Prvi dan, sreda, 11. maja
Sredi trde noči, ob dveh zjutraj, se z avtobusom izpred Hale Tivoli odpeljemo proti Benetkam. Skupina je prikladno majhna, le šestnajst duš se nas je z meni ljubim vodičem, prijaznim sogovornikom, poznavalskim zgodovinarjem – nekdanjim Petrovim študentom – in tudi v umetnostni zgodovini kar dobro podkovanim Korošcem Milošem Mahorčičem podalo na potep po Peloponezu. Z letališča Marco Polo ob pol sedmih odletimo proti Rimu, od tam pa dobri dve uri kasneje v Atene; ker vmes zamenjamo časovni pas, pridemo na atiška tla približno ob pol poldne po tamkajšnjem času. Pričakata nas vljuden, prijazen in – kot se bo kasneje skazalo – zelo muzikaličen šofer avtobusa Kostas, ki si vso pot prek zvočnikov (vendar ne vsiljivo in ne preveč na glas) navija grško popularno glasbo in si zraven s posluhom in mehko zvenečim baritonom pripeva besedila, ki jih očitno pozna neizmerno količino, ter lokalna vodička Olga, naše gore list, ki se je pred davnimi leti ogrela za grškega junaka s kitaro in črnimi očmi, se poročila z njim, se preselila v njegovo domovino in mu – vrla Kranjica – rodila petero otrok. Po izobrazbi germanistka se že vso poklicno kariero – ki mora po moji oceni trajati vsaj že dobrega pol stoletja, sama je menda mojim častitljivim sopotnicam (po večini Miloševim učenkam z univerze za tretjo življenjsko obdobje) zaupala dobrih petinsedemdeset pomladi – ukvarja s turističnim vodenjem (predvsem nemških) gostov po lepotah in čarovnijah svoje druge domovine, z materinščino pa ima po tolikerih letih bivanja na tujem že kar nekaj težav in nesporazumov. Njen delež pri odkrivanju skrivnosti iz slavne zgodovine Helenov je k sreči obroben, simpatično pa je poslušati njeno gospodinjsko brbljanje in opravljive marnje o vsakdanjih tegobah in radostih življenja današnjih Grkov, pri čemer ji uide prenekatera duhovita in pikra opomba na rovaš pretirane veseljaške nonšalantnosti, jamraške pritožljivosti in neortodoksnega pišmevušništva svojih primoženih sodržavljanov.
Z letališča se mimo Aten odpeljemo proti skrajnemu južnemu robu Atike, ob vzhodni obali Saronskega zaliva, po tako imenovani Apolonovi rivieri, vse do rta Sounion, kjer na skalnatem pomolu visoko nad Egejskim morjem stojijo ostanki Pozejdonovega templja, od koder naj bi se po legendi Tezejev oče, kralj Aigios (Egej), prepričan, da je sin podlegel v boju z Minotavrom, vrgel v morje, ki je po njem dobilo ime. Prvo srečanje z arhitekturno in stavbarsko dediščino antične Grčije je očarljivo: tempelj v dorskem slogu je zgledno očiščen in konservatorsko ohranjen, opazovalca navduši s somernostjo svojih razsežnosti in usklajenostjo proporcev, s čistostjo svojih linij in harmoničnim sozvočjem z okolico; z vrha pečine gospoduje in v skladno ravnotežje lovi širno morsko krajino s številnimi otočki, razsejanimi po zalivu, kamnito kršje z makijo zarasle kraške planote in neizmerno sinje nebo, ki prizoru podarja pridih spokojnosti, vesoljne ubranosti in neskončnosti. Med antičnimi stebri vejejo praznina, veter in ptice, nekdaj svéti prostor se je izvotlil, danes v njem prebivajo odsotnost, manko, bled spomin na nekdanje uglašeno sožitje med človeškim in božanskim …
*
Drugi dan, četrtek, 12. maja
O množičnem romanju sodobnih iskalcev izgubljenega raja, ki se jim je svéto nepreklicno umaknilo v odsotnost, pa si ga skušajo nadomestiti z vsakršnimi slepili, nadomestki in utvarami, s čezmernim čaščenjem telesa in njegovih begotnih užitkov, s pobegi v umetne paradiže trenutnega opoja in pozabe, z varljivo vero v vseodrešujočo moč znanstvenega uma in tehnološkega napredka, o otipljivih dokazih neznosnega manka, ki ga čuti sodobni človek, oropan presežnega smisla in prikrajšan za vero v transcendenco, se lahko iz prve roke prepričam naslednjega dne, ko opazujem mrgolenje turistov z vseh koncev in krajev zemeljske oble, ki se v nepreglednih trumah vzpenjajo na atensko Akropolo. Kaj jih (me) žene tja gor, v izpraznjena bivališča in svetišča nekdanjih bogov in božanstev, ki so s svojo neposredno navzočnostjo in zavezujočnostjo v vsakdanjem dejanju in nehanju slehernega posameznika in vsega občestva življenje starih Grkov polnili s smislom, da so le-ti v njem (v svojem konkretnem empiričnem prebivanju) po človeški pameti in božanskem navdihu vzpostavljali umen red in postavo, uzakonjali etiko in moralo in z vsakim svojim izdelkom ali ustanovo, predmetom, stavbo, svetiščem, agoro, polisom, gledališčem, stadionom, podobo, kipom, pesmijo in plesom ustoličevali in častili aisthesis, lepoto duha in telesa, lepoto kot emanacijo resnice in