»Posthumno zbližanje z očetovo poezijo je bilo zame eno največjih življenjskih odkritij in privilegijev«

Pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski pesniški prostor. Njegova literarna zapuščina ni obsežna, je pa gotovo velika in globoka v svojem duhovno-umetniškem bistvu. Izdal je pet pesniških zbirk, zbirko novel, zbirko publicističnih zapisov ter dve deli za otroke. O njem in njegovem delu je leta 2013 pri založbi Beletrina izšla knjiga Vem, da sem bil v Ljubstavi, letos pa je pri založbi Litera izšlo delo z naslovom Kaj je ostalo, v katerem je objavljena vsa njegova literarna zapuščina. O tem zajetnem delu smo se pogovarjali z njegovo hčerjo Melito Forstnerič Hajnšek, ki je zbirko tudi uredila.

Ko sem dobil povabilo, da napravim intervju z vami in predstavim zbirko Kaj je ostalo, me je najprej prešinil lep spomin na projekt Društva slovenskih pisateljev Slovenska pisateljska pot. V organizaciji Mariborske knjižnice in cikla Literarne postaje smo šli leta 2016 po poteh Potrča in Forstneriča. Spomnil sem se tudi, da smo se ob vračanju z avtobusom na eni od haloških ozkih cestic komaj še obrnili. Precej adrenalinski obrat je bil to … kot branje Francetove poezije, v kateri se srečamo z vsemi mogočimi odtenki življenja. Kako se je spreminjal vaš odnos do njegovega pisanja, medtem ko ste iz dekliške počasi prehajali v odraslo dobo?

Ko imam očetov opus takole ves pred seboj v eni zajetni knjigi, na več kot 500 straneh, se mi sploh ne zdi več tako količinsko skromen, neobsežen. Doživljam ga bogato, izpolnjeno, celostno. Neka njegova globoka bivanjska logika je tudi v tem obsegu. Glede na to, kako je »rešerširanje« trajalo, kako je svoj pesniški material dolgo nosil v sebi, kako minuciozno je pilil, kiparil, odmetaval balast … preden je dal kaj na svetlo, predvsem pa, kako je živel, se mi zdi, da je to – ne glede na vse njegove številne življenjske in profesionalne angažmaje – dovolj obsežen opus. Upam si trditi, da, četudi ne bi bilo žurnalizma, ki ga je zmeraj krivil, da mu je jemal pesniško in življenjsko energijo, najbrž knjig v dveh desetletjih, od 1961 do 1981, od prve zbirke, Zelene ječe, do zadnje, Ljubstave, ne bi bilo več. Tudi njegov življenjski slog je bil tak, da ni bil kaka skoncentrirana, disciplinirana natura. Moj oče je bil vse preveč družaben, strasten komunikator, iz rodu pravljičarjev, je rad pravil (kot o kaki družinski črti), »agresivna potreba po soljudeh«, je to njegovo lastnost poimenoval prijatelj Marijan Kramberger. Neskončno je užival v pomenkih z rojaki, zlasti ob šankih, da o  pesniški in tudi novinarski družbi sploh ne govorim. Peterica mariborskih literatov – Andrej Brvar, Marijan Kramberger, Drago Jančar, Tone Partljič, France Forstnerič – je bila očetova  ideja. Zganjal jih je skup kot kak pes ovčar, je zapisal Kramberger. To so bili še časi krokanj – ponočevanj, prepolnih alkohola in tobaka. In bila je skupina totalnih individualcev, ki ji po potencialu ni bilo enake, v bistvu niti v nacionalnem merilu ne. Pokrivali so vse žanre, vsi so bili vrhunsko nagrajevani (so še danes, trije Prešernovi nagrajenci). Fenomen se mi zdi sam po sebi tako vznemirljiv, da se čudim, da ni tema znanstvenih raziskav na naših filozofskih fakultetah. Na mariborski filozofski trenutno sploh ni sodobne slovenske poezije.

