Po koncu zabave

Prizor iz Videospota When the Party's Over

Spregledan prekariat ameriške zabavne industrije so starši. Vsi tisti, ki svoje otroke, morebitne bodoče popkulturne ikone, neumorno vozijo na avdicije, plesno-pevske treninge in kastinge. Ne zagledamo jih za sojem luči in le redko slišimo zanje. V popkulturo so večinoma vpisani tisti med njimi, ki so v barantanju za mesto svojih otrok v tovarni sanj konkretno zamočili. Na velikem platnu je bridke posledice njihovih ambicij skozi lik Donnieja v filmu Magnolija najlepše upodobil Paul Thomas Anderson. Nedavno smo si njihov propad lahko ogledali v dokumentarcu Leaving Neverland, najnovejši uspešnici postweinsteinovske dobe, v katerem nekdanja otroška zvezdnika Wade Robson and James Safechuck pripovedujeta o svojem otroštvu, ko je oba spolno zlorabljal Michael Jackson. V središču zgodbe sta poleg zdaj že odraslih moških tudi in predvsem njuni mami, ki sta svojima predpubertetniškima sinovoma dopustili spati v postelji z najbolj slavnim človekom svojega časa. Dvodelni dokumentarec se ne zaključi z vprašanjem, kako za posilstva odpustiti Jacksonu, temveč kako odpustiti materi. Pričevanjem o zlorabah se pridružuje še nova TV-serija Surviving R. Kelly, v katerem sledimo pričevanjem punc, nad katerimi se je sadistično izživljal pevec R. Kelly, znan po pesmi I Believe I Can Fly. Tudi tam se v središču zgodbe znajdejo mame, ki so verjele, da bodo hčerke z njegovo pomočjo lahko postale slavne. Slavnih otrok si želijo tudi očetje, med najbolj odmevnimi je Matthew Knowles, oče pevk Beyonce in Solange. Zmagovalka fenomena pa je seveda ustanoviteljica kolonije Kardashian, mamadžerka Kris Jenner s skupino hčera, med katerimi je tudi Kylie, najmlajša self-made milijarderka na svetu.

Ameriško popkulturo v resnici veliko bolj definirajo starši kot pa agenti in producenti. To dobro vesta ne pretirano uspešna igralca, Maggie Baird in Chris O’Connell. Čeprav v industriji nista znala pomagati sebi, sta z obrobja desetletja skrbno spremljala nastanek hollywoodskih vrst. S svojima otrokoma živita nedaleč od Kardashiank, v losangeleškem Highland Parku (Zahodni Hollywood), še nedavno revnem in zloglasnem predelu mesta, po novem pa gentrificirani soseski. O’Connell odločilni trenutek opisuje takole; nekega dne je slišal uspešnico MMMBop v izvedbi pojočega tria bratov Hanson in kmalu za tem z radia izvedel, da so starši fante šolali doma in jih zunaj nadzora preostale družbe spodbujali pri razvoju umetniškega izraza. Takrat se je odločil, da svojih otrok ne prepusti šolskemu sistemu, temveč ju pripravi na umetniško svobodo. Mami Maggie je leta 2013 celo posnela celovečerec Life Inside Out, ki govori ravno o tem. Film, v katerem njenega sina igra resnični sin Finneas, znan iz TV-serije Glee, ni napolnil kinodvoran, je pa postal neuradni napovednik za prihodnost umetniške družine Baird-O’Connell. Le da v tej viziji nimata glavnih vlog Maggie in Finneas, temveč četrta članica družine – sedemnajstletna Billie Eilish Pirate Baird O’Connell, nova senzacija glasbene scene, ki je prejšnji teden izdala svoj prvi studijski album: When We All Fall Asleep, Where Do We Go? Album, ki je že podrl več rekordov, je posnela doma v svoji sobi, kakor tudi vse ostale skladbe doslej. Njen producent je brat Finneas, ki v skladbah pogosto prispeva tudi spremljevalne vokale.

