AirBeletrina - Pokopani literarni projekti: Obračun
Kolumna 2. 4. 2019

Pokopani literarni projekti: Obračun

Caspar David Friedrich: Samostansko pokopališče v snegu (1817-1819)

Iz nekega razloga se ljudem (vsaj tistim, ki jih moje pisanje vsaj približno zanima) ponavadi zdi nadvse zanimivo, ko omenim približno število svojih propadlih ali nedokončanih literarnih projektov. Tudi sicer, kot opažam, se o tem ne piše veliko (ali rado; na AirBeletrini je o tem v kolumnah že pisal Andrej E. Skubic). Besedilo, ki sledi, je tako najbrž hkrati vaja v spominu, zadovoljitev firbca (drugih), dokument o ustvarjanju in »iti tja, kamor drugi ne hodijo (radi)«. Zakaj? Ker je zabavno. In sorazmerno varno. Zakaj? Ker tekstov, ki jih bom obravnaval v nadaljevanju, ne dojemam več kot grožnje, rane ali opomina (o neuspehu).

V prvem delu bom predstavil cikel romanov in novel, ki ga retrospektivno imenujem Steklena ura klasičnih hrepenenj, ter se s tem dotaknil najzgodnejših začetkov mojega pisanja, v drugem delu pa seciral druge, bolj samostojne propadle in/ali pokopane projekte.

Pri vsakem projektu bom, kolikor je mogoče, poizkusil vsaj nakazati na kontekst nastanka, občasno pa tudi podati misel glede lastnega literarnega napredka – če kaj takega vidim in prepoznam. 

Cikel Steklena ura klasičnih hrepenenj

Elektro Man 1. Ja. Vem. Star sem bil 12 let, obseden s superheroji (sploh Batmanom) in razočaran nad črno-belostjo tistih zgodb (stripov, ki so globlji in moralno bolj sivi, seveda nisem poznal, niti jih nisem mogel – preprosto jih ni bilo na našem trgu). Torej sem se odločil, da bom napisal nekaj, kar bi rad bral sam. Po navdihu neke epizode Dosjejev X, v kateri nek fant lahko z močjo volje prikliče strelo, je bila torej to poglavitna lastnost našega (anti)heroja Johna, ki bil sicer tudi tat in morilec, mejno psihopat, a ob koncu dne vendarle ljubeč brat in prijatelj. Potem pa je bila tu še njegova seksi sestra Stella, njen mož Will, ki je bil premožna zguba, prijatelj, ki bi imel postati sidekick in čigar imena se ne spomnim, v vse to pa nekako (očitno, menda) sede še župnik srednjih let, ki je služil kot nekakšen moralni kompas, ki pa ga ni nihče upošteval. Stvar je obsegala kakšnih 20 do 30 strani Worda. VSE V VELIKIH ČRKAH, SEVEDA.

Elektro Man 2. Junak je tu že manj psihotičen in nekoliko bolj konsistenten. Žanrsko je bila to grozljivka, ki se je dogajala v neki odročni vasici (tj. nekakšne verziji Solčave, vasi, iz katere izhajam) sredi hude zime, naš junak pa se je tu boril proti nekakšnemu inteligentnemu roju krvosesnega mrčesa, ki je lahko zavzel tudi človeško obliko, na koncu pa je, kot se spomnim, vso stvar rešil tisti župnik in ne junak. Mogoče so tu že vidni začetki tistega mojega »štos je v tem, da se nič ne zgodi« pristopa? No, tista krvosesna pošast mi je po svoje zanimiva še dandanes, čeprav zdaj vem, da ni bila tako originalna, kot sem menil v šestem razredu osnovne šole.