Oprostite mi za to uvodno zastranitev …

Tista naša haloška pot s polnim avtobusom bralcev mimo krajevne table Ljubstava do njegove počitniške hiše na Majskem vrhu je bila res nevarna. Avtobus je bil prevelik za ozko cesto. Bilo je kar malo strašljivo …

Morala sem dozoreti za očetovo poezijo. Kot študentka romanistike in slovenistike sem bila frankofilsko nastrojena. Med Baudelairom, Mallarméjem, Verlainom in drugimi poètes maudits – prekletimi pesniki – se z očetovo  poezijo nikakor nisem mogla zbližati. Spominjam se – nič travmatično – tudi svojih prvih poetičnih poskusov v gimnaziji in debate ob eni od pesmi, ki sem mu jo po dolgem zbiranju poguma celo upala pokazati. Skritiziral me je, neusmiljeno, in mi svetoval, da poezijo raziskujem, motrim in se ne pridružim plejadi povprečnic in povprečnežev na sceni.  Mogoče je bila po tem moja recepcija njegove poezije v času mojega študijskega formiranja zato malce revanšistična, a nimam občutka, da bi mu zamerila. Hvaležna sem mu. Če bi bila res talentirana, se gotovo takrat ne bi pustila odvrniti od pisanja. No, saj kasneje me je tudi od žurnalizma tiščal zelo stran. V kulturnem žurnalizmu sem se našla, izjemno uživala in očitno je bila moja potreba po pisanju zadovoljena.

Za vstop v očetovo poezijo sem potrebovala odmik, zrelost, leta so pretekla. Ko sva leta 1985 doživela svojo najhujšo izgubo, izgubo mame Marije pri njenih 49 letih, sva si postajala bližja. Dotlej ni bilo v njegovem življenju dosti časa za očetovstvo, ampak to sem razumela in sprejela. Ob nenadni absurdni mamini smrti sem se začela zatekati k njemu, obsesivno brati očetovo poezijo. Kot bi v njej iskala odgovor za absurd te strahotne izgube, ki sva jo skupaj dolgo prebolevala.

Kako pa gledate na očetovo ustvarjanja zdaj, ko je pred nami v eni knjigi tako rekoč cel očetov opus, »ko ga imamo tukaj, pred sabo, celega«?

Pri zbranem delu bi si lahko privoščila marsikaj vplesti, tudi kako osebno korespondenco, tudi novinarske prispevke, a zdelo se mi je, da moram ohraniti trdne gabarite čiste literature. Kot bi takole sopostavljena v kronološkem redu šele zares spregovorila v vsej svoji drugačnosti, svežini, »forstneričevskem« pesniškem in življenjskem zamahu. Temeljno vodilo mi je bila kakovost, moč intimne, individualne izkušnje. Dovolila sem si biti brez distance, pristranska, neposredna. Vsi nekdanji pomisleki, vsa nelagodja, ki so mi jih vzbujale javne ocene očetovega literarnega dela, so se prekvasili v nekaj, zdi se mi, zelo produktivno žlahtnega. Kot nekakšen vstop v kanon.

Zdaj sva šla sicer na konec, ko je knjiga že med bralci, zato je prav, da se vrneva na začetek … Delo je izšlo pri založbi Litera, bralcem pa bo gotovo všeč, da bodo ob zbranem literarnem gradivu našli še strokovne zapise, po drugi strani pa tudi zapis prijateljev in nekaterih družinskih članov. Kdaj se je sploh porodila ideja o taki izdaji in kako je potekalo urednikovanje?

Ideja je bila založnikova. Orlando Uršič iz Litere mi je na začetku nekega založniškega leta predlagal, da se lotimo Forstneričevega opusa. Da bo to nekaj posebnega za založbo, za prostor, ki Forstneriča premalo pozna in ceni. Zlasti mlajše generacije so pogosto izgorevale v neki iracionalni mržnji do Peterice, v nekakšni čudaški mešanici averzije, morda tihe zavisti …  Ker sem bila generacija tistih, ki so bili najbolj proti doslej najpotentnejši, najbolj nagrajevani generaciji mariborskih literatov, ki niso delovali zelo programsko, ciljano in se pri tem krasno razumeli, sem to mržnjo pogosto občutila kot žalitev, kot nekaj silno neproduktivnega. Nisem razumela argumentov v slogu »Peterica nas je zatrla« ali, še huje, nekaterih literarnih kolegov iz Peteriške generacije, ki so jih dobesedno diabolizirali. Kar ni »smrdelo po Peterici … (Marjan Pungartnik)«. Mnogim se je bilo težko, nemogoče odpovedati lokalnim popustom, se spoprijeti z neodzivnostjo z druge strani Trojan, ki se morda večini zdi folklorni absurd, a je ta ljubljanska fobija do Maribora v nekih še ne globalizacijskih časih obvladovala lokalno sceno, ne le pesniško. Tudi v novinarstvo se je zažrla. Kolikokrat sva se z očetom temu posmehovala …