Billie Eilish je kot trinajstletnica zaslovela že leta 2016, ko je Finneas na glasboteko Soundcloud naložil njuno pesem Ocean Eyes in njene oceanske oči prelevil v artefakt življenja, ki je postalo umetnost. Najstnice so planile na Soundcloud, Apple Music in Youtube, niso več hotele odmakniti pogleda. Njenih oceanskih oči ne boste našli na njenem novem albumu. V njem veke zapre in razpre svet, ki nastaja v času, ko ljudje odidejo domov, ko se zaprejo restavracije, ko je zabave konec, ko starši zaprejo vrata otroških sob, ko se zdi, da je vse obmolknilo. Billie tedaj čemi v temi in čaka na nastop. V videospotu za Bury A Friend, enem od singlov z albuma, s črnimi očmi preži pod posteljo. Je prestrašena punca, ki jo zanima, kako se počuti grozeča prikazen, in spozna, da sta ena in ista kreatura. Včasih sama sebi vzbuja največjo grozo. Brez omahovanja tudi sicer prevzame odgovornost za lasten prispevek h grozi sveta, med drugim v zadnjem singlu z albuma, ko se samokliče za Bad Guya. Album se odvija v gosti morasti atmosferi grozljivke, ki spremlja žanrsko raznolike pesmi, v katerih se prepleta vse od akustičnih balad do elektronike. Če bi jih slišali ločeno, jih ne bi znali umestiti na isti album. Billie jih opredeljuje kot alternativni trap.

V uvodnem stavku albuma nam razloži, da je »iz ust vzela zobni aparat«. To je znak za spanje, a tudi namig, da se je znebila vsega, kar bi jo lahko tiščalo, ukalupljalo, poskušalo družbeno korigirati. Ko najstnica ostane sama s sabo, se prebudi groza in z njo glasba Billie Eilish. »Odrasli ljudje so navajeni na ljubezen, zlomljeno srce, bolečino in željo po jebeni smrti, za nekoga mladega pa je to vse novo in grozljivo,« pravi v enem od zadnjih intervjujev. In res, njene pesmi se zvijajo v bolečini, v videospotih ji iz ust lezejo tarantele, neznane roke ji hrbet prebodejo z injekcijami, popije kozarec kot premog črne tekočine in jo nato izjoče. Grozljivka skozi zgodbo albuma postaja drama, glasba pa dogajanje spremlja kot zataknjen krik v grlu trenutkov, ki bi obnemeli, če jih ne bi rešil pravi verzi. Billie upesnjuje nočne stiske in tesnobe ob nepovratnem. Od žalovanja za lansko poletje umrlim prijateljem, reperjem XXXTentacionom, panike ob strelskih pokolih na ameriških srednjih šolah in šoka ob pogledu na Kalifornijo v plamenih lani novembra. Strašijo jo tudi široko sprejeti načini preganjanja bolečine v ameriški družbi. Zavrača pomirjevala (Xanaxe) in zagotavlja: »I don't need a Xanny to feel better.« Medtem ko so najstniki iz njene generacije »preveč omamljeni, da bi bili prestrašeni«, si sama bolj želi izviti iz prijema otopelosti kot strahu, ki ga neprenehoma spreminja v dejavno reakcijo na svet.Rečeno s Pink Floydi, misel na »comfortably numb« stanje ji ne prinaša lahnega spanca.

Groze ji ne vzbujajo le pošasti pod omaro, odvisnost od pomirjeval, smrt in želja po samouničenju, ampak tudi ljubezen. Ob tem proglaša svojo dušo za cinično in izgovarja besedo ljubezen kot najbolj otožno skrivnost, za katero bi bilo bolje, da ostane zamolčana. Loti se tudi v sodobni popkulturi priljubljenega koncepta boga kot ženske. Če Beyoncé v skladbi Don’t Hurt Yoursef zastavlja ženski spol božjega v verzu »When you love me, you love god herself« in Ariana Grande vztraja z »God is a Woman«, Billie po drugi strani v pesmi All The Good Girls Go To Hell ugotavlja, da »Even God herself has enemies« in da ni več ničesar, kar bi se dalo (od)rešiti. Med vrstice se ji vrivajo tudi citati in podobje iz TV-serij. Televizijo vklopi v dveh skladbah z albuma. BBC-jev Sherlock je osrednji navdih za monarhično pesem You Should See Me in A Crown, kar je citat iz ene od epizod, ki se nadaljuje v »I’m gonna run this nothing town«. V pesmi Strange Addiction, duhovni naslednici pesmi Just Like A Pill izvajalke Pink, uporabi avdioposnetke iz sedme sezone TV-serije Pisarna. V njej prepeva o ontološki sorodnosti med obsedenim gledanjem TV-serij in predolgim ukvarjanjem z odnosi, obsojenimi na konec. Zdravniki ne morejo razložiti teh simptomov in bolečine, pravi v pesmi. Nekatere spremembe v svetu lahko zaznajo le najstniki. Njeno glasbeno polzenje okrog vprašanja »Kam gremo, ko zaspimo?« se tako izkaže za iskanje utehe v nezačrtanem teritoriju nove generacije, ki se za odgovor ne more obrniti na odrasle. Kaj si lahko rečeš, preden zapreš oči, če za paniko ne sprejmeš pomirjeval in sumiš, da ljubezen ni odgovor?

