»Sem glavni junak, ki umre na prvi strani.« – Claudio Pozzani
20. avgusta se je na Ptuju začel prebujati eden zadnjih festivalov tega poletja, čeprav bi zanj lahko rekli, da tam živi skozi vse letne čase že vse od takrat, ko se je iz Medane preselil v najstarejše mesto Slovenije. Ulice so začele krasiti okrasne vinske steklenice, prostovoljci so po mestu obesili citate avtorjev prejšnjih let, po rokah so se pretakali letaki s festivalskim programom, pod kavo je bilo v kavarnah moč najti nove citate letošnjih gostov … Kljub koroni, ki se je v poletnih mesecih umirila, se je začenjalo nekaj vznemirljivega, nekaj mističnega, poetičnega, zasidranega v ta svet, a presegajočega. Vse je »izgledalo po starem«, vendar pa se je letos osrednji del festivala preselil na novo lokacijo, in sicer na mestno tržnico, kajti pisan Vrazov trg in njegovo okolico (Staro steklarsko) so avgusta začeli prenavljati.
Vse se je začelo s koncertom Magnifica v Dominikanskem samostanu na Ptuju in predfestivalskim dogajanjem, ki se je odvijalo po vsej državi. Tako se je v sredo, 25. 8. 2021, ob počastitvi 25. obletnice Dnevov poezije in vina izvršil prižig interaktivnega pesniškega zemljevida Share a light/Deli luč, ki vsakemu omogoča, da deli svojo misel, besedilo, poezijo in tako prižge luč spodbude k ustvarjanju, lastnemu razmišljanju in pisanju. Po 74. Hudi pokušnji!, kjer so obiskovalci lahko prisluhnili pesnici Maji Vidmar in poskusili vina Ptujske kleti, je sledil koncert Slovenskega mladinskega orkestra in Katalene ter pesniško branje Toma Vebra (SVN), Alena Bešića (SRB), Patricka Cotterja (IRL) in Marka Pogačarja (HRV). Branja in festivalsko vzdušje je bilo moč zaslediti še v 13 drugih mestih po Sloveniji (Ljutomer, Petanjci, Vitomarci, Murska Sobota, Ormož, Juršinci, Selce, Janški vrh, Križevci pri Ljutomeru, Krško, Ljubljana, Medvode, Ptujska gora), v Avstriji (Potrna) in na Hrvaškem (Varaždin).
Večer je zaključila polnočna predstava Kdaj pride Ličinka? Performans je predstavil (ne)kulturo pitja vina, ki je v naši družbi pogostejša od kulture, ki jo spodbuja tudi sam festival. Tematsko se je gledališka stvaritev ukvarjala s procesom uničevanja žlahtne kapljice in njene pretvorbe v sredstvo za opitost, vse to pa je bilo zavito v zgodbo o srednješolski obletnici, kjer bivši sošolci pričakujejo razredničarko (Beckettovega Godota). Prizorišče je bil Sončni park, ovit v ambientalne lučke, napise. Mize in stoli so prinašali realističen vpogled v dogajanje samo, saj so igralci skozi usmerjeno improvizacijo poskušali gledalcu, ki je bil prav tako del predstave, približati idejo, ki so jo predstavljali.
Četrtkov dan je prebudila otvoritev razstave Zgodbe stolov Umetniškega oddelka gimnazije Ptuj pod mentorstvom Dušana Fišerja. Kasneje je na prvem dvoriščnem branju svoje pesmi prebiral letošnji častni gost Petr Borkovec. Češki pesnik je eden izmed organizatorjev praške kavarne Fra, ki veliko pesni o flori in favni. Predstavil je množico pesmi, ki so objavljene v Beletrinini zbirki Iz notranjosti. Ta združuje tri njegova dela iz opusa preteklih 30-ih let. Naslednje intimno pesniško branje je sledilo v temi, in sicer v Rovu pod ptujskim gradom, kjer se je bilo možno pri stalnih 13 stopinjah ohladiti in užiti čudenje, ki je eden glavnih motivov pesnjenja srbskega poeta Dejana Aleksića. V njegovem pesniškem opusu je mogoče opaziti, da rad piše pesmi o preprostih vsakdanjih stvareh, ki jih ljudje velikokrat prezremo ali pa jih imamo za samoumevne in tako izpuhtijo mimo nas (gumb, glavnik, klobuk). Intimna branja se mi zdijo izjemna priložnost za globljen stik s pesnikom, njegovim ustvarjanjem in okoljem, ki ga navdihuje, pa naj bo to notranje ali zunanje. Prav tako je res lepo videti, v kakšnem številu so obiskana ta branja, saj to med drugim pomeni tudi, da bralci želijo več – več stika, več poezije, več besed. Čeprav na festivalu še zmeraj prevladujejo obiskovalci starejših generacij, ki jih morda vino bolj privabi kot poezija sama, se mi zdi, da je bilo letos, v primerjavi s preteklimi leti, več mladih.