Prizadel me je ta odnos tudi zaradi očetovega strastnega razdajanja za mentorsko delo. Kolikim mladim pesnikom in pesnicam je pomagal do prve zbirke.

Melita z očetom Francetom leta 2000, ko sta skupaj izdala knjigo o Jožetu Košarju. Fotografija: osebni arhiv Melite Forstnerič Hajnšek.

»Bom kdaj prestopil prag te hiše, / ki me gleda kakor tujca pes?« je zapisal v pesmi Hiša. V tej isti pesmi pa dodaja še: »K hiši pridem vselej po isti poti / in obstojim pred njo / vselej enako blizu / in enako daleč. / Nikoli za korak naprej, / kot da sem na verigi.« Hiša je sploh eden vidnejših motivov v njegovi poeziji … Kje in kako se je pravzaprav začela Francetova življenjska pot?

Rojen je v Pobrežju pri Ptuju kot prvorojenec med sedmimi otroki matere dninarice in očeta železničarja. Prvorojenci so bili posebej obremenjeni v tedanjih revnih vaških družinah, ta težka mladost in lakota sta mu v zgodnjih letih nakopali tuberkulozo. V svojih spominih, ki sem jih objavila v ZD, Kaj smo sanjali in kaj se je dogajalo, povedno zapiše: »Dovolj mi je bilo spanja z brati in sestrami v eni postelji, dovolj otepanja krompirjeve župe in slabo pečenega koruznega kruha v napol podrti peči … Poln kufer sem imel vasi in naše revščine: že od daleč, ko sem prišel zmučen iz šole, so mi moleli v roke kravji štrik …«

Po ptujski gimnaziji in končanem učiteljskem izpitu so ga jeseni 1950 poslali učit v Leskovec, sledil je Zavrč, dve dveletji, pa Višja pedagoška šola v Ljubljani, bivanje s Petrom Božičem v študentski sobi v Mostah. In druženje z Danetom Zajcem, Gregorjem Strnišo … Tudi ljubljansko obdobje je bilo dveletje precejšnje gmotne bede.

Po preboleli težki tuberkulozi je odšel v novinarstvo in v Maribor, na Večer. Pol poklicne dobe je bil na Večeru, pol na Delu. Med delom je diplomiral na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo iz komunikologije.

In kdaj ga je potem prvič obiskala muza za literarno ustvarjanje?

Nikoli mi ni govoril o svojih pesniških začetkih.

Leta 1956 mu je urednik Jože Košar v reviji Nova obzorja objavil prvo pesem v življenju Moj vlak je odpeljal v noč. V prvo zbirko, Zelena ječa, je ni uvrstil, ker se mu je zdela preveč svetlobna in preskromna. Četrt stoletja kasneje pa jo je uvrstil kot postmodernistični citat v celoti v zadnjo pesem Ljubstave.

Resneje se je pesniško začelo leta 1957, ko je prejel prvo literarno nagrado na natečaju ljubljanske revije Mlada pota. Pesmi Pomladna so dodelili 2. nagrado. Tudi te pesmi ni v nobeni zbirki. Tipično. Zato se pri zbiranju nikakor nisem odločila za kak po čudežu ohranjeni rokopis.

Nasploh je imel do svojih zgodnjih del poseben odnos – Zelena ječa je bila njemu pomembna, a ni upal ugovarjati Marijanu Krambergerju, najsijajnejšemu poznavalcu njegove poezije. V bistvu je imel srečo, da je za časa življenja že reflektiral večino njegovega opusa. Pravi privilegij. Uničujočo recenzijo za založbo Obzorja je o Zeleni ječi napisal Mitja Mejak. A jo je urednik Jože Košar vseeno izdal. Mejak je bil nad nekaterimi pesmimi sprva navdušen, ker je zavračal »dekadentna« Strnišo in Zajca, a ko je tudi v očetovo poezijo vstopila deziluzija in disharmonični subjekt, mu je očital »preveč oblikovane patetike za premalo pristna in poglobljena čustva in misli«.

