V idilični alpski vasi Sela pri Kamniku je domačin Tomaž Schlegl, umetnik in arhitekt, skupaj z vaškim kulturnim društvom postavil votel osemmetrski kip, ki ga je poimenoval Slovenski kip svobode, videti pa je kot neke vrste orjaški hrestač (terilec orehov) v podobi Donalda Trumpa. 28. in 29. avgusta 2019 so svetovni mediji navdušeno poročali o tem kipu. Domiselno norčevanje iz Trumpa preko zanimive stvaritve konceptualne umetnosti je seveda čudovit clickbait. Kip je bil razumljen kot norčevanje iz Trumpa in so ga kot takega z odprtimi rokami sprejele naslovne strani vseh mogočih portalov z novicami, od BBC-ja do Washington Posta, od Finske do Japonske. Vsi pa se ob tem niso zabavali. Določena skupina bolj konzervativnih vaščanov je bila zgrožena nad razvpitim kipom in zbali so se, da bi se njihova vasica na svetovnem zemljevidu lahko znašla zaradi napačnih razlogov in postala predmet posmeha ali pa bi se nanjo zgrnil bes upodobljenega predsednika (karkoli bi to že lahko pomenilo). Prišlo je celo do poziva, naj kip požgejo ali pa ga vsaj prestavijo z zemljišča, na katerem je bil začasno razstavljen. Kulturno društvo ni želelo vznemirjati vaščanov, zato se je sprva sprijaznilo z izgubo kipa, člani društva so se celo poigravali z zamislijo, da ga simbolično zažgejo (in tako ostanejo korak pred čemerneži, ki so svojo priložnost čakali na kakšno temno noč). Gre pa vendar za pretkano inštalacijo, delo tamkajšnje umetniške veščine in malce ciničnega odziva. Kip se je že pojavil na mednarodnih naslovnicah, v Sela so že poromali radovedni turisti. Kip so iz vaškega središča začasno umaknili nekoliko višje, na zasebno kmečko posest, in ga tako še bolj izpostavili očem.
Tomaž Schlegl je na svojo zamisel prišel lani poleti med počitnikovanjem na hrvaškem otoku Pag. Posedal je na terasi in s skicami je zamisel pričela dobivati obliko. Schlegl je prijazen in dobrosrčen umetnik, njegov um pa nenehna nevihta, kjer pobliskavajo zamisli. Številne med njimi so precej radikalne in naprednejše od slovenskih upravnih teles, ki jih sicer morajo odobriti. To ga v njegovi karieri, ki sega čez nekaj desetletij, ni ustavilo. Najbolj preseneča to, da je po vrnitvi s počitnic svojo zamisel delil z nekaj prijatelji iz vasi, ti pa so takoj poprijeli za delo in v nekaj dneh postavili osnovno ogrodje. Tega so se lotili brezplačno; sami so zbrali les in ostali material – zgolj zato, ker jih je zamisel nagovorila.
Glede poimenovanja svojega kipa Schlegl ostaja previden in pravi, da je to kip svobode, vsako podobnost s politiki (Trumpom, recimo) pa pušča v presojo javnosti. Ta obramba spominja na Rolanda Barthesa: pravi umetniki svojih del ne interpretirajo v imenu drugih ljudi, temveč jih ustvarjajo, predstavijo in javnosti dovolijo, da si jih interpretira po svoji volji. »Če si tale kip ljudje razlagajo kot Trumpa, če ga vidijo v kipu, je to njihova stvar,« je rekel. »Trump pooseblja popolno svobodo, saj je pokazal, da lahko reče in naredi, karkoli želi, pa za to ne bo odgovarjal. Še vedno ostaja predsednik, vendar bom vso to presojo prepustil javnosti.«
Njegov cilj je, da spodbudi razmišljanje in odzivanje na sodobno politiko. »Zamisel se mi je porodila iznenada, navdih sem dobil v svetu okoli sebe,« je nadaljeval in v zrak zapuhal dim cigarete Marlboro Light, še ene iz niza, ki mu ni videti konca. »V svetu je danes toliko populizma. Gre za nov tip politike 21. stoletja s koreninami pri Mussoliniju in Hitlerju, zares pa je nastopil s padcem berlinskega zidu. Povečal se je z Miloševićem in Berlusconijem. Politiki, ki izrečejo, karkoli si večina ljudstva želi slišati, v ozadju pa delajo le za svoje egoistične osebne namene.«
Želel si je, da kip vzbudi pozornost, vendar do sedaj objavljeni članki namenoma ostajajo na plehki stopnji, ki vabi zgolj h kliku nanje, on pa se želi osredotočiti na idejo kipa svobode v današnjih časih. »Živimo v času milenijcev, senzacionalizem poganja svet,« je pripomnil ob opazovanju senzacionalizma v medijskih odzivih na svoj kip. »Ideja kipa svobode se je zrušila. Ta kip je dvanajsti kip svobode v Evropi, vendar ljudi ne zanima simbolizem.« V enajstih evropskih državah res obstajajo uradni »kipi svobode«, Schleglov kip naj bi bil dvanajsti, čeprav ga Slovenija uradno ni odobrila. »Daleč smo padli od zamisli kipa svobode, ki izreka dobrodošlico utrujenim, revnim in zavrženim množicam, ki si želijo svobodno zadihati. Upam, da bom s tem kipom prispeval k odzivom na to pomembno sodobno problematiko.«
S tem, ko je kip postal prava turistična zanimivost, je postalo le vprašanje časa, kdaj ga bo kak pogumen župan povabil v svoj kraj. Azil – kot so se pošalili slovenski časopisi – so mu ponudile bližnje Moravče, kamor je prispel v zgodnjem januarju 2020. Nekaj dni kasneje, 8. januarja, se je kip znova znašel na mednarodnih naslovnicah, saj so ga v dejanju vandalizma požgali do tal.
