Plima (odlomek iz romana)

Fotografija: Saša Lavrinc

V lonček je spustil kepici čokolade in lešnika ter v sladoled potisnil dežniček. In vafelj. Začudila se je; redkokje so sladoled še krasili z dežnički ali vaflji. Na neki točki, verjetno, ko so na slovenski trg prodrli doma izdelan sladoled, sladoled iz naravnih sestavin, veganski sladoled, nizkokalorični sladoled, nearomatizirani sladoled, babičin sladoled, start-up sladoled in italijanski gelato, sladoledi, torej, utemeljeni v ideji minimalne škode ali, še bolje, najmanjšega zla, je pregrešni dekor v večini slaščičarn izgubil domovinsko pravico. Trg je počasi izganjal celo smetano, to zahrbtno redilno snov, zato se ji je njegova gesta sprva zdela ljubka – neuničljiva albanska estetika, pač. Ko pa je, tik preden ji je lonček izročil, dvojici dodal še en vafelj in vse skupaj bogato zalil s čokoladno kremo, ki se je v hipu strdila, jo je zadelo: prepoznal jo je. Zapomnil si jo je. Spomnil se je njenih ekskluzivnih želja, njenih sladkosnedih obsesij, njenih glasnih otroških pritožb, da je vafljev vedno premalo, da vsakokrat poidejo pred sladoledom in njenih rednih, povečini samotnih najstniških obiskov, ko se je vaflje trudila opustiti, no, ko je njega in vse njegove brate, sedem jih je bilo, zgolj opozarjala, da se jih trudi opustiti. Nikdar jih ni. Ko jo je zajela puberteta, je, nasprotno, postala nenasitna.

Da jo je prepoznal, je pomislila, morda sploh ni bilo čudno. Navsezadnje je imela markanten obraz, poteze, ki jih staranje izkleše še globlje, ostreje. Tri drobna materina znamenja pod desnim očesom in na desnem licu, posejana v obliki polmeseca, skoraj skupaj zraščene obrvi, napihnjeno zgornjo ustnico sicer ozkih ust in rožnate veke večno utrujenih, neprespanih ljudi. Sturmunddrangovske veke, jo je na fakulteti zbadal sošolec, ki je bil, vsaj tako je slutila, vanjo zaljubljen.

Vse to je bilo res, a zagotovo ni bilo resnica, si je morala priznati, ko je v mošnjičku brskala za evrčki in kovanci. Prepoznal jo je, ker se je ona, no, njena družina, pred več kot dvajsetimi leti, skoraj tridesetimi! – kot da razdalja kaj šteje – nekaj mesecev pojavljala v lokalnih in državnih novicah. Na televizijskih in radijskih poročilih vseh vrst postaj. V obrekljivih ali sočutnih pogovorih krajanov. V hišah, v stanovanjih vrh obalnih vzpetin in v stanovanjih pod njimi, v barih dnevnega in nočnega tipa, v restavracijah, ribarnicah in trgovinah. Na papirnatih plakatih, ki so sprva pihali na vest – Je kdo kaj videl? Ali kdo kaj ve? Vsaka informacija bo dobrodošla! – in razglasih, ki so na koncu računali na grabežljivost – Vsaka informacija bo poplačana! Med osrednjimi pridigami nedeljskih maš in v molitvah, oh, kako neverjetno pa so pomagale, pa na internetu, kar ga je takrat bilo, v klepetalnicah in na forumih, celo v šolah in v vrtcih so bili, jebeno povsod so bili in tistega, kar je nekoč poplavljalo, njo, ki je nekoč preplavljala, se bodo na tej kurčevi obali spomnili vsi. Bučko, ki to sploh ni bil, temveč se je tako imenoval njegov grbasti oče, je verjetno bil dovzeten za žensko lepoto, je sklenila in lonček prevzela s potno, tresočo dlanjo, toda še dovzetnejši kot vsakdo – in dovzeten še zdaleč ni isto kot občutljiv –, je bil za tragedijo.

Iz posodice na prosojnem pultu nad banjami sladoleda je izbrskala žličko, ne, v nervozi kar dve, iztisnila tako nasmešek kot hvala in se podvizala skozi vrata. Spomniti se je je – že, že – bilo skoraj naravno, ogovoriti jo pa bi bilo kruto. Bilo bi nesramno.

