Ko so v petdesetih začeli vzpostavljati Transverzalo, so do Postojne izgubili zalet iz mnogo razlogov, ne samo zaradi oblasti. Eden izmed njih je bil gotovo tudi prepričanje, takrat kar precej razširjeno, da bo že do tja predolga. Ko sem to pravil enemu naših znanih ultramaratoncev, se je nejeverno zasmejal, a potem se je spomnil: »Seveda, oprema je bila v tistih časih predpotopna. S takšno prehoditi nekaj sto kilometrov, no, najbrž ni bila šala.«
Podplati gojzarjev dobesedno okovani z žeblji. Prav nič lažji in nič manj okoren nahrbtnik, podedovan od starega očeta, ki se je s tem mastodontom na ramah boril na soški fronti. Da o vsebini nahrbtnika sploh ne bi: hrano in pijačo so prenašali v pločevinasti posodi! A od srede prejšnjega stoletja ni napredovala samo pohodniška oprema. Tudi pričakovanja v zvezi s tem, kaj pomeni urejena pohodniška pot, so danes precej večja. In toliko bolj je jasno, kaj sploh pomeni hoditi.
V zvezi s Transverzalo je v petdesetih mnoge skrbelo, da bo 600 kilometrov morda preveč tudi zato, ker so bili slabo razgledani. Takšna zamejenost je danes nerazumljiva, toda takrat pač niso imeli vsega na konicah prstov, kot imamo v zadnjem desetletju ali dveh. Tako po drugi svetovni vojni ni bilo splošno znano, da so v ZDA že v tridesetih nastale prve sodobne planinske transverzale: pobuda za prvo, ki se je imenovala preprosto Dolga pot, je vzniknila leta 1910, leta 1930 pa je po glavnem gorskem grebenu ameriške zvezne države Vermont šlo že vseh njenih 439 kilometrov. In pri nas širša javnost v petdesetih ni vedela, da je skrb glede prevelike dolžine Transverzale nesmiselna, saj je ena teh ameriških poti, Apalaška, ki so jo otvorili leta 1937, kar sedemkrat daljša kot polovička Transverzale od Maribora do Postojne.
Vsaj Globoko Grlo mi je sicer zatrdil, da je spadal med peščico, ki je vedela tako za ameriške dolge poti kot za nekoliko krajše francoske vélike ture. Načrt nacionalne mreže slednjih so namreč razglasili leta 1947 in jih nekaj speljali že v prvih letih po drugi svetovni vojni. Do konca štiridesetih naj bi bila na primer vzpostavljena verjetno najbolj znana evropska alpska transverzala, takrat blizu 700 kilometrov dolga GR5 od Ženevskega jezera do Azurne obale, danes razširjena na 2200 kilometrov. A Globoko Grlo in drugi, ki so vedeli za dolge poti in vélike ture, so menda imeli svoje razloge za to, da so molčali. In zato se je marsikomu zdelo bolje, da se ni speljalo celega kroga Transverzale, temveč se je ustavila že v Postojni in potem končala na plaži. Da zagotovo ne bi bila predolga, so jo malo okrajšali tudi pred Postojno. Predvsem traso od Porezna do Idrije so potegnili v karseda ravni črti, čeprav so s tem preskočili hribovji, ki nista le eni vidnejših planinskih, temveč sta vogalnika slovenske planinske in splošne zavesti. Resno, iz Transverzale črtati Škofjeloško hribovje in Polhograjce je prav tako absurdno, kot če bi iz Pregleda slovenskega slovstva v tiskarni iztrgali poglavje o Tavčarju, ker bo sicer treba preveč naložiti na tovornjak. Kot če bi nacionalki prepovedali predvajati Cvetje v jeseni, ker da se s tem promovira zastarele odnose med spoloma. Kot če bi se na gimnazijah nehalo obravnavati Visoško kroniko, ker bi znala biti najboljši slovenski roman.
Kdor je vedel za starejše tuje transverzale, mu je bil znan še en dober razlog, da se Transverzalo spelje prek Škofjeloškega hribovja in Polhograjcev. Ameriške dolge poti in francoske vélike ture so namreč, če je bilo to le mogoče, spravili čim bližje urbanih središč. Prav prebivalcem slednjih najbolj manjka naravno okolje in v najboljšem primeru se razgibavajo v kakšnem nadomestku pravih gora in gozdov, ki nima mnogih bistvenih učinkov narave. Da bi prav te ljudi zvabili na plano, so uredili celo pristopne poti, kakršna gre na primer iz središča New Yorka do Apalaške poti, ki se metropoli nalašč približa vse do zadnjega, kolikor toliko naravnega okolja na obrobju velemesta.
Zato gre popravljena trasa Transverzale s Porezna vse do Škofje Loke, kjer pobere pristopnike iz Kranja. Šele nato gre proti Idriji prek Polhograjcev, v katerih nanjo prispe pohodnik iz Ljubljane. S tem je odpravljena največja pomota stare polovičke južno od Julijcev in je Transverzala obenem lahko nadgrajena s povezavami do tistih, ki jo najbolj potrebujejo. A trasa ima na tem delu še kakšen manjši problem.
Seveda nikakor ni pričakovati, da je popravljena pot povsod popolna. Kot na primer na kratkem raztežaju od Breznice pri Žireh do Ledinskega razpotja, ki ga je naša trojka nalašč začrtala v slogu stare trase od Porezna do Idrije, torej vse preveč po cestah. V izziv podjetnim in ponosnim ljudem tistih krajev: če bodo želeli k sebi prek Transverzale privabiti več pohodnikov, ki konec koncev pustijo za sabo kakšen kovanec, bodo gotovo uvideli potrebo po trasi, ki bo lepše speljana tem krajem tudi v večjo čast.
