Polni krog

Objavljamo zmagovalno zgodbo AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo 2014. 

Samo Petančič (foto: Blaž Berlec)

XX.XX 2015

Dan je svež in diši po srednješolskih jutrih, ko smo z družbo postavali pred Jurčkom. Nismo pili. Tudi kadili nismo, čeprav so bile profesorice prepričane o tem. Mimo so hodile sošolke z lasmi, spetimi v čop.

Danes stojim na glavni postaji. Na sebi imam zlizane kavbojke, v športni torbi nekaj cunj, v sparovi vrečki sendviče, mamine vložene paprike in kozarček zaseke. Za sabo je dejala, ko sem pakiral v svoji sobi. Spomnim se, da sem našel in prelistal svojo diplomsko nalogo, se nasmehnil in jo vrnil na kup Alanov Fordov. Mami so tekle solze. Moja mama nikoli ne joče. Glas iz zvočnikov napoveduje prihod mojega vlaka.

 

XX.XX 2015

Soba ni večja od moje doma, le posterjev Bladerunnerja in Che Guevare nima. Ima pa veliko omaro in zdelano posteljo z vdrto vzmetnico. Odložim boršo in skozi zamreženo okno zrem v temo, prebodeno z oddaljenimi lučkami pristanišča, od koder je slišati zamolkel ropot in rožljanje verig. Ura je ena zjutraj. Začel bom ob štirih. Vse me boli. Hrbet, križ, kolki. Uležem se in poskušam zaspati.

 

XX.XX 2015

Jules nas zbudi ob štirih. Z modro mapo v roki maršira po hodniku in tolče po vratih. Alžirci, Albanci, Slovaki, nekaj Poljakov in en Slovenec se zvrstimo pred samskim domom. Vsaj mislim, da je samski dom. Dolge, nizke montažne stavbe, polne mladih moških. Črncev. Predvsem črncev. Jules nikogar ne vpraša po imenu, šteje nas, ko vstopamo na avtobus. Črnci smrdijo. Avtobus odpelje.

 

XX.XX 2015

Atlantskega modrega tuna razvažajo po vsem svetu. V Savdsko Arabijo, na Japonsko, v Južnoafriško republiko. Tunine fileje pakirajo avtomatsko, toda ledeno mrzle zaboje v velikosti videorekorderja morajo pregledati človeške oči, če je karton kje vdrt, udarjen, raztrgan. Potem roka nalepi etiketo.

Delamo do poldneva. V menzi jemo gostljato sivo snov, ki spominja na mlečni gres, pomešan s koščki mesa. Velik črnec si z rokami nosi hrano v usta. Ostali uporabljamo plastične vilice. Ne govorimo. Dobimo nekakšne kupone. Če prav razumem, nam bodo malico odbili od plač. V postelji sem ob osmih zvečer. Sezujem se in spim.

 

XX.XX 2015

Eden redkih sem, ki ima svojo sobo, čeprav je majhna. Konec meseca pride nek tip z agencije in nas popiše. Vpraša me, če sem v redu. Skomignem. Vprašam ga, zakaj imam svojo sobo, ko pa črnci bivajo po štirje skupaj. Pove, da so lani nekega belega zaklali. In da je tako bolje.

XX.XX 2015

Spim. Prebiram ledene pakete, ki prihajajo po traku. Nek dan ostanem brez rokavic. Zanohta se mi. Od bolečine mi tečejo solze. Jules me nadere, da mi bodo tako zamudo kot rokavice odbili od plače. Dobim nove rokavice.

 

XX.XX 2015

Z nikomer ne govorim. Tu ni wi-fi-ja. Delam od ponedeljka do sobote oziroma dulandi u samdi, kot bi dejal Jules. Od 4:30 do 18:30, ob sobotah od 6:30 do 14:30. Spim. Spim od sobote od treh popoldne do nedelje do šestih popoldne. Potem, oblečen samo v hlače, zrem skozi zamreženo okno. Poslušam pridušene glasove Maročanov iz drugih sob.