Eno žličko je zarila v kepici in jo obliznila, drugo je spravila v žep. (Izučilo jo je, žepe je tu, na tej kurčevi obali, krvavo rabila.) Ne da bi pogledala levo ali desno, je prečkala zebro, jo prečkala izredno po-ča-siiii in za njo je pri priči zahupal – kaj drugega kot nizko spuščeni beemve starejše izdelave z, če je pri belem dnevu sploh videla prav, osvetljenim podvozjem. Bili sta to sestavini obalne folklore, ta zamišljena leniva hoja in to razborito hupanje, pa preklinjanje tudi, in hitro je preklopila nanjo, čeprav zagotovo nerada. Folklora, je v mislih izbirala in valjala in zvijala pomene in se naposled le odločila, folklora ali hiding in plain sight.

Obstala je ob kanalu kalnega morja, ki je služil privezom za čolne, potopljene, razsute, zgolj obrabljene ali izplute, in lesenem mostičku nad njim. Zadaj steza za gokart in lokal s hitro hrano – kebab, hotdog, lepinje, burek –, seveda, pa zaprti – še zmeraj deljen delovni čas –  mala lekarna in enonadstropna splošna ambulanta, okrogli kot torta, pisani kot, no, sladoled. Pred njunima vhodoma ozko parkirišče in bodljikava, divje razraščena živa meja in kamenje, nametano po stezah in potkah, ki so se vile naprej in nazaj in okoli. Pod arkadami zraven nerodno plasirani neon nekdanjih trgovin z navtično opremo, katerih prevelike prostore je bilo zdaj nemogoče oddati ali prodati. V daljavi – spet ne tako daljni, saj je v Luciji vse pravzaprav kratko – kristalno izrisani jambori jadrnic na vzdrževanju in popravilu in motni obrisi njihovih premcev. Nasproti marine igrišče za tenis – za menedžerje, za javne uslužbence, za Ruse, ki jih ni in ne bo – s posedajočo se železno ograjo, in takoj zraven Picerija Plaža, igrišče za pijance in Štajerce na dopustu, in sem in tja grički gramoza in orjaški zabojniki za smeti. In predvsem: tako zelo malo ljudi, vsaj ne s stopali na zemlji, pardon, na betonu, kot carpaccio hlajeni v avtomobilih vsi, stari, mladi, tuji, domači in celo njihovi ljubljenčki. Niti skuterji niso brenčali, pa so nekdaj brenčali povsod in vseskozi, vladarji primorja, vladarji sveta.

So pa se, kjer ni bilo avtov, a zadosti nesnage, na tleh zbirale množice velikih, rejenih galebov, ki ne klonijo ne v ujmi in ne v vročini, strašnih galebov, ki se ruvajo za drobtine in si, dobesedno, kljuvajo oči. Dva, posebej debela in posebej čez les, sta priskakljala, če so to bili skokci, do nje in se ji bliskovito javila v višini brade, s kljunoma že skoraj na kremni nagradi. Stekla je stran, v redko senco macesnov, in ptiča ji, k sreči presita, nista sledila.

Okobal je sedla na klop, obrnila, torej, hrbet nekraju Lucija, da je lahko proučila uvod v nekraj Portorož. Igrišče za minigolf, kjer je z družino, ko so družina bili, praznovala vse rojstne dni, je bilo še zmeraj enako; pomislila je, da ima ena od pist, tista, ki ji je luknjo najtežje zadeti, še zmeraj napako, grčavo površino, kjer bi ta morala biti gladka. Enak je bil videti tudi kompleks trgovin ob igrišču, kvadrast in siv in z vrtnicami obraščen, v katerih so turisti, no, verjetno počitnikarji, a redko krajani, kar naprej in naprej našli kaj zase, plavutke, rokavčke, čips in kondome. Trojice restavracij na vogalu ni prepoznala, a je prepoznala model: kričavo izpričane identitete, mehiška, italijanska, ribja, vendar v resnici čisto brez njih. Čez cesto je rasel nasad pastelno prepleskanih hotelov in v griče izvrtanih garažnih hiš, z razkošno Grand Casinójevo v ospredju. Dva od hotelov sta zagotovo bila nova, je ugotovila, dva pa sta nosila samo novi imeni, kajti ime je pač brand in slovenska obala je brand in z Rožo in Jelko je manj, s Prestižem in Vilo pa vsekakor bolj to. Toda kopališče, hja, kopališče, dvignjeno nad natrpano betonsko plažo, natrpano tudi samo, z zavaljenimi Čehi, Madžari in razkuhanimi britanskimi pari, s počenimi ploščicami in pomfrijem in mlečnimi napitki s sadjem-salmonelo, z bazenom, kloriranim čez dovoljeno mero, da glivice in urin ne bi postali očitna težava – česar ne veš, ne srbi –, z zarjavelimi tuši in posušenimi palmami, no, to kopališče, je hitro sklenila, pa bi znamčil le norec, nikakor Primorec. Ostalo je neimenovano, pa čeprav je prav to kopališče držalo ključno poanto v zgodbi nekraja tisočih rož, počasen in hrupen in vedro brezupen – propad.