Najstnica Billie je nemudoma dobila 17 milijonov sledilcev na Instagramu. Ne imenuje jih oboževalci, ampak družina. Pred njimi lahko prizna, kako jezna je nase, ker je venomer žalostna brez razloga. Opremljena je s hiphopovsko navdahnjenimi oblačili, v katerih ne želi pokazati kože, z moškimi supergami znamke Air Jordan, artikuliranim opisovanjem svojega obvladovanja Tourettovega sindroma (ki povzroča trzavico njenih oči) in tudi preklinjanjem a la »motherfucker«, kot večina dobrih najstnikov, ko staršev ni zraven. Samo da njeni so in v tem vidijo umetniško svobodo. Po odru skače kot Gwen Stefani v času promocije albuma Tragic Kingdom, za svoje vzornike pa navaja Beatlese, Avril Lavigne, Tyler the Creatorja, Earla Sweashirta, Childish Gambina, A$AP Rockyja, Lano Del Rey in Auroro.

Za najbolj kontroverzne so se izkazale njene t. i. romantizacije samomora in zgodnje smrti, med drugim v verzu »Honestly, I thought that I would be dead by now«. Njeno bojevanje s konceptom I wish I was dead obnavlja zgodovino drugih glasbenih »samomorilcev«, od Twenty One Pilots do Lane del Rey in nenazadnje tudi Nirvaninega »I Hate Myself and Want to Die«. Dave Grohl, ki je njeno umetnost spoznal preko najstniške hčerke, pravi, da Billie v svetu danes povroča takšen hajp, kot ga je nekoč Nirvana.

Nikoli ne bomo zadostili zahtevam drugih, vsi bomo nekoč mrtvi in pozabljeni, poudarja Billie v intervjujih. Ravno zato je mogoče neobremenjeno ustvarjati umetnost ali karkoli drugega, dodaja. Njena drža je vztrajanje in priklicevanje trzljajev živosti, ki planejo v noč v istem dahu z smrtnostjo in pozabo. Billie, četudi prestrašena in razbolena, tipa za načini, kako prositi zgodovino, naj traja, kako jo povleči k svojim ramenom, preden za vedno odide. Veliko trenutkov je bilo izgubljenih v stoletjih, a milijone najstnic poje z njo pesem Ocean Eyes, čeprav se čas lomi v negotovih parnikih, Titanik se potaplja in malo jih bo preživelo. Postavlja se berlinski zid, divja prva svetovna vojna, obglavili bodo kraljico, na trgu zažigajo protestantske knjige, požar po Kaliforniji uničuje domove. Nekje vmes pa koncertirajo Beatlesi, Maggie Baird vadi petje s svojo hčerko, Avril Lavigne izda svoj prvi album in majhna Billie Elish ga posluša. Nekaj let kasneje, ko se zvečeri in je zabave konec, Billie v tišini sama hodi domov. Pomisli, da bi se tako lahko začela pesem. S Finneasom napišeta skladbo When the party's over. Nekaj tednov kasneje milijone prestrašenih najstnikov zapiči oči v njeno ime. Čas bo moral počakati, preden se razpusti. Billie bo težko kar tako pozabiti.