Elektro Man 3. Spet horror in nadgradnja likov, a natančneje se fabule pri najboljši volji ne spomnim. Na koncu župnik posvoji (?) nekega wunderkinda, dečka, ki je bil leta in leta zlorabljan v zloglasni psihiatrični ustanovi. Negativec tu ni bila več neka nečloveška pošast, ampak psihiatrinja, ta prehod sovražnika v človeka pa se mi zdi precej pomemben napredek. Temu delu sem posvetil vse svoje misli na dopustu na morju, kamor sva nekega poletja šla z mamo. Analiziral sem zgodbo in like in bil nasploh napol obseden. Medtem ko so se drugi najstniki igrali odrasle in mogoče že imeli prve približke poletnih romanc, sem se sam ukvarjal z zlorabami v psihiatričnih ustanovah in iskal zlo v človeku. Tako to je. Nisem ponosen, a kaj naj zdaj storim glede tega?

Elektro Man 4. Preambiciozen projekt, ki je, kakor se spomnim, obsegal kakšnih 100 strani worda in ga niti približno nisem bil sposoben speljati do konca. John je tu potoval v Peru, kjer bi naj preprečil neko strašno kataklizmo, vmes pa se spet pojavi tisti krvosesni mrčes iz drugega dela. Zanimivost: stvar je obstala na točki, kjer bi se naj John »intimno zbližal« s z neko arheologinjo. Preprosto nisem mogel dokončati scene, kljub temu da sem ji posvetil neverjetno veliko časa in dela. Bila mi je preveč pomembna, preveč draga … In je verjetno ravno zato nikdar nisem izpeljal do konca. Spomnim se, da je imela njuna intima zelo poguben pridih in bojim se, da sem s to sceno malo preveč sugeriral samemu sebi, kar se tiče takšnih in podobnih »zbližanj« in si mogoče še dodatno otežil moje takrat že tako zakomplicirano in otežkočeno navezovanje stikov. Ta scena se je izkazala tudi za konec Elektro sage; osnovna šola se je končala in počasi so mi, kot bo postalo očitno v nadaljevanju, v ospredje stopile druge prioritete.

Dobrodošli v čudoviti svet teme. Približno 60 strani dolga novela, v kateri nastopajo iste osebe kot v prejšnjih delih, le da sem se takrat že povsem znebil superherojskih inspiracij. Žanrsko je šlo za nekakšen sodoben gothic horror story. John obišče sestro in njenega (še vedno bogatega in zgubastega) moža v odročni vasici (spet) sredi hude zime. V zgodbo sem tokrat vpeljal še njuno mlajšo sestro, ki je nekoliko motena in živi nekakšne goth(ic) mokre sanje. Od fabule mi v spominu ni ostalo nič omembe vrednega, vem pa, da je tu že očitna privlačnost med protagonistom in njegovo sestro, ta incestni motiv pa je v poznejših inkarnacijah teh literarnih oseb postal celo prevladujoč. Delo sem pisal v prvem in končal v drugem letniku srednje šole ter z njim strašil vzgojiteljice v celjskem dijaškem domu.

???. Bežno se mi dozdeva, da je med prejšnjim in naslednjim delom še eno krajše, zelo podobno prejšnjemu, a iz spomina ne morem izbrskati ničesar konkretnega. Zadnji letnik srednje šole in leto maturitetnega tečaja sta najbolj zabrisani leti mojega življenja.