Sladoled pa, jupi, je ni razočaral, bil je natanko tak kot včasih, natanko najboljši, ravno prav sladek in ravno prav lahek in svež, a se ji je kljub temu stopil skoraj ves. Razmehčani in razmočeni lonček je v loku vrgla v koš pred seboj in zadela. Skozi zeleno mrežico je videla, kako je kremna juhica zalivala umedeni bananin olupek in plastično embalažo nad plastično embalažo nad papirnato embalažo nad koščkom mesa.

Odrasla je, prav zares je odrasla, jo je prešinilo, ko je tekočina skozi luknjice kanila na tla. Odrasla na tisti morbidni način, če pač obstaja kak drugi, je napletala in si končno nadela sončna očala, ki so ji, prevelika, nemudoma zlezla navzdol po korenu nosu, način, ko resničnost nenehno jemlje užitku – vročina, prah in propad sladoledu – in gre igra – nežno zarivanje žličke v kremo, cmokanje in hihitanje – pogosto v eksil. Očala je samodejno, vendar strogo potisnila proti čelu, se vzravnala in – uvide zgolj potrdila.

Niso je presenetili, jasno, da ne. Morbidno izhaja iz latinskega morbus in morbus sporoča bolezen in bolezen rada, najraje sporoča – prinaša, izroča – smrt. Trik je bil že ves čas v jeziku: na smrti je odrasla in se z njo tudi razvila, je sklenila in zamižala. Obraz je umaknila sončnim žarkom, ki so našli skozi igličaste veje – in našlo jih je veliko. Sonce je težko prenašala in zato, je slabo duhovičila in se trudila ukrotiti omotico, svetla pač ne bi mogla postati. Mar ni človek navsezadnje vselej najbolj tisto, kar mu je najbolj enostavno nositi? Kar se mu zdi najlažje ljubiti?

Toda sonce je kot deklica vendar imela rada, si ga želela, ga pričakovala. Prijalo ji je na koži in pod njo, v ušesih, v nosu, v ustih in na vekah. V trebuhu, v glavi, med rebri, globoko v medenici. Risala in slikala ga je, ga prepevala in ga pisala; v vsakem prizoru je bilo in udomačiti se ga je trudila v vsaki svoji pesmi. Imela ga je rada, da, prav rada, dokler se ji ni iznenada, kot prileti opeka skozi okno, kot pade krošnja skozi streho, celo razodelo. Vse dokler ni, torej, pokazalo, kako ni nič, prav nič nikoli pomenilo.

 

Že zjutraj je svetilo orjaško in močno. Mukoma je dvignila roleto in kleče na postelji opazovala vrstnike, ki so se na travi žogali, igrali badminton in si, tisti bolje koordinirani in gibki, podajali frizbi. Tudi vpili so eden na drugega, vzneseno, ne še grozeče, igra je še bila mlada. Z roba igrišča so jim sem in tja pomahali starši; vsem po vrsti so se poznala praznovanja prejšnjih noči, praznovanja, ki so jih zanjo kasneje – pompozno, lažnivo! – imenovali dan samostojnosti in enotnosti: okoli oči črni kolobarji potešenosti, koža lic od neprespanosti pordela in napeta, lasje sredini ali četrtkovi, geste razlezene, a sploh ne utrujene, še manj zdolgočasene in nasmehi, nasmeški, smehljaji lepo zapečeni. Prihajam, prihajam, samo še malo, samo še zajtrk pojem, se samo še preoblečem, je dahnila, ne, zapela v razgreto šipo in smuknila s postelje. V svojem razdelku omare, v razmetanem, v pisanem, z na glavo zasukano kljuko in s podrto poličko, je poiskala svoj najljubši komplet, ohlapne kratke hlače in še ohlapnejšo majico z logotipom – namišljene ali prave košarkaške ekipe? Pižamo je odvrgla na tla, presrečna, ker Dražen končno, končno! celo noč – in še niti tedaj! –  ni bil doma, in se, zgolj v spodnjicah, od spanca zlepljena, nerodno zavrtela. Trčila v krilo omare, au, prste udarila ob kljuko, au, se zaletela v poličko, aua, haha.

