AirBeletrina - Porušena mesta so nepredvidljiva kot karibski orkani
Montaža 10. 1. 2014

Porušena mesta so nepredvidljiva kot karibski orkani

Tretja zgodba o mestih

 

Foto: Daniele Croci

Najpogosteje so porušena mesta trmasta kot biki in svojeglava kot opice. V sebi nosijo neodtujljivo lastnost, da hočejo iz svojih življenj iztisniti diametralno drugačne stvari, kot se od njih pričakuje. Porušena mesta so, podobno kot živa mesta, obupana mesta, histerična mesta, oceanska, premična, pretolčena, nežna, simulirana, siva, zapuščena, stara, vržena v svet po vnaprej pripravljeni podobi, ki se sfiži v trenutku, ko zaživi. Težko je razložiti, zakaj se to dogaja prav mestom, ki so vendarle narejena iz trdnih stvari, recimo iz kamna ali betona ali železa, včasih tudi iz kopalnih kadi, frnikol ali kokosovih orehov; skratka iz materialov, ki so, drugače kot meso ali kri, daljnosežno odporni na točo, veter, srečo, žalost in druge vremenske neprilike.

O teh materialih bi lahko rekli marsikaj, a bi bilo marsikaj prilično brezpredmetno. Kajti težko, če ne najtežje, bi bilo razložiti, kateri material je tisti, ki daje porušenim mestom, podobno kot vsem drugim mestom, njihovo osnovno, najbolj neodtujljivo lastnost, torej živost.

Foto: Daniele Croci

Ko so ljudje gradili Havano, ko so gradili Berlin ali Lenart ali Celje, so se – vsak zase in malo tudi skupaj – držali svojih srčnih, dobrosrčnih, širnih in šablonastih načrtov. Pri tem so pozabili, da je načrt beseda, ki se udejanji v prihodnosti, iz česar izhaja, da je že vnaprej obsojena na propad. Prihodnost je namreč zaljubljena v pojme, kot so revizija, aneks k pogodbi, nezgoda, nezgoda pri delu, višja sila, kolateralna škoda, borzni zlom. Prihodnost se poigrava z načrti, kakor se ljudje poigravajo z mesti, zato je zgodovina mest pravzaprav zgodovina spodletelih načrtov.

Podobno kot Havana ali Berlin ali Lenart ali Celje je zgodovina spodletelih načrtov polna izginulih mest, katerih duše nimajo kam, smrt pa je vendar že tukaj.

Foto: Daniele Croci

O tem zelo veliko vedo mesta na Aveniji 23 v Havani. Histerično mesto, sladoledno mesto in ogromno mesto, pravzaprav konglomerat, ki straši v bližini pokopališča Cristobal Colon. Prav tako o tem zelo veliko ve porušeno mesto med Alexanderplatzom in Opero v Berlinu.

Najprej histerično mesto. To mesto, ki teka-teka (podobno kot ježek) po najbolj prometni žili havanske četrti Vedado, kjer ob navadnem dnevu ne moreš dihati od nasičenega smoga in tropske vročine, je, podobno kot Rambo ali James Bond, že tisočkrat ušlo zanesljivi smrti. Tolikokrat je že skoraj umrlo, da je prepričano, da ga do smrti loči samo še en napačen korak pri semaforju, samo še en žebelj na asfaltu ali preluknjana guma na mopedu. Recimo kak nepridiprav, ki bo pri avtomatu z zračnimi puškami, na katerem piše »Nuestro deber es luchar«, namesto v stare pločevinke za fižol ali kondenzirano mleko, ki so razporejene po polički, ustrelil v nebo, da se bo preluknjalo in začelo krvaveti. Histerično mesto si kar predstavlja, kaj bi se zgodilo po tem, policisti v uniformi bi zaprli vse dovoze do Avenije 23, izolirali bi državne distributerje kruha, uničili kioske s svinjskimi zrezki in črnim rižem, sezuli vse visoke pete za tango in utišali vse jazz klube s pogledom na ocean. Hrup in brezglavost prometnega zamaška bi utihnila in histerično mesto bi v trenutku ostalo brez svojega bistva in potem …

Foto: Daniele Croci

Sladoledno mesto o smrti ne želi razmišljati, a se je od podzavestnega strahu in basanja s kalorijami že čisto zredilo. Ko se je nazadnje pogledalo v morje pri Marini Hemingway, je opazilo, da od debelosti še komaj diha, kar ga je prestrašilo na smrt.