Steklena ura klasičnih hrepenenj. Tekom pisanja tega (tokrat res preambicioznega) romana sem se vpisal na študij primerjalne književnosti v Ljubljani in kolegom/sošolcem moril z njim praktično cel faks. Sentimentalen zapis na koncu teksta poroča, da sem roman pričel pisati v Solčavi leta 2004 (tega leta jeseni sem se vpisal na faks) in ga končal 30. 8. 2011 v Ljubljani. (Za lažjo predstavo o časovnih relacijah mogoče ta podatek: prvi backup prvih nekaj strani Teles v temi se na mojem mailu pojavi dne 16. 12. 2011.) Roman obsega 704.000 znakov s presledki, torej nekaj več kot 23 avtorskih pol in govori o vrnitvi Johna k sestri in njenemu možu v družinski dvorec ter z izjemno podrobnostjo (in večinoma dolgočasnostjo) opisuje dneve pred gala božično zabavo, vse skupaj pa je bilo močno navdahnjeno s filmom Široko zaprte oči. Tu sem se že povsem (preveč?) izpustil iz vajeti, kar se tiče drog in seksa – čeprav večinoma samo zavoljo šoka in osebnega užitka –, izkušnje s tega področja literarizacije (predvsem v smislu ugotovitev, kaj deluje in kaj ne (in zakaj (ne))) pa so mi pozneje vseeno in dejansko prišle prav pri pisanju Bele pritlikavke. Osrednji motiv je tokrat že povsem neposredno incest, ki pa sem ga poizkušal prikazati kot neko relacijo onstran tabuja, povsem po principu free love, oziroma že kar free sex. Roman je imel nekaj dobrih idej in momentov, nekaj pa strašno slabih, a na koncu so vsekakor prevladale slednje. Najbolj zanimiv prizor romana je najbrž kakšnih deset ali celo več strani dolga seks scena z neko zadeto gilfico, ki sem ga pisal v veliki čitalnici NUK-a. Roman sem leta 2011 ali 2012 poslal na natečaj Modra Ptica, žiriji pa sem dandanes izjemno hvaležen, da ga ni niti omenila. 

Osebe iz tega cikla v mojih mislih seveda niso vedno prisotne, vendar pa se v sorazmerno rednih intervalih vračajo in zahtevajo besedo, tekst. Tako sem se v zadnjih nekaj letih spet trikrat vrnil v svet Steklene ure. Prvič v kratki zgodbi Steklina hrepenenja (v Postopoma zapuščati Misantropolis, 2016), drugič v ciklu pesmi Steklena ura klasičnih hrepenenj 2018, ki je bil objavljen na portalu AirBeletrina (2018) in tretjič v dialoški kratki zgodbi Steklena ura klasičnih hrepenenj 2019, ki je del nastajajoče zbirke kratke proze Psihoporn.

In o naslovu zadnjega romana in celotnega cikla? Iskreno in na kratko? Pojma nimam. Niti najbolj približnega osnovnega pojma. Je kot tista kocka v Muhlholland Drive. Avtor preprosto ne ve

Drugo

Gothic. Ta kratkoprozna zbirka je nastajala, ko sem se v drugem letniku srednje šole pričel seznanjati z black in goth(ic) metalom. Moji prvi primeri navezovanja na glasbo. Retrospektivno vidim, da me je bolj zanimal koncept zbirke kot pa posamične zgodbe znotraj nje. Te so bile all over the place. Od – kot označuje ime – gotskega horrorja do znanstvene fantastike pa vse do nekega postkataklizmičnega porna (ki ga je navdahnila igra Fallout 2). Sčasoma sem povsem organsko (vsaj tako se zdi) izgubil zanimanje za projekt. Obsegal je mogoče kakšnih sedem, osem zgodb.

