Hollywood snema filme, ki privablja množice na TED dogodke in se vsake toliko oglasi na Twitterju. Vsaj sam sem dobil občutek, da so tako njegova dejanja in sporočilo precej drzne državljanske nepokorščine izgubili svojo moč: vsi smo si sicer prelepili kamere na svojih prenosnih računalnikih, a se hkrati sprijaznili, da vedno več naših podatkov odteka privatnim korporacijam, ki z njimi služijo; da je predaja zasebnosti predpogoj uporabe nove tehnologije. Zato sem bil precej presenečen, ko sem sredi septembra izvedel, da izide njegov memoar Permenant Record, in precej vesel, ko sem ga prebral. S knjigo mu namreč do neke mere ponovno uspe oživiti občutje nujnosti, ki pritiče velikim političnim problemom – tistim, o katerih piše, pa tudi drugim –, in duh upornosti, s katerim se jih moramo lotiti. 

Kako je »shekal« čas za spanje

V uvodu sicer zapiše, da bo poskušal orisati moralno in politično formiranje, ki ga je pripeljalo do njegove odločitve leta 2013, izhajajoče iz ugotovitve, da obstaja pomembna razlika med služenjem vladi ali javnosti in da je sam celo življenje delal predvsem za prvo; da bo pisal o nastajajočem »surveillance capitalism« in regresu demokracije v totalitarizem, a začne mnogo bolj sproščeno: z zabavo za šesti rojstni dan. Oziroma z opisom, kako je »shekal« čas za spanje. Nikoli namreč ni razumel, zakaj mora iti v posteljo takrat, ko mu to zapovejo starši, zato je prvih »okoli 2000 noči svojega življenja izvajal državljansko nepokorščino: jokal, prosjačil, se pogajal,« dokler ni na 2193. noč odkril neposrednega delovanja. Vse ure v hiši je premaknil za nekaj ur nazaj, brezglavo rajal po stanovanju, misleč, da mu nikoli več ne bo treba v posteljo, in kmalu zaspal na preprogi v dnevni sobi. Zjutraj je ugotovil, da se vse hišne ure spet strinjajo s tisto na očetovem zapestju.

To simpatično anekdoto nato uporabi kot izhodišče za pisanje o spletu – malokdo danes, ko se zna večina naprav sama povezati na internet in preveriti mednarodni atomski čas, razmišlja o zmedi, ki bi lahko nastala s prestavljanjem ur, Snowden pa se je rodil v času, ko je svetovni splet šele nastajal in je povezava nanj zahtevala več minut osredotočenega truda. Predvsem pa je bil aktivni soudeleženec pri njegovem razvoju. Njegovo pisanje o njem se tako giblje med povsem stvarno, a dostopno razlago tehnologije, opisi ur, ki jih je kot otrok in mladostnik preživel na njem, idealiziranimi spomini na »najbolj uspešno in zadovoljujočo anarhijo, ki jo je imel priložnost izkusiti« ter kontrastiranjem s sodobnim, lažje dostopnim, a monetiziranim spletom, ki mu vlada nekaj mednarodnih korporacij. Podobna mešanica zaznamuje večino knjige: Snowden spretno in posrečeno preskakuje med svojim življenjem (ki se s tekom knjige sicer vedno bolj odmika); opisi tehnologije – najprej vsakdanje (internet, zgodnji splet, računalniški sistemi …), nato pa vedno bolj specifične, dokler ne začne govoriti o NSI-jinih »top secret« programih; in političnimi premisleki in prepričanji.

September 2001

Tako lahko na eni strani beremo o izdelovanju spletnih strani v zgodnjih dvatisočih in slabih pogojih na tem trgu dela, ki je temeljil predvsem na izkoriščanju slabo plačanih in anonimnih »freelancerjih« (velika firma, ki je potrebovala spletno stran, je najela neko veliko PR agencijo, ki je potem objavila naročilo na forumu, kjer so se zanj borili tisti, ki so dejansko znali izdelovati spletne strani), na naslednji o njegovem stanju v prometnem zamašku med evakuacijo NSA-jine baze, ob kateri je živela družina Snowden (oba starša sta bila državna uslužbenca) ob napadu 11. septembra, nekaj strani za tem pa o političnih in psiholoških posledicah, ki jih je imel dogodek za Ameriko. K slednjim se nato v knjigi seveda še mnogokrat vrne in celo zapiše, da se vedno, ko poskuša razumeti dogodke zadnjih dvajsetih let, spomni na september 2001. Na »začetno točko«, ko se je Amerika odločila, da bo postala policijska država in se za okoli 3000 domačih žrtev svetu maščevala z več kot milijonom ubitih v vojnah na tujem ozemlju in trajno destabilizacijo celotne bližnjevzhodne regije. S postavitvijo tarč »Arabcev« na komercialnih streliščih po vseh državi in strašljivimi vojaškimi vadbenimi pesmimi o ubijanju teroristov v puščavi.