Kar je pri tem zabavno, je to, da je požig umetnika popolnoma navdušil.
Iz naslovnic, ki so poročale o požigu »slovenskega kipa Trumpa«, je razbrati, da je šlo za dejanje protrumpovskega protesta proti kipu, ki se je očitno norčeval iz svojega modela. Novice so nakazovale, da bi umetniku moralo biti žal ob tem uničenju, saj je bil kaznovan za svoje norčevanje iz osebe, za katero vsaj del prebivalcev meni, da je krasna (ali pa vsaj ne katastrofalno problematična, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno). Vendar gre spet za primer poročanja z oddaljenih prizorišč, kamor se novinarskim hišam ne ljubi pošiljati svojih poročevalcev. Skoraj vsi članki so povzemali prejšnje članke na to temo. Ob posrednem poročanju jih je bolj zanimalo privabljanje klikov na naslovnice in fotografije gorečega »Trumpa«, ne pa celotna zgodba.
Schlegl je imel kip ves čas za začasno postavitev. Po njegovi zamisli naj bi kip ritualno zažgali na noč čarovnic v 2019 – mešanica dogodka Burning Man in čarovniških procesov, vendar je bilo vaščanom ob misli na zažiganje Trumpove podobe neprijetno in so se ustrašili. Schlegl je menil, da brez gorečega konca koncept ostaja nezaključen in delo nedokončano.
Tako je umetnik – čeprav nerad – pristal na nov načrt, po katerem naj bi kip preselili in ga pustili »živeti«. Moravški župan je v tem videl priložnost za svoj kraj, kamor bi privabil turiste. Tako so kip iz Sel preselili v 13 kilometrov oddaljene Moravče in ga v veličastni ceremoniji tudi ustoličili. Nekaj dni kasneje je kip dramatično pogorel do tal.
Je šlo za dejanje vandalizma (uničenja naključno izbranih stvari brez ideološke motivacije) ali ikonoklazem (uničenje zaradi simboličnih razlogov)? Vsekakor je za medije zgodba boljša, če poroča o ali protrumpovskih ikonoklastih, ki uničijo, karkoli se norčuje iz njihovega junaka, ali protitrumpovskih ikonoklastih, ki so kip uničili, da bi požgali Trumpovo podobo. Schlegl gotovo sodi v drugo kategorijo, saj je želel kip zažgati v dejanju, ki bi predstavljalo uničenje populističnih voditeljev neofašističnega kova na splošno (Trump je pač najbolj znan, vendar bi kip lahko nosil številne druge podobe, od katerih bi vsaka lahko predstavljala enak koncept, ki mu Schlegl nasprotuje).
Izpostavilo se je, da je resničen razlog za požig veliko bolj preprost in brezvezen. Ob umestitvi kipa so nekateri slišali skupino vaških najstnikov, ki so se pogovarjali o tem, da gredo iskat bencin, s katerim bodo kip zažgali. Zelo verjetno gre za idiotsko potegavščino zdolgočasene mladine, ki si je zaželela pozornosti. Na koncu je tej skupini uspelo zanetiti več kot bencin – zanetili so debato in vžgali svetovne naslovnice. Karkoli je že požigalce napeljalo k njihovemu dejanju – umetnik je navdušen, da je njegova konceptualna stvaritev končno dokončana.