Mislim, da je najpomembnejši prelom v njegovem pesnjenju pomenila tuberkuloza in bivanje po zdraviliščih. Bil je smrtno bolan, a so mu z novimi metodami zdravljenja uspeli zapreti kaverno v pljučih. Kal minevanja je bila zasejana vanj od rane mladosti. Spomnim se, da sem ga, kadar je premirno spal, ko sem bila majhna, zmeraj zbujala.

Ne spomnim se, da bi se v času mojega študija kaj pogovarjala o njegovi poeziji. Vse druge očetove življenjske vloge so bile zame očitno pomembnejše in sem to pesnjenje jemala bolj kot kak hobi. Danes berem to dediščino kot našo šifrirano družinsko zgodovino. Kaj vse je v njej, kako sem najdevala nove in nove ključe. Posthumno zbližanje z očetovo poezijo je bilo zame eno največjih življenjskih odkritij in privilegijev.

Če izhajava iz vašega zapisa v knjigi – kaj bi danes odgovorili na očetovo retorično vprašanje, ki sta se mu ob neki situaciji oba zgolj nasmejala, ko je vprašal: »Melita, kaj misliš, da sem zdaj klasik ali ljudski pesnik?«

To je bila bolj najina interna šala, ko sva se vračala z odprtja asfaltirane ceste na Ljubstavi, kjer je oče prerezal trak in so brali njegovo poezijo. Brali so osnovnošolci, ki niso bili kos kompleksnosti metaforike in je bilo res, razen verza Ljubstava, daleč in v blatu, težko karkoli razumeti. Res so se mi smilili ubogi recitatorji, ki so se potili od besede do besede, napačno naglaševali, zvenelo je res čudno.

V zvezi z umeščenostjo oziroma bolje neumeščenostjo očetove poezije v slovenske pesniške antologije, pa samo vem, da ga je bolelo, da ga v mnogih sploh ni bilo.

Zbirka Kaj je ostalo je urejena sistematično, kakor so si kronološko sledile posamezne izdaje. Prva pesniška zbirka Zelena ječa, ki ji Kramberger v svoji vrednostni študiji ne pripisuje kake večje teže, je izšla leta 1961. Kako je gledal oče na to prvo pesniško zbirko?

Težko je sprejel skoraj obči odklonilni odnos do zbirke Zelena ječa. Ko mu je novinarski in pesniški kolega Peter Kolšek ob 70-letnici in izidu Izbranih del Drava življenja pri Založbi Obzorja 1993 napisal spremno študijo, ga je njegova rehabilitacija Zelene ječe najbolj razveselila.

V bistvu je zbirko večina kritikov »raztrgala«, tako da je bil ta vstop kar travmatičen. »Padla« je v nesrečni čas, ko je slovenski intimizem novoromantičnega tipa ugašal, na pohodu je bila nova lirika nihilizma in prelamljanja starih humanističnih obrazcev (Zajc, Strniša). Knjižica, ki je bila na prvi pogled polna »nemirnih ptic sanj«, ni bila deležna večje pozornosti. Ampak bil je »napačno prebran«. Tudi naslov Zelena ječa ni tako preprost, kot je videti.

To zbirko jemati zgolj kot »presežni del slovenske intimistične zgodbe«, je izjemno krivično. Očetov pozni prvenec je ugnezden med intimizmom  in novim valom ekspresionizma, ki ju je seveda izjemno dobro poznal, a se ni našel v nobenem izmed teh rokavov. Forstnerič ni »minattijevski« niti »zajčevski«, čeprav je slogovno slednjemu blizu. Odločil se je za trpno resignacijo, redukcijo sveta na prazno peščeno puščavo. Peter Kolšek je postavil celo zanimivo trditev, da Forstneričeva poezija na Slovenskem nima ustrezne primerjave. Njega namreč tudi kanonizirane pesniške forme niso zanimale, njegov pesniški slog je – vsaj v večini – realistično narativen.