Običajno življenje na moderen način. Ta tekst s strašno slabim naslovom je bil zame osebno prebojen, saj sem tu prvič zares stopil iz cone udobja (superheroji, horror, Stephen King) in poizkusil pisati o bolj ali manj navadnih ljudeh. Žal ne morem reči, kdaj natančno je ta roman nastajal, vsekakor pa nekje med drugim letnikom srednje in maturitetnim tečajem. Pisal sem ga na pisalni stroj in ga pozneje pretipkal na računalnik, kar je bila tudi moja prva prva, čeprav strašno skromna in popustljiva, izkušnja z editingom. Zgodba govori o moškem srednjih let z ženo, sinom, službo, hišo in – to vem zdaj – depresijo. Fabula mi je tu celo ostala v spominu in do neke mere se mi zdi pomembna, zato se ji bom posvetil malenkost bolj kot pri drugih zapisih. Protagonist (če se ne motim, je bil brez imena) nekega dne spozna precej mlajšo žensko, s katero preživi noč in mu ponudi neke eksperimentalne tablete, ki jih skupaj vzameta. Naslednjega dne se tip vrne domov, kjer najde ženo in sina brutalno umorjena. Še vedno ves natripan spakira trupli v avto in ju odpelje v gozd, kjer ju pokoplje. Nato se, prepričan, da je v drug-frenzy pomoril lastno družino, vrne k ljubici. Večji preostanek zgodbe so zadete blodnje, začinjene z naivnim razmišljanjem o smislu življenja in, seveda, spolnostjo. No, po slabem tednu tip vendarle vidi, da tako ne bo šlo naprej, zato se vrne v domačo hišo, kjer na telefonski tajnici naleti na ženino sporočilo, ki mu z veselim glasom sporoča, da bosta s sinom za nekaj dni podaljšala dopust pri njenih starših. To, da ju – očitno, kaj pa on ve? – ni ubil, je zadnji udarec za njegovo zaradi tistih skrivnostnih tablet že tako povsem razmajano psiho, zato vzame še zadnje tablete in (domnevno) sede na vlak v neznano, kjer napiše svojo zgodbo. Poanta je torej nekako v tem, da se je protagonist svoji ljubici lahko odprl šele, ko je »pomoril« lastno družino. Na koncu tako sploh ni važno, ali je ženo in otroka ubil dejansko ali samo simbolno in v svoji glavi. Kar se mi zdi zanimivo glede te zgodbe, so predvsem njene moralne implikacije in sistem vrednot, ki jih vzpostavi z zgledom. Z istim sistemom oziroma posledicami sistema (tj. zakaj so ljubice in ljubimci pravzaprav pomembnejši od »resnih« partnerjev in družin, kratkoročnosti od dolgoročnosti in thrill od stabilnosti), se, nadvse prikladno, ukvarjam tudi v času pisanja tega besedila, kar pomeni, da sem z Običajnim življenjem očitno zadel nekaj pomembnega. Vsaj zame. Kajti literarno gledano je tole, kot praktično vse na tem seznamu, neberljiv zmazek. A čez leta, pravijo, pride vse prav – in verjetno imajo prav. Svari, ki sem se jih naučil prek tega romana, so se izkazale za precej dragocene, ko sem več kakšnih dvanajst ali več let pozneje pisal tako Telesa v temi kot Belo pritlikavko. Skratka: moralna sivina, spolnost, pogum iti na »drugo stran«, zadete blodnje, editing in pisalni stroj (menim namreč, da je pisati na pisalni stroj ena boljših vaj v pisanju nasploh, saj je vračanje in popravljanje omejeno – in predvsem mučno). Verjetno je tole tekst, ki je najbolj izoblikoval mojo nadaljnjo ustvarjalno pot. Oziroma jo celo uhodil.

The Storyteller. Roman s tem neumnim angleškim naslovom, ki ne opisuje nikogar in ničesar v delu, sem pisal dve deževni poletji, med počitnicami v srednji šoli – tudi tega na pisalni stroj. To je bilo v obdobju, ko sem se pretvarjal, da sem star kakšnih 40 let in sem lik v knjigi Stephena Kinga. Roman je prišel do kakšne dvestote strani, preden sem obupal nad njim (in mojo Kingovsko fantazijo o lastnem življenju). Bil je ambient in bili so liki, zgodba pa se nikakor ni hotela razviti. Psihološko gledano v Storytellerju vidim zgodnje nastavke (dobra beseda bi bila tudi potenciale) za depresijo. Roman je pripovedoval o družini z dvema hčerkama, ki se preseli na podeželje. Žena/mama razvije ekstremno alergijo na svetlobo in vse dni preleži v temi spalnice. Mlajša hči je kot duh, starejša se preko spolnosti in drog prebuja v svet odraslih, mož/oče pa ob vsem tem počne točno nič. Do neke mere že res ustreza potrebam družine, a večinoma se samo pomika po hiši in opazuje življenje, ki drsi mimo njega. Nenačrtovana »kritika« moje najstniške izkušnje? Prav mogoče. Zgodba se je imela razviti v nekaj s starodavno prikaznijo v okoliških gozdovih, ki postopoma obseda tisto ubogo na svetlobo alergično žensko, a po, kot rečeno, dvestotih straneh nisem prišel do česarkoli konkretnega. Na test vseeno gledam kot dobro vajo, saj sem se precej posvečal opisom, dialogom in atmosferi. Tipkopis še vedno obstaja v predalu pisalne mize moje stare sobe.

