AirBeletrina - Ponovno prebrano: Onettijeva Santa María
Panorama 28. 7. 2022

Ponovno prebrano: Onettijeva Santa María

Fotografija: Wikipedija

Na kateri strani reke Río de la Plata leži mestece Santa María? Na nepravi, nedvomno. Bolj na strani Montevidea ali na strani Buenos Airesa? Mar je to pomembno? Kajti ko je Juan Carlos Onetti opazoval junaka Juana Marío Brauseno, kako je gledal doktorja Díaza Greya, ta pa trg Santa María v pristanišču skozi okno ordinacije, se je spominjal obiska mesta Paraná, v provinci Entre Rios v Argentini, ki je deloma dalo podobo Santa Maríii. Toda – je to res pomembno? Najpomembnejše je, da je Onetti Santa Marío moral ustvariti in jo je potreboval vsaj toliko, kot je Santa María potrebovala Onettija. Četudi ga je fasciniral Faulkner in je zato po njegovem vzoru ustvaril lastno Yoknapatawpho na nabrežju reke Río de la Plata; kajti potreboval je popoln nadzor nad pristaniščem – nadzor, ki ga zaradi političnih okoliščin ni mogel imeti ne nad Buenos Airesom ne nad Montevideom.

Onetti pokašljuje in kadi v Buenos Airesu, medtem ko ustvarja pristanišče Santa María. Po njegovih besedah je diktatura Juana Dominga Peróna izničila tisto, kar je sam imenoval Montevideo-Urugvaj, in skromno finančno stanje mu ni omogočalo, da bi se vrnil v svoje pristanišče. V času pisanja mu je tako primanjkovalo natančnejših informacij. Potreboval je poseben kraj, kamor je kasneje usidral Ladjedelnico, na katero je prav tako naletel, medtem ko je na drugi strani reke s stisnjenimi zobmi prenašal revščino. In večno vprašanje, ki visi v zraku, četudi morda trapasto: kaj predstavlja ladjedelnica?

Če želimo resnično umestiti njegovo Ladjedelnico, da bi določili kraj, kjer se nahaja – čeprav ga je možno prenesti, prestaviti – nam ta nenehno uhaja in se izgublja pred našimi koraki; nikoli na zavzame natančnega mesta in nikoli ne obstane. Z njo pridejo protagonisti Larsen, Gálvez in Kuntz in ženska v moških čevljih.

Juan Carlos Onetti Borges Fotografija: Wikimedija

Juan Carlos Onetti (1909–1994) je svojo pisavo brusil med Montevideom in Buenos Airesom, bival je v puščobni tropski tundri, v drugotnih, zapuščenih literarnih krajih, v umazanih uredniških pisarnah, da je pri življenju ohranjal tednik la Marcha in izdajal svoje knjige, ki so se dolga leta valjale na mizah po znižanih cenah, medtem ko si je ves literarni svet okoli vratu že zavezoval servete v pričakovanju tako imenovanega latinskoameriškega booma, ki je izza biljardne mize zvlekel tudi tega zagrenjenega starca in ga postavil pod žaromete mlačnega priznanja in ga oklical za strica oziroma botra magičnega realizma, kmalu zatem pa je vojaška hunta starca umaknila iz javnega življenja v psihiatrično ustanovo in ga tako kaznovala, ker je kot član žirije podelil nagrado kratki zgodbi, ki je kritizirala vprašljivo delovanje urugvajske policije.

Nato je prišlo izgnanstvo v Madridu, iz katerega se Onetti ni več vrnil na nobenega od bregov Ría de la Plata. V ekzil, ki ga lahko beremo tudi kot odsev prihoda enega izmed protagonistov romana, zvodnika Larsena, ki je bil prav tako padel v nemilost in s čolna sestopil in prispel v pristanišče Santa María, skupaj z debelo gospo, ki je imela v roki košaro z dojenčkom. Kot korake obupanega zvodnika, ki je samo nekaj dni kasneje, že na ozemlju ladjedelnice, brezvoljno in žalobno dvoril zabiti edinki nekega Jeremiasa Petrusa, lastnika razpadajoče ladjedelnice …

To je proza, ki je prežeta z večnim obupom, mračnostjo, neutolažljivostjo; Onetti v Ladjedelnici obda svoje protagoniste v plasti izgubljenih sanjarjenj, pretkanih laži in odtujenih čustev. Ta dolga veriga pomanjkanja zraka, ki jo je čutiti v njegovi prozi, se je začela nekega vikenda v Buenos Airesu, ko je mlademu Onettiju začelo primanjkovati cigaret – v mestu je ob sobotah in nedeljah vladala prohibicija pri prodaji tobačnih izdelkov in Onetti si ni priskrbel dovolj velike zaloge cigaret,  – tako da mu ni preostalo nič drugega, kot da je s pisalnega stroja odpihnil prah in se spoprijel s tesnobo, vse dokler ni končal prvih petintridest strani romana Vodnjak (El pozo).