Dan je nato postregel še z 75. Hudo pokušnjo! in otvoritvijo razstave in pogovora o življenju ter delu velikega slovenskega avtorja in Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka. Zvečer bi se moralo na tržnici pričeti veliko pesniško branje, ki pa je bilo zaradi slabega vremena prestavljeno v kletni prostor muziKafeja – Doma kulture, tako da se je festivalsko dogajanje vsaj za en večer preselilo v njegovo okolico, če že ni moglo biti njegov osrednji del. Tako se je 25. festival Dnevi poezije in vina otvoril z branjem letošnjega Odprtega pisma Evropi, čigar avtor je Durs Grünbein iz Nemčije. Svoje pesmi pa so nato predstavili Olga Stehlíková (CZE), Philipp Hager (AUT), Lily Michaelides (CYP), Linda Maria Baros (FRA) in Claudio Pozzani (ITA). Deževen večer se je zaključil s koncertom Mónike Lakatos –Romanimo. Kljub slabemu vremenu in zimskim temperaturam v avgustu se je toplina prostora, ki ga osrednji prostor poezije na Ptuju oddaja, prelevila v zvok oziroma frekvence, ki so prenašale besede vse od avtorjeve ideje do naših umov, morda celo src. Zanimivo bi bilo razpravljati, iz katerega zornega kota večinoma gledamo poezijo, ali je to racionalni vidik človeških bitij ali so emocionalni vtisi v naših spominih.
Slovenski pesnik Peter Semolič je s svojim branjem prebudil festivalski petek v Domu upokojencev. Njegova poetika je iskrena, neposredna in prikazuje veliko narave, zato jo lahko označimo kot poezijo novega intimizma. Njegovo branje je bilo namenjeno starejši publiki, ki je bila zelo številčna in srečna, da so bili lahko tudi oni del zgodbe, ki se tvori že 25 let in se je s Semoličem v Medani tudi pričela. Že čez nekaj ur je sledil pogovor z avtorjem Odprtega pisma Evropi 2021 in naslednje intimno branje, ki je bilo iz prekrasnega vrta Branke Bezeljak prestavljeno v Mestno galerijo Ptuj. Američan Dennis Maloney je včasih deloval kot krajinski arhitekt, zato sam zase meni, da se ukvarja z oblikovanjem prostorov v poeziji, ki pa vsebuje veliko tem o jeziku, mejah le-tega in njegovih prevodih. Obiskovalci so tako obiskali tudi eno izmed postojank festivala sodobne umetnosti Art Stays, ki vse od junija do sredine septembra vsako leto domuje po različnih lokacijah Ptuja. Dan je nato ponudil še 76. Hudo pokušnjo! ter branje nominirancev in finalistov festivala Mlade literature Urška 2021 z glasbeno spremljavo Jureta Bračka in Gašperja Bračiča. Petkove vremenske razmere so kljub zimskim temperaturam zdržale za veliko pesniško branje na Mestni tržnici, kjer so svoja dela tokrat prebirali Efe Duyan (TUR), Dejan Aleksić (SRB), Kim Moore (GBR), Feri Lainšček (SVN), Durs Grünbein (DEU) in Ana Luísa Amaral (PRT), ki se je branju pridružila digitalno. Moderiranje večernega dogodka je vodja festivala Aleš Šteger tokrat prepustil Tilnu Kolarju in Tomiju Petku, ki sta na oder pripeljala sveže besede, nato pa se je večer zaključil s koncertom Mariborčana Žana Hauptmana in njegovega banda. Večer se je zaključil s programom Kino in vino in festivalsko projekcijo dokumentarnega filma o Feriju Lainščku režiserja Primoža Meška ter degustacijo vin Puklavec Family wines.