A pravi vzrok, da sta histerično in sladoledno mesto tako obsedeno z idejo o smrti, je neposredna bližina ogromnega mesta, pravzaprav konglomerata, ki straši okoli pokopališča Cristobal Colon. To je mesto, ki je zraslo iz mnogih mest, ki so – v nasprotju z vsemi načrti – propadla sredi belega dne in se prelevila v svoje nasprotje.

Foto: Daniele Croci

Recimo park Martí, veličastno mesto športa. Zgradili so ga ob vseameriških igrah, ki jih je Havana gostila avgusta 1991. To športno mesto je imelo vse: sobice za trening, pokrito košarkarsko dvorano, igrišče za bejzbol, skvoš, dvoranski nogomet, tribune, slačilnice, imelo je tudi pisto za dvoransko kolesarjenje in dva prelepa odprta bazena. A nekaj mesecev po največjem športnem dogodku na Kubi, na katerem je sodelovalo skoraj štiri tisoč športnikov iz 39 držav, se je zgodil razpad Sovjetske zveze, najmočnejše in najpomembnejše zaveznice kubanskega blagostanja. Začelo se je obdobje pomanjkanja, »periodo especial«, in dobra kondicija športnega mesta je za Havano postala zadnja briga.

Foto: Daniele Croci

Oslepeli reflektorji in gluhi zvočniki, luknjasti ringi in rjasti bazeni potrebujejo zagotovilo, da lahko v miru umrejo. Če ne, se v posmrtni agoniji spremenijo v zveri: v zatohle sobe z razpadlimi blazinami, v prebutane tekvandoje in ukinjene rokoborbe, v prepišne hodnike, ki smrdijo po urinu, v strope, ki so vlažni in črni, v rjo, ki se zažira v pljuča, in v žalost, ki zaduši vsako upanje.

Takšne zveri imajo veliko skupnega s porušenimi mesti, ki se, podobno kot berlinsko mesto grad-palača-grad med Alexanderplatzom in Opero, ne morejo sprijazniti, da so jih preprosto zravnali z zemljo in pozabili. V besu in nemoči huronsko tulijo po vesolju ter razmočena kakor viharji iščejo prihodnost na vsakem koraku. Podkupujejo kapitane na ladjah za križarjenja, da jim dovolijo, da začasno plujejo z njimi, kar ima za posledico, da se ladje pod preveliko težo potopijo sredi Donave ali pri italijanskem otoku Giglio. Včasih se porušena mesta od maščevalnosti zarijejo v človeški um in naredijo, da se sprožijo vojne, včasih pa, razbeljena od obupa, bruhnejo nazaj na površje v peščenih vulkanih, ki se za tedne in mesece prilepijo na nebo in onemogočijo vse letalske polete.

 

Foto: Daniele Croci

Zdaj torej že veste, da je ogromno mesto, konglomerat, ki straši okoli pokopališča Cristobal Colon v Havani, mentalno zatočišče za mesta, ki jih »razvojni projekti« pošiljajo v smrt. Ta mesta, obupana, izbrisana, usahla, zminirana, avtonomna, zbombardirana, revna, še revnejša, alternativna, ignorirana, prodana, porušena, izginula mesta z vsega sveta pretakajo svoje duše v kamnite nagrobnike neznanih ljudi na pokopališču Cristobal Colon in upajo, da jih bodo drugi ljudje, tisti, ki na nagrobnike nosijo rože, kdaj zagledali v sanjah. Edina misel, ki ta izginula mesta ohranja pri upanju, je misel, da bodo ljudje srečni ob sanjah, v katerih bodo uvideli, da vsako umrlo ljubljeno srce živi v svojem umrlem ljubljenem mestu.

Pri čemer je težko, če ne nemogoče razložiti, kaj je tisto, kar daje umrlim ljubljenim srcem in umrlim ljubljenim mestom njihovo osnovno, najbolj neodtujljivo lastnost, torej živost.

Foto: Daniele Croci

(Prva in Druga zgodba o mestih sta objavljeni v reviji Emzin, Meje mesta, november 2013)