Kakšen popravek smo vseeno izvedli, sploh če se je očitno boljša pot ponujala sama od sebe. Eden takšnih delov je med Idrijo in Mrzlo Rupo. Po starem je šla pot iz Idrije naravnost navzgor proti Hleviški planini, zato je bila v vročini glavne planinske sezone mnogo manj prijetna od nove trase. Sploh pa se je po starem zgrešilo ravno najboljše od tehniške in naravne dediščine v okolici Idrije, čeprav je večina teh biserov lepo nanizanih na skoraj vzporedni in označeni Idrijsko-cerkljanski poti.
Nova trasa Transverzale je blažilno hladna. Od Idrije gre namreč v senci ob rakah, več kot štiri stoletja starem vodnem kanalu, po katerem se pretaka del mrzle Idrijce. Od tod prijeten hlad celo v razgretem poletju in s tem je povezana tudi kakšna zanimivost ob njej. Recimo kamšt, največje leseno vodno kolo v Evropi, ki je torej prav s pomočjo vode črpalo vodo iz rudniških globin.
Ko trasa zapusti rake, zanimivosti nikakor ni konec. Tam je najkrajša reka te zaplate sveta, Jezernica, dolga 55 metrov. Začenja se pri še bolj slavnem Divjem jezeru, iz katerega vsake toliko potegnejo truplo kakšnega potapljača; pod jezerom je sifon s tako zahrbtnimi in močnimi tokovi, da je vzel že kar nekaj drznih življenj, a še vedno ni znana njegova globina. Tudi okolica malega jezera je dih jemajoča. Obdaja ga zatrep visokih, prepadnih sten, da leži na njem kar malo srhljiva senca. To še poglablja bogato rastje okoli jezerca, tako zelo raznoliko in s polno posebneži, da že stoletja navdušuje botanike. Od stopljenega apnenca težka voda jezera pa je tiste značilne, hipnotične turkizne barve in običajno tako neskaljene gladine, da leži nad njo čuden mir. Če kakšnega fanta pograbi, da bi zalučal žabico in se skloni za primerno ploščatim kamenčkom, ga njegova sestra zgrabi za roko.
»Se spomniš stranskega vhoda v Morio?« ga vpraša, ne brez ljubeče ironije do bratovega navdušenja nad vsem superjunaškim in visokofantazijskim.
A dlan je gluha in slepa za takšno ironijo in prav previdno odloži kamen, ki ga je pobrala. Prizor je vendar res kakor iz kakšnega fantazijskega sveta in s svojim nenavadnim spokojem prikliče v spomin tisto jezerce ob skalnatem vhodu v škratje kraljestvo Moria, katerega gladine ne gre zmotiti. V njegovih neizmerjenih globinah bi bilo prav lahko kaj gigantskega z dolgimi, bledozelenimi, svetlikajočimi se lovkami. Kaj, kar se zna razburiti, pa zato, ne zaradi obilnega deževja, iz jezerca na sekundo bruha do šestdeset kubičnih metrov vode.
Čudes tudi s tem še ni konec. Potem ko se pot povzpne na Hleviško planino, napravi stara trasa po dolgih kilometrih soncu izpostavljene ceste ovinek do Vojskega, od katerega je nato spet precej neprijetne ceste do Mrzle Rupe, zadnjega zaselka pred Trnovskim gozdom. Nova trasa pa se s Hleviške planine lepo počasi spusti proti vzpenjajoči se soteski Idrijce, nazaj proti hladu reke. In ko se steza nazadnje spet stakne z Idrijco, je pred nami še ena krasna zapuščina nekdanjih dni, klavže. V bistvu gre za baročno zajetne jezove, krite s streho, pred katere so zložili kupe lesa, ki so ga bili vedno lačni rudniški rovi dvajset kilometrov niže ob toku. Ko je bilo pred pregrado do trinajst tisoč kubičnih metrov debel in akumulacijsko jezero polno vode, pa so odprli velike pretoke, da je silni val odnesel les vse do Idrije. In te konkretne klavže so med najstarejšimi ohranjenimi, saj so jih začeli graditi leta 1767, ter so s skoraj enajst metrov debelimi zidovi tudi najbolj krepke.
Kmalu po klavžah je krajši odsek te poti tak, da po njem v kakšnem večjem dežju ni treba hoditi. Tam gre trasa tik ob strugi in takoj postane jasno, v kaj se lahko spremeni sicer milo žuboreči potoček: ni ga, ki bi kaj takega preživel. A ta odsek je dolg le nekaj sto metrov, in če se ni ravno utrgal oblak, je zgolj v dodatno razvado. Pot je namreč treba najti skozi slikovit razval velikega kamenja in izruvanih debel, med katerim gre slediti predvsem toku vode; markacije je odneslo ali jih vsaj prestavilo, GPS pa je pod strmimi pobočji soteske vse prej kot natančen.
Ko Transverzala nazadnje prečka Idrijco in zavije v južno pobočje njene soteske, je višinska razlika, izgubljena s tistim zložnim spustom s Hleviške planine, že povsem nadoknadena. Vzpon do Mrzle Rupe se tako komaj opazi, se je pa v njej nujno ustaviti: temu zaselku kot omenjeno sledi Trnovski gozd, v katerem ne gre računati na to, da bi se našlo kaj vode.