??? Horror novel(ic)a, katere naslova se žal ne spomnim. Okoli 40 strani tipkopisa (spet: pisalni stroj), ki je nastal v roku treh, štirih dni med nekimi počitnicami v srednji šoli. Besedilo (pod močnim vplivom Stephena Kinga) govori o fantku, ki mu umre mama, ves tekst pa je pravzaprav zelo podroben opis fantovega pobega iz domače hiše strahov (dobesedno). Na koncu pa je tudi twist: mama mu je samo hotela povedati, da ga ima rada. Nič drugega. A vrnitev iz onostranstva je pač zajebana stvar in za sabo (oziroma: duh s sabo) potegne vse možne horror klišeje, intrige in postopke. Če ne drugega je bila tu že res brez dvoma očitna tista moja stvar o twistu, ki leži v tem, da ga pravzaprav sploh ni.

Megla. (O tem naslovu nisem povsem prepričan. Del spomina pa mi govori tudi, da tekst nikdar ni dobil pravega naslova.) Verjetno najbolj nenavadna zadeva na tem seznamu. Ne povsem dokončan roman govori o moškem, ki se po mamini smrti vrne v domačo hišo. Tudi ta »junak« boleha za depresijo (še enkrat poudarjam: to vem zdaj) in bolj kot se pripravlja, da bo uredil hišo za prodajo, bolj se pogreza vanjo, njeno zgodovino ter v svoje spomine in fantazije. Potem se mu prične prikazovati bolehna in zapita metalka Natassja, ki deluje, kot da ga pozna. Tudi čas in vreme se pričneta spreminjati. Večeri pričnejo trajati ure in ure, megla se sploh noče več dvigniti … Protagonist se zbliža z Natassjo, ki mu postopoma razkrije, da je bila ljubica njegove matere – ki je bila z Natassjo noseča z nekim demonom, umrla ob porodu, demon pa še vedno »straši« po hiši in njeni okolici. No, izkaže se, da Natassja prihaja iz nekega vzporednega sveta, kjer so takšne stvari glede načinov oploditve in demonov, precej naravne. Natassijin »megleni svet« se na točki, kjer stoji protagonistova hiša, spaja z našim in obratno, zato tudi prihaja do zlitja (seveda metaforično lahko rečemo, da je ljubezen tudi zlivanje) in posledičnega soočenja s »prikaznimi« iz »drugega sveta«. Natassja nato počasi prične bledeti, prehajati. Kmalu bo zdrsnila v naš svet in on v njenega. Nič več se ne zgodi. Protagonist izgine v megli, skupaj z njim pa tudi tekst, ki tak, kot je, ne more delovati (ali celo obstajati) v meglenem svetu. Zdaj, retrospektivno, tisto meglo vidim kot simbol za depresijo in megleni svet stanje uma, ki ga je depresija že povsem zajela. Pojma nimam, kdaj sem pisal to čudo, v spominu pa imam, da sem roman urejal še v Ljubljani, torej že na faksu, kar je moralo biti leta 2004 ali 2005.

Črvine & luknje. Ta pesniška zbirka je edina sorazmerno sodobna uvrstitev na seznam. Šlo je za simpatičen projekt, s katerim sem se občasno ukvarjal med približno 2014 in 2017. Na koncu se je izkazalo, da koncept ni dovolj močan, zbirka pa je imela veliko preveč mašilnih pesmi. Kljub temu se mi nekatere še vedno zdijo dobre in jih bom mogoče nekoč umestil v kakšno drugo zbirko. Toda glede na to, da napišem samo dve ali tri objavljive pesmi na leto, si o kakšni pesniški zbirki trenutno ne upam niti sanjati. Niti me to, iskreno, na tej točki ne zanima preveč.