 

XX.XX 2015

V izmeni začne delati Nebojša. Nikoli se nisem brigal za čefurje. Srbohrvaško ne govorim. Takoj se ujameva. V soboto hoče v klub. Rečem mu, da nimam niti prebite pare. Smeji se. Pojasni mi, da lahko delovodji kadarkoli rečem za predujem.

 

XX.XX 2015 zvečer

Za pot v mesto taksistu plačava 72 evrov, vsak pol. V mraku, umetni megli in prostor prežemajočih basih kraljujejo remiksi balkanskih narodnih. Ne vem, ali so srbske ali bosanske ali kake tretje. Pogled na minice in samostoječe nogavice mi ga takoj dvigne do bolečin. Zdrkam na wc-ju. V sosednjem boksu nekdo fuka.

Z Nebojšo so ženske. On pravi, da sem »dobar dečko«. Spominjajo me na Fadilo iz srednje. Ženske se mi smejijo, ker si jih ne upam šlatat, in klofutajo Nebojšo, ker si jih upa. Delajo selfije. Potem gredo z nekimi drugimi tipi.

 

XX.XX 2015 zjutraj

Mačka imam.

 

XX.XX 2015

Nebojša se ne druži več z mano. Pravi, da sem »mlitav«. Ne vem, kaj to pomeni. Mislim, da sem zapravil 400 evrov. Ne vem. Med delom opazim nekega črnca, kako pakete preprosto potiska dalje, ne da bi jih pogledal. To gledam tri delovne dni, potem grem do Julesa. Jezen sem. Povem mu. Naslednji dan črnca ni več. Jaz pa postanem šef izmene.

 

XX.XX 2015

Na pragu moje sobe najdem majhnega psa. Z nožem na vzmet je pribit v linolej. Pod njim je luža krvi. Povem Julesu. Preseli me v drug blok, tam so večinoma Bolgari. Imam višjo plačo.

 

XX.XX 2015

Bolgari mi dajo mir. Nihče ne govori z mano. Zdaj hodim po pakirnici z oranžno čelado na glavi in s priponko na prsih. Zalotim nove zabušante. Povem Julesu. Letijo. Vse je pod kamerami. Pove mi, da imamo Poljaki boljše delovne navade.

Nek dan se Jules pojavi na mojih vratih in me odpelje v predmestje. Mrzlo je. Naletava sneg. Da mi ključe majhnega stanovanja, v okolici živijo NORMALNI ljudje in ŽENSKE! Take v oprijetih kavbojkah in gležnjarjih, v plaščkih in z dišečimi lasmi. Vsak večer divje drkam. Tu je tudi internet. Gledam filmčke v troje, bruhanje, kakanje, seks z živalmi, dokler me ne premaga spanec. Drugo jutro nadzorujem Maročane.

 

XX.XX 2016

Mami ne odgovarjam. Poslala mi je sedemindvajset mailov. Preberem vse. Pregledam vse filmčke z ljubkimi psički, opozorila o prevarah na bankomatih in o muslimanskih teroristih, ki da se skrivajo med begunci, ki vdirajo v Slovenijo. Jules pravi, da dobro delam. Spet dobim povišico.

 

XX.XX 2016

Pomlad se budi. Iz stanovanja opazujem ženske in drkam. Želim si naročiti kurbo, a ne znam dovolj francosko. V resnici me plaši. Tako bi, 15-letno. Šolarko.

 

XX.XX 2016

Jules mi – ne brez izraza obžalovanja – našteje petstotake v roke. »La mejer, la mejer,« reče in še enkrat potoži nad dejstvom, da se moje delovno dovoljenje lahko podaljša šele čez 24 mesecev. Vzamem evre.

 

XX.XX 2016

Jutro je in ne diši po ničemer. Okoli mene glavna postaja v Ljubljani, taksisti, šolarji, meščani. Mami sem poslal mail, da sem ok. Nazaj sem dobil izliv prvinskega besa in strahu, vse v velikih tiskanih črkah.
Pomignem taksiju.
»Kam?« vpraša.

»Kje je pocen?«

»Hm. Res pocen? Pr Vodeb. Za Savo. Ampak tam so sam tajužni. Pa Slovaki pa tako.«

Dam mu dvajsetaka in odpeljeva se.

 

Staša Meglič je vzljubil/a ta prispevek.