Mislim, da še čaka na nova branja …

Je pa v zbirki opazen tudi koncept jezikovne stiske, ki je preveval večino ustvarjalcev tistega časa (npr. v verzih Kako težko je najti oblo besedo – / izlizano kot kamen – / brez zvena). Kako je oče premoščal taka obdobja ustvarjalnih stisk in blokad?

V zbirki Dolgo poletje, ki je sledila, je ena sijajna pesem, ki najbolj precizno detektira to stisko, Iz cikla Pohod besed. Pogosto jo citiram, tudi na platnico knjige sem jo dala: » … hočem, da je od besede do besede / moja pesem molk in moč / in s tisoči pomenov naseljena tišina …«

Obdobja ustvarjalnih blokad smo čutili v družinskem življenju, tudi več alkoholnih eskapad je bilo tedaj in več odsotnosti. Niso bila lepa obdobja, a smo potrpeli. Vedeli smo, da potrebuje svoj mir. Z mamo sva se mu umikali, noči so bile dolge in hrupne, spominjam se glasnega »kljuvanja« po pisalnem stroju. Bil je isti kot za novinarstvo – in to je bilo prekletstvo, je rad pravil. Ta prehod iz dnevnega v nočno pisanje je bil zanj zmeraj težak, čedalje težji.

Druga pesniška zbirka, Dolgo poletje, ki ste jo omenili in je izšla leta 1968, je jezikovno bolj umirjena, slogovno bolj »forstneričevska«. Je to zbirko že mogoče razumeti kot predpripravo na njegov najpomembnejši korak, izdajo zbirke Pijani kurent (1971)?

V Dolgem poletju se mi zdijo absolutno najzanimivejše pesmi o poetiki, kot sem že dejala. Obseden je z »jalovostjo besed«, z njihovo lažjo, svetohlinstvom … V Pijanem kurentu, ki je sledil Dolgemu poletju, je našel nov svet in odgovor, nenavadno, da v tako uporabljenem mitu. In kar se mi zdi največja vrednost: prekvasil ga je v popolnoma svoj, avtentičen svet in precizno, s skalpelom svoje goste, bohotne mateforike zarisal po moje nekaj zelo unikatnega v tem prostoru. Problem je edino, da je hrup modernizma in tudi postmodernizma morda malce preglasil ta drugačen glas. A zdaj je priložnost tenkočutnega, svežega branja. Ko je pesniški svet končno totalno razvezan vseh velikih nacionalnih usodepolnih projektov. Kramberger se temu krasno posmehuje s sintagmo »nacionalni eskapizem«.

Nekateri bralci in teoretiki so ga radi označevali kot domačijskega pesnika, saj v svojo poetiko vključuje nekatere domačijske elemente, kot so Drava, Ljubstava, kurent. Seveda pa pozoren bralec kaj hitro ugotovi, da ta poezija popolnoma presega tovrstne oznake. Kako je France gledal na take označitve svoje poezije?

Razbesnele so ga! Ker, če pa kaj res ni, ni domačijski. Uporaba eksaktnega toponima pač tega ne določa. Sam je to najbolje razložil v korespondenci s Francetom Pibernikom, v knjigi epistol Med tradicijo in modernizmom (1978): »Pokrajina mi pomeni pri pesnikovanju isto kot kiparju snov, material … Taka je moja pesniška ekologija … Prve vreze v našo notranjo zrast je naredila snov našega otroštva.« Taka snov je zanj prst Dravskega polja, njeni sokovi, njene bilke, njeni vetrovi, zvoki, barve, dravski pesek …

Pesniška zbirka Pijani kurent (1971) je torej vsekakor unikatna, dovršena, predvsem pa izpisana s tolikšno vnemo in »ognjem«, kot da bo določeno verze vsak hip »razneslo«. Ob izrazni moči je zbirka še strukturno izjemno dograjena (npr. pri zaporedju pesmi Oblačenje–Slačenje, pesmi o zvoncih itd.). Kako so pravzaprav nasta(ja)le te pesmi? Kako pa je on doživljal to zbirko, za katero je navsezadnje prejel nagrado Prešernovega sklada?