Zaključek: mnenja, opazke in drugi what I learned here today is-i

– Seznam je bolj ali manj celoten. Zelo verjetno ni zajeta kakšna krajša zadevica, ki se je ne spomnim več, a s precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da je tole dovolj celovit pregled mojega osebnega pokopališča, kamor se vračam v samo najbolj sentimentalnih trenutkih.

– Vsi tisti depresivni junaki so mi dandanes nekoliko srhljivi. Pa ne zaradi njih. Zaradi mene. Ker to, da sem jih rojeval s tolikšno lahkoto, nekaj pove o meni v tistem obdobju. In to, kar vidim, mi ni preveč všeč.

– Prav tako mi je srhljiva moja nuja po pisanju, ki se je vame zasidrala v srednji šoli. Ni čudnega, da nisem imel drugega življenja kot alkohol, travo in pisanje. Res nisem znal drugače.

– Nasploh menim, da sem premlad na pisanje stavil preveč. Zaradi tega (in moje nesocializacije) se mi tudi najbrž niso dogajale stvari, ki se ponavadi dogajajo najstnikom. Zaradi tega pa sem še dandanes nekoliko zafrustriran, včasih dejansko jezen. Nekemu delu mene se namreč zdi, da sem potegnil kratko.

– Bolj kot sem pričel zapuščati horror, bolje mi je pričelo iti. Stephen King mi je dal veliko. Tudi prikazni, demonov in ran. Odkar sem leta 2012 (dobesedno) diplomiral iz njega, ga nisem več vzel v roke.

– Nekoliko nevčeščna mi je tudi vztrajnost do življenja, ki jo kažejo liki iz cikla Steklene ure. Jaz bi jih rad dokončno pokopal, a oni … Že dlje časa slutim, da njihova vztrajnost ni literarne ampak psihološke narave, zaradi tega pa k novim inštalacijam v ciklu pristopam z izjemno previdnostjo.

– Tisti moj sistem »živeti prek pisanja in tekstov« ne bo mogel delovati večno. Odslužil bo svoje. Že zdaj zelo jasno vidim njegovo zamiranje, krhanje in lomljenje. Upam, da ga bo nadomestilo kaj lepšega. Tako na osebnem kot pisateljskem področju.

– Večina besedil s tega seznama je izgubljenih na starih, pokvarjenih računalnikih ali disketah, pozneje pa tudi CD-jih. Tipkopisi so, če se ne motim, večinoma ohranjeni.

– Tekom pisanja tega teksta me je lastni spomin lepo presenetil. Sploh glede projektov iz srednje šole. Če mi že od ekonomije ni ostalo v spominu praktično ničesar …

– Pomemben nauk: če pogorite na nekem razpisu ali natečaju, vedite, da je tako mogoče najbolje. Za vas. In za svet. Zase vem, da bi težko živel s svojim »opusom«, če bi bilo v knjižni obliki objavljeno karkoli iz tega seznama. In sumim, da je nek del mene to vedel že, ko sem te zgodbe in romane pošiljal na razne razpise in natečaje.

– Ob pregledu seznama me nekoliko preseneča veliko število slepih ulic, primerov, kjer sem bil sposoben napisati sto ali več strani zavoljo ene same fiksne ideje. To sicer nekaj pove o vztrajnosti ali trmi, hkrati pa tudi o zaletavosti. Zdi se, da sem šele po letu 2011 nekako našel »pravo« pot. Pot na kateri in s katero sem ok.

– Ko sem bil leta 2012 redni gost na zavodu za zaposlovanje, mi je svetovalka po rešitvi nekega vprašalnika povedala, da sem očitno oseba, ki želi rasti preko svojega poklica (in z njim). In da, mislim, da res rastem prek njega, prek svojih besedil. A četudi ne … so mejniki, po katerih pomnim lastno življenje.

– Lahko bi rekli, da sem do svojih umetniških začetkov (bi zapisal »skromnih«, a zaradi ambicioznosti tistih projektov tega res ne morem storiti) preveč strog. Povsem možno pa je tudi, da sem se v osebo, ki (očitno) piše vsaj približno berljivo, razvil ravno zaradi te strogosti in nepopustljivosti do sebe in svojih zgodb.