A Snowdenova začetna reakcija na 9/11je bila povsem drugačna in tega ne skriva: po besedah »v svojem življenju najbolj obžalujem, da sem tako brezkompromisno sprejel vojno proti terorju« pove, kako popolnoma je zapadel v črno-belo mentaliteto »mi proti njim«, kako enostavno se je njegov patriotizem prelevil v »nacionalistično vnemo«, kako je bila njegova intuitivna reakcija, da se pridruži ameriški vojski. Iz te ga je med pripravljalnim treningom rešila zlomljena noga, kiga je po daljšem obdobju okrevanja, pridobivanja potrebnih certifikatov in varnostnih potrdil preusmerila k vohunjenju, k informacijsko-tehnološkem delu za CIO in NSO, kjer je postopoma, a vedno bolj hudo začel dvomiti o legitimnosti praks teh dve agencij in namenu ameriškega političnega sistema, da dela za svoje ljudstvo.

»Vohunsko življenje« zajema slabi dve tretjini knjige, strani, na katerih Snowden piše o marsičem: o izobraževanju za »komunikacijskega agenta« NSA, med katerim je s pritožbo o slabih bivanjskih razmerah, ki jih je agencija nudila tečajnikom (torej svojim zaposlenim), prekršil hierarhijo poveljevanja ter si prislužil s časovne distance precej zabavno grožnjo, »naj se ne zgodi še en tak Ed Snowden moment«. O pogodbenem delu, na katerega se je zanašala vlada in mu pravi »najbolj legalna metoda za prenos javnega denarja v privatne denarnice«; o svojem delu v Ženevi, dejstvu, da ambasade obstajajo predvsem zato, da ima lahko CIA svojo vohunsko opremo nameščeno na tujem teritoriju, in razliki med »klasičnimi« in »digitalnimi« agenti. Ter o delovanju NSA-jinih tajnih programov PRISM, ki agenciji omogoča zbiranje podatkov od najpomembnejših tehnoloških podjetjih, TURBULENCE, ki omogoča prestreganje internetnega prometa in vohunjenje za katerokoli napravo, ki se zdi »sumljiva«, in XKEYSCORE, nekakšnega iskalnika, ki namesto spletnih strani ponuja slike, elektronsko pošto, dokumente iskanih posameznikov.

Politični razmisleki

Najbolj zanimivi pa so verjetno njegovi politični razmisleki, na podlagi katerih tudi poskuša utemeljiti svojo odločitev iz leta 2013. Izhaja iz globokega zaupanja v liberalno demokracijo in ameriško ustavo, ki naj bi ljudem zagotavljala zasebnost in varnost pred politično oblastjo (pri tem pozablja, da je ravno ta tista, ki pogosto varuje naše pravice), medtem ko naj bi vse tri veje oblasti po 9/11 (in že prej) odpovedale in dopustile, da se te osnovne pravice sistematično kršijo zaradi želje po množičnem nadzoru. Temu se pridruži še strah pred razvojem tehnologije, ki poteka v smer »popolnoma avtomatiziranega izvrševanja zakona« na podlagi pridobljenih podatkov (recimo kamere z zmožnostjo prepoznavanja obrazov na Kitajskem, ki lahko prepoznajo ljudi, ki prečkajo cesto ob rdeči luči in v nekaj sekundah oglobijo njihov WeChat račun), v katerem bomo vsi vedno kriminalci, saj je nemogoče poznati in vedno upoštevati vse predpise in zakone sodobnih pravnih sistemov. A se kljub temu zdi, da avtor ne zahteva veliko: javnost bi morala državo zgolj ponovno prisiliti, da začne spet spoštovati ustavo in v to prisili tudi svoje agencije (med branjem postane namreč očitno, kako suvereno se obnašata CIA in NSA, celo veliko bolj kot mnoge suverene nacionalne države, ki se predvsem bojijo, da bi razjezile Ameriko). V njegovem pisanju se nikoli ne pojavi ideja, da bi bilo morda koristno premisliti o sodobni liberalni demokraciji kot sistemu, ki s svojimi političnimi telesi in postopki odločanja ne more več ustrezno zagotavljati, da politična oblast deluje v javnem interesu (kot bistro pravi David Graeber: edino ljudstvo, ki ga zastopa ameriški demokratični sistem je že 200 let mrtvo). Da je sistem, ki bi ga bilo treba korenito spremeniti, ne zgolj bolj budno paziti nanj. Da morda sam drsi v politično samovoljo in avtoritarizem, čeprav Snowden glavni ideološki konflikt sodobnosti vidi prav v boju med demokracijo in avtoritarizmom.

Vseeno pa nosi Permanent Record, Snowdenova prepričljivo spisana, izjemno informativna in pogosto zabavna avtobiografija, pozitiven političen naboj. S pisanjem o tehnologijah, ki omogočajo anonimno brskanje po spletu (na primer omrežje Tor), enkripciji podatkov in sporočil, spodbudi bralca, da postane pozoren na tehnologijo, ki jo uporablja, in nevarnosti, ki jih prinaša; s pisanjem o svojih odločitvah pokaže na pomen in legitimnost tako državljanske nepokorščine kot neposredne akcije ter pomembnost politične angažiranosti v času, ko se soočamo z globalnimi problemi, ki zahtevajo tako osebne kot politične spremembe.