Naloga je bila velika: združitev reistične in humanistične poezije. Zelo programsko se je lotil tega mita. Obsedal ga je, pomnim, od ranega otroštva, ko sem mu z ramen gledala v kurentove strašljive maske na vsakoletnih ptujskih kurentovanjih.

Ko je zapisal ob Pijanem kurentu »gromozanski cilj, ki ga seveda nisem dosegel«, mislim, da to ni bilo čisto zares. Zmeraj je tako nekako klecnil na koncu in resigniral, a ne čisto zares. Končno je prišla nagrada Prešernovega sklada, priznanja, dramatizacija v SNG Maribor, veliko publicitete, morda največ dotlej.

Malce me skozi čas preseneča, da ga okolje v svojo kurentologijo ni sprejelo, kot bi si zaslužil, kot je sprejelo npr. Kerblerja, Štegra, Remca, Miheliča. Forstneriča nekako pozablja. Tudi Dnevi poezije in vina v njegovem mestu se ga še niso nikoli spomnili, kar me tudi čudi. Vendarle Ptuj nima toliko kvalitetnih pesnikov.

V zbirki je nekaj tistih verzov, ki nenehno izzivajo in vznemirjajo, npr.: »Zato kurenti ne umrejo. / Kurenti znorijo. /…/ Kurenti v dirjajoči čredi / čutijo v žilah moč /…/ na rogovih pa jih sladko peče / neviden čredni obroč /…/ človek si iz kurentske kože želi, / kurent pa od človeka v sebi zboli.« Kdo je v tej igri bolj »demoničen«, človek ali kurent?

Pa saj med kurentom in človekom je vendar enačaj. V Pijanem kurentu je očetov pesniški svet zaživel najbolj programsko. Kako zelo drugačen je v tem svojem programu od hkratnih pesniških generacij. Ko neha biti prvooseben, kot je bil še v Zeleni ječi, je najbolj avtentičen, najbolj samosvoj. Imanentizem in determinizem sta glavni vsebinski sestavini te poezije. Nobenega velikega humanističnega načrta, zgolj gnanost nagonov, stisk posameznika v ideološko, eksistencialno blodnem svetu. Daleč od folklorizacije je Forstneričev kurent. In četudi je pesniški svet real(istič)en, geografsko, socialno determiniran, kmetski, ni niti malo idiličen ali nostalgičen. Ravno nasprotno. To »forstneričevsko« kmetstvo, ta neka lokalna ruralnost, ki so jo nekateri napačno interpretirali kot domačijstvo, je daleč od kake klene in zdrave prvobitnosti. Daleč od kakega reymontovstva ali rousseaujevstva. Ta svet je krut prostor permanentne neizpolnjenosti, konfliktov. Sama vem, koliko študija filozofije, sociologije, tudi vpliva eksaktnih znanosti je konzerviranega v tej poeziji. Oče je sam zapisal v Orfejevem spevu, antologiji svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov (Nova revija, 1998), kako ga je Thomas Stearns Eliot poleg precizne tvorbe verza, divjega, a kljub vsemu strukturiranega asociiranja, citiranja drugih pesniških kulltur, naučil tudi tega, da ni apriornih poetičnih besed in povedi, ampak da je pesem vse, kar se poetsko-strukturno zrašča v pesemski kontekst, torej tudi »poetika grdega«.

Neizprosno energijo kurenta France prikliče ne le z izjemnimi slogovnimi prvinami in spretno vpeljavo estetike grdega, pač pa tudi s posebnim, skoraj hipnotičnim pesniškim ritmom. Slednjega lahko zasledujemo tudi v pesniških zbirkah, ki sta sledili –  Pesniški list 32 (1976) in Ljubstava (1981). Kaj sta v razvojnem smislu pomenili ti dve zbirki?

Pesniški bestiarij Kurenta je neverjeten, osupljiv, od nekdaj me je fascinirala ta očetova  bohotna, kot laser precizna metaforika in uročujoči ritem.

Težko takole ocenim »razvojni smisel« dveh tako različnih del. Pesniški list 32, se mi zdi, je bil bolj nekakšna vmesna naloga, nekak zanimiv interludij.