ne kot varljiv zunanji blesk koristne uporabnosti? Le kaj iščejo (iščem) v ostankih in ruševinah tega starodavnega, na neki način le še navideznega, iluzijskega – a tudi v zatonu neizrekljivo dostojanstvenega, ponosnega in estetsko dovršenega – za vselej in nepreklicno izginulega sveta, kakšnega razodetja (odrešitve bi bilo pretirano reči) se nadejajo (nadejam) najti med temi prevrnjenimi kamni, kapiteli, timpanoni, arhitravi, stelami, ostanki kipov, frizov, triglifov in metop, ki po volji naravnih ujem in človeškega zla vsevprek razmetani leže po kamnitih tleh, kjer se je nekoč rodila, se oblikovala, dozorela in nazadnje zatonila pramatrica naše zahodne civilizacije in kulture? Je še mogoč kakršen koli plodovit stik – razen častitljivega poklona in ponižne zahvale – s to žlahtno tradicijo, z zagonetnimi znaki vpisano in nemara za vselej nerazrešljivo skrito in zakodirano v kamnitih artefaktih, ki varno spravljeni za steklenimi vitrinami arheološkega muzeja pod Akropolo in po muzejskih ustanovah širom sveta varujejo svoj tisočletni spomin in ljubosumno čuvajo svojo neizrekljivo skrivnost? Eno je gotovo: dokler bomo množično romali na sekularizirane (še huje, turistično in konzumentsko do kraja sprofanirane) kraje nekdanjih svetišč, kjer je domovalo in gospodovalo svéto, dokler bomo iskali sveti gral, bo to kajpak pomenilo, da živimo v pomanjkljivem svetu, v svetu z napako, z zevjo v svojem jedru, da skratka živimo »v ubožnem času«, kot je rekel Hölderlin; a hkrati bo pomenilo tudi to, da nemara še ni vse izgubljeno, da, vsaj dokler iščemo in romamo – pa čeravno za simboli in k podobam, ki jim več ne razumemo pomena – še obstaja upanje, se še odpira pot, čeravno se cilj in smoter izgubljata v temi.
*
Prepisujem iz popotne beležnice, ki sem ji po popoldanskem sprehodu po živahnih ulicah mestnega središča in med posedanjem v kavarni na enem osrednjih atenskih trgov Omonía (Sloga) zaupal prgišče sprotnih vtisov in priložnostnih komentarjev: »Predvečerni vrvež na enem najprometnejših in popularnih atenskih trgov Omoníji (ki je bila v zadnjih burnih letih grške dolžniške stiske – in je še danes – pogosto prizorišče burnih demonstracij, protestov, policijskega nasilja, nekakšen sodoben nadomestek staroveške agore); poznopopoldanski čas je, ljudje odhajajo iz služb in domov grede še opravljajo nujne nakupe, srečnejši si privoščijo sproščeno postopanje mimo izložb bogato založenih trgovin in gostinskih lokalov, zavijejo v kavarno na slaščico in požirek pijače, mladež s čudežnimi ploščicami v rokah in s slušalkami v ušesih brezskrbno pohaja in se prek mobilcev dogovarja za večerne zmenke, city pač živi kot vsako drugo poslovno središče na svetu. Srednjemu sloju mimoidočih meščanov se malce pozna, da so doživeli že boljše čase: obleke so rahlo zguljene, čevlji ponošeni, v rokah visijo že kdaj prej uporabljene polivinilaste vrečke, mimo razkošnejših izložb marsikdo pospeši korak. A ni jih malo, ki si privoščijo popoldanski zalogaj in kozarček v dokaj ugledni in bleščeče urejeni kavarni, od koder prihajajo z imenitnimi darilnimi vrečkami in bogato okrašenimi zavoji v rokah: kot da si s tem vračajo kanček dostojanstva, ki jim ga je kriza nedvomno načela.
Podobno velja za hotel Mirabello (v katerem prespimo prvi dve helenski noči), ki stoji vsega streljaj od Omoníje, se pravi v najstrožjem centru mesta: okoliške stavbe so precej zanemarjene, nekatere celo zapuščene, da za loputajočimi oknicami kažejo votlo zijajoča okna z razbitimi šipami, hotel sam pa je sredi tega opustošenja zadržal svojevrstno nobleso – tako z brezhibno, celo nekolikanj preciozno opremo kot s storitvami, prijaznim osebjem in okusno hrano. Saj, najbrž je turizem res edina rešilna bilka za grško prezadolženo gospodarstvo, zato ga bodo zagotovo varovali in negovali do (bridkega?) konca. Od srca jim privoščim, da bi jim uspelo, današnjim Ahajcem, narodu ponižanih in razžaljenih, temu novodobnemu grešnemu kozlu zgrešene panevropske (zgolj ekonomistično razmišljujoče in pragmatično delujoče) španovije, tem odčaranim narcisom in bahavim balkanskim postavljačem z malce sumljivim samooklicanim pedigrejem dedičev in naslednikov neke druge, daljne, mitične Evrope (ki se je bil sam Zeus zaljubil vanjo in jo osvojil in zapeljal kot potenten plemenski bik in ne kot preračunljiv sejmarski mešetar!), danes pa pohlevnim podnajemnikom v hiši štacunarske Evrope, ki jim je skrajno nehvaležna bleda mati.«
Objavljamo prvi del potopisa, ki ga je v Grčiji pisal Jaroslav Skrušný. Sledijo še trije deli; vsak petek v juliju bomo objavili novega.