V Ladjedelnici imamo opraviti z junakom, ki mu življenje ves čas uhaja, je brez motivacije, vdan v usodo, brez prefinjenosti, vedno znova ubira bližnjice, se vsako jutro obrije, se pogleda v oči v ogledalu in se prepozna zaradi nesreče in v nesreči. Človek, ki si k prsim prvič v življenju pritisne šopek vijolic pred cerkvijo, ko smrt ni več daleč, da bi jih podaril butasti, okorni ženski z gromkim smehom, s telesom jegulje, v trapastih, otroških oblačilih.

Ni naključje, da si Onettijev Larsen misli, »da bi nek verjetni bog moral nadomestiti pekel, kot si ga predstavljamo, z manjšimi, individualnimi pekli,« ko skupaj s prebivalci gleda, kdaj se bo prižgala lučka, ki naznanja vsakodnevno ponovno odprtje beznice Chamamé. Ta bar ni ne boljši ne slabši od česarkoli, kar se razprostira med Santo Marío in ladjedelnico. Povsod vlada nek splošen pekel, v katerem nesrečo nosijo vsa telesa, v katerih se kopiči zgolj mraz. In Larsen, ki se po besedah Díaza Greya ne zaveda »da se je rodil, zato da bo umrl,« temveč zato, da bi zmagoval in se postavil nad druge, svoj propad in brezsramnost razkazuje tudi tako, da išče zapuščene ulice, po katerih se odmev njegovih peta med hojo v tišini noči sliši glasneje.

Onetti, trpek urugvajski pisatelj, obkrožen s tradicijo domišljiske literature, je med prebavljanjem le-te počasi začel ustvarjati lastno fantastično urbano literaturo, ki govori o ločitvah, razhodih, trpinčenih življenjih, praznih obljubah ob glasbi tanga, ki odmeva v daljavah. Onetti je s Santa Marío ustvaril kraj, kjer je lahko svojo poetiko – poetiko nesrečnikov – izražal v kompleksnih in obenem preprostih strukturah, a vedno v propadajočem, dekadentnem okolju. In prav ta poetika – in ne pisatelj – je njegove junake vedno znova obsodila na eksistencialno bedo in polom. Onettijeva proza v Ladjedelnici in drugih delih tako ne more spregovoriti o srečnih družinah iz Tolstojevih romanov, za katere ruski pisatelj pravi, da so si med seboj vse podobne. Njegov literarni skalpel je lahko operiral le tam, kjer je bila socialna gniloba najbolj vidna; tam, kjer obsodba na neizogibni konec čaka vse in je po pisateljevih besedah najbolj očitna.

 *Ladjedelnica, prevedla  Alenka Bole-Vrabec. Murska Sobota: Pomurska založba, 1978.

Opomba:  

Juan Carlos Onetti Borges (1909-1994) je bil urugvajski pisatelj, ki je do diktature živel med Montevideom in Buenos Airesom. Je avtor ducata romanov, številnih zbirk kratkih zgodb, redno pa je pisal in objavljal tudi v dnevnem časopisju.

V Latinski Ameriki velja za enega najpomembnejših prozaistov, v Urugvaju je bil po padcu režima razglašen za najpomebnejšega pisatelja 20.stoletja, pogosto ga označujejo kot predhodnika sodobne latinskoameriške eksistencialistične proze in očeta latinskoameroškega booma. Cenjen je bil zlasti med svojimi kolegi in kritiki, med izgnanstvom v Madridu, kamor je prebegnil v sedemdesetih letih, je leta 1980 prejel nagrado cervantes. Kljub številnim priznanjem in naklonjenostjo kritike, njegova proza nikoli ni dosegla široke bralske publike, saj so njegova dela v veliki meri prežeta z mračnostjo, pesimizmom in brezupom.

Zadnjih deset let življenja ni več zapuščal stanovanja; obiske je sprejemal v svoji sobi, pil viski, kadil in bral. 

V slovenščino sta prevedeni deli roman Ladjedelnica in zbirka kratkih zgodb Žalosten kot ona in druge zgodbe (prevedla Neja Križan Žagar, Nova Gorica: Educa, Melior, 2008).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.