Na tem mestu bom malo pristranski. V zbirki Ljubstava je namreč meni najljubša Forstneričeva pesem Moja mati že od ranega jutra. Dom, družina, prijatelji … vse to so očitno elementi, ki jih je rad vnašal v svojo poezijo. Ali ni to pravzaprav pesniška zbirka, v kateri na najbolj žlahten način opeva »svoje« ljudi?

Peter Kolšek Ljubstavo označi kot »eno najvišjih razglednih točk povojne slovenske lirike«. Se smem pristransko strinjati?

Absolutno je Ljubstava najbolj žlahtna, najbolj njegova, najbolj zrela, žal poslednja knjiga pesmi. Kocbekova Zemlja mu je bila veliki navdih.

Ljudje in medčloveški odnosi pa so pomembno krojili tudi teme njegovega pripovednega sveta. Izdal je zbirko novel Brlog (1987), s podnaslovom Zgodbe o zakoncih. Tudi v teh novelah so ljudje »žrtve« posebnega determinizma. Kdo so pravzaprav zakonci, ki so se znašli v teh novelah?

Mi, njegovi bližnji, vemo, da je skozi zgodbe precedil mnoge naše resnične zgodbe, travme, prelomne dogodke, bližine in dalje. Vse je v njih, a tega ne gre premočrtno poenostavljati. Mene je presenetilo, da je oče tudi sijajen prozaist, kako njegova naracija v nekem visokem, vročem ritmu vibrira, kako z gostoto izraza mami in hkrati utruja bralca. Žal mi je, da ni v tem žanru napisal še česa. Očitno se je tudi njegov publicistični dar lahko razmahnil v prozi. Kot diplomirani komunikolog je bil vedno zelo strog v ločevanju denotativnega in konotativnega diskurza. Tako kot je on to strogo zamejeval, je malokdo.

Prav posebno mesto pa ima v njegovem opusu tudi ustvarjanje za otroke. V zbirki Srakač (1970) se pripovedovalec spretno vživlja v svet otroka, ki doživlja vojno. Kako so nastajale te črtice?

Srakač je res njegova avtobiografija. Najnatančneje očeta in njegove bližnje spoznavam še zdaj, po toliko desetletjih, prav v teh črticah. Tudi domačini s Pobrežja in Vidma prepoznajo marsikateri prostor, lik, dogodke. Ko smo imeli predstavitev knjige zbranih del na Vidmu, so se mnogi spominjali marsičesa, o čemer piše v Srakaču. Vesela sem, da sem v zbrana dela uvrstila tudi otroški knjigi, zaslužita si, v vseh pogledih.

Pri tej drugi otroški knjigi mislite na pesniško zbirko Bela murva (1976) … Nekatere pesmi v njej učinkujejo tako, da bi jih lahko mirno umestili med poezijo za odrasle, saj so tematsko kar zahtevne, npr. Včasih moja hči pomisli, Škilasta vetrovna hiša … Na drugi strani so lahkotne, igrive pesmi, kot so: Spis o sestri, Dedkova slika, Hitra pesem … Po kakem ključu jih je umeščal v zbirko?

Pojma nimam, kako jih je umeščal. Mene je zabavalo, ker so se nekatere pesmi znašle v čitankah, recimo Dedkova slika. Danes nekatere pesmi celo repajo, recimo Hitro pesem. Očitno se preživele. Vesela sem, da je tako. In še en dokaz, kak večen iskalec je bil oče, v vsem se je moral preizkusiti. Morda pa so za otroški opus krive tudi mamine prošnje, da ji pomaga s čim svežim v vrtcu, kjer je bila vzgojiteljica.

Če bi bil oče še živ in bi ga danes drzno vprašali: Kaj je ostalo? Na kaj bi bil v svojem opusu še posebej ponosen? Kaj bi nam odgovoril?

Na Ljubstavo najbolj. Tudi na neverjetne odzive mlajših pesniških kolegov in kolegic iz njegovega najožjega okolja. Mnogi so ga začeli zdaj brati celo prvič. In so bili osupli. Nagovarja jih na nov način – in to se mi zdi najpomembneje, namreč: vstop v kanon! In nikakor ne smemo dopustiti, da bi opus, od mnogih še neprebran, za vedno nekje obležal …