Zadnji festivalski dan se je pričel z videopogovorom s častno gostjo festivala Ano Luíso Amaral v muziKafeju ter se nadaljeval s Promenado okusov: Poezijo okusov, kjer so obiskovalci lahko poskusili več kot šestdeset vrhunskih vin iz vinskih kleti ptujskega vinorodnega rastišča in se spoznali s ptujsko kulinariko. Medtem se je bralo veliko poezije, s svojo glasbo so navdušili Daniel Marinčič, Opus 6 in Matic Ačko. Pod streho Minoritskega samostana se je zaradi nepredvidljivega vremena strnilo celotno dogajanje – od koncertov do sprehoda društva cesarsko-kraljevi Ptuj, ki je popestrilo dogajanje s tradicionalno kostumografijo, ter cirkuškega sprehoda po mestu, ki je tudi najmlajše zabaval z žongliranjem, baloni ter akrobatiko. Pred velikim pesniškim branjem smo si lahko ogledali še ulično gledališče Pot v Tadam in večmedijski performans Dušana Fišerja Substanca dimenzije 0, ki je nastal v sodelovanju s festivalom Art Stays in mlado igralko Kajo Petrovič. Avtor je skozi gib, sliko in zvok prikazoval bolečino ob izgubi, ujetost in poskus pobega iz sistema. Performans je zaradi svoje abstraktnosti deloval realno-fiktivno in tako tudi dal prostor za vsakega posameznika, ki se najde v tej sliki. Slednje pa je eden glavnih namenov poezije: človeku ponudi zgolj besede, napisane ali izrečene, ki si jih nato vsak interpretira po svoje, pobarva jih v svoje izkušnje, v njih vidi to, kar mu je najbolj pomembno, a hkrati poskuša v svojem svetu doumeti tudi avtorja, ki mu je ta svet zarisal. Tako je v bistvu branje poezije skakanje med različnimi svetovi, zgodbami, ki jih njihovi tvorci ustvarijo, vendar pa nikdar ne do konca, ker je vezni člen prav vsak posameznik, ki jo vzame kot svojo ali pa si jo nekje globoko v sebi celo zapomni. Tako lahko rečem: poezija združuje, pa ne samo besed z mostovi presledkov, ampak tudi ljudi.
Z večernim velikim pesniškim branjem Maje Vidmar (SVN), Dennisa Maloneya (USA), Josepa Pedralsa (ESP), Hile Lahav (ISR) in Petra Borkovca (CZE) so se končali 25. Dnevi poezije in vina, ki pa ga je še slavnostno zaprl duo Silence, ki je v preteklih letih veliko ustvarjal v okviru gledališča in filma. Kljub koncu še enega uspešnega festivala in nestrpem čakanju naslednjega se intimni del, ki ga festival promovira, nikdar ne zaključi. Organizatorji, sodelujoči, umetniki in drugi želijo širiti kulturo ljubezni do poezije in vina ter do dejstva, da ima prav vsak možnost vzdrževati takšno vzdušje celo leto in ne le zadnji teden avgusta. Takrat je morda lahko bolj ali ne praznik tistemu, kar prebiramo v ostalih mesecih, ali pa opomnik za tiste, ki jih je prenasičenost vsakdanjega življenja odtrgala od ustvarjanja.
Sedaj se po koncu lahko vprašamo: kaj pomeni mednarodno druženje pesnikov in ljubiteljev poezije po letu in pol odrekanja, kulturnega stradanja in suše komunikacije med umi, družbami, idejami in ljudmi? Mislim, da je uspešen zaključek festivala vlil kanček upanja, da kljub delnemu zaprtju sveta ljudje nismo pozabili na umetnost in njeno prelivanje v druga živa bitja, hkrati pa je to tudi pomembna točka zavedanja, da poezija ne umira in ne bo izumrla, dokler bo na svetu človek, ki mu bo do zlaganja črk in besed v nek sistem.
Festival Dnevi poezije in vina vidim kot spodbudo, željo pokazati širši publiki, da poezija ni nekaj strašnega, da je nekaj, po čemer zmore posegati prav vsak. Ne glede na to, ali je proza, poezija ali celo drama, so vse besede napisane z namenom, da jih nekdo prebere. Berimo, potujmo v druge svetove, raziščimo neznana polja ali pa najdimo veselje v najbolj običajnih stvareh, preko katerih stopamo v vsak dan, ne da se ozremo za seboj. Če že ne moremo v svet, pustimo, da ta pride k nam. Dajmo ljudem možnost, da pokažejo besedno barvanje naših duš, bogatenje besednega zaklada in idej. Pri vsem skupaj pa ne pozabimo, da poezija ne živi le tisti en teden na Ptuju v času festivala, poezija je tukaj vedno – že od nekdaj je bila in tudi nikamor ne gre.