Slišim te, ljubica, se je mama naslonila na drugo stran vrat, ko si je sveže potolčena oblekla še hlače, lepo, da si že vstala. Kmalu bomo jedli, no, ko pride Dražen, daj se do takrat še malo poigraj, je žvrgolela, pa rolete spusti na polovico, je še dodala, da se ne vnameš, moja mala Dunjo, da ti soba ne zgori. Da ne boš zgorela ti!

Ja, mama, je nejevoljno odgovorila in rolete, zopet mukoma, zakaj so tako težke in štoraste, malo, čisto malo spustila.

Po tepihu, ki je eno sobo razmejeval v dve, je razprostrla risbe. Risbe konj, čudovito slokih in nežnih živali v drncu čez živozelene, neskončno odprte, sončno vabeče planote, ter risbe volkov, lisic in risov, prihuljenih v grmovjih, prežečih na plen, odkrito namrščenih, vendar ne zlih, na katere so lili malo trakovi in malo steze vročine. Iz predala je izvlekla barvice in flomastre, ki jih je bilo nepreštevno veliko, saj je bila nepreštevno njena nova beseda, jih usula po tekstilu in na papir in luč je rožnate naredila rdeče in modre globoko zelene. Izbrala je oranžni flomaster, da bi popravila obledeli kožuh svojih zvijačnih zveri, pa jo je, otroka, še punčko, prešinilo, kako bi flomaster pojedla, se z njim umila, se lepše pobarvala. In res: nad risbami je iztegnila nogo, da so se vse pomečkale, in v koleno, ostro, suhljato koleno, v koleno kot majhen krompir, s flomastrom odtisnila piko. In znova, še eno. In novo, še eno.

Ko je odtisnila stotič, stoprvič, stodrugič, vse je preštela, je, kot da v resonanci odtisov, odjeknilo. Ne, pozvonilo.

Ma, kaj pa zvoni, a je ključe izgubil, je slišala mamo, ko je, razposajeno, prav nič jezno – tudi ona še na krilih prejšnjih noči, na poletu nove, prenove resničnosti – skočila na hodnik. Videla jo je, pa čeprav je ni mogla, kako se je postavila pred domofon, to sivooglato odkritje, in pritisnila gumb, ki je tokrat bil pravi. Ja, Draži, si končno prišel, te čakamo, bomo zdaj jedli, kar pridi, ma pridi. Ni počakala na sinov pozdrav, ki bi ga – res bi ga, zagotovo bi ga –  uvedlo hreščanje, zoprno prasketanje. Obesila se je na drugi gumb in ga držala dolgo, predolgo, do deset in še čez. Da bi pač odklenila. Da bi sinu pač odklenila.

Videla jo je, pa čeprav je ni mogla, kako se je, minuto zatem ali čez, mrščila, ko se je približevala vratom, po katerih je par dlani, ja, moral je biti par, vztrajno, a sumljivo nevsiljivo trkal. Da nisem gor spustila Jehovovih prič, Ljubo, joj, spet so v sezoni, pa sem pozabila, je zagrabila kljuko, lahko bi se jih ti znebil, je zamrmrala in odpahnila vrata, prekleta vrata brez kukala.

Dober dan, trikrat, a hkrati in ja?, samo enkrat, samo mamin. Tudi tedaj jo je videla, pa čeprav je ni mogla, kako se je ustopila in za hipec, za hip pordela.

Sva prišla prav, ste vi gospa Anko? Glas moškega nizek, prenizek, celo šepetav. Mama, ki jo je hči iz svoje sobe videla, jo iz svoje sobe gledala, je pokimala in se, goltajoč črve, ki so ji rili v sapnik, v žrelo, nekaj kot ljubeznivo, nekaj kot dobrodušno, kar prostodušno nasmehnila.

Se opravičujeva, ker se nisva predstavila že spodaj, tako moški, a drugi, ki se je, videla je, prestopil in z dlanmi pomencal, kot je kdaj pomencala sama, za hrbtom, stran od oči. Moje ime je Peter Birsa in sem višji kriminalistični inšpektor koprske policijske uprave, se je spozabil in pomencal še na prsih, moj kolega pa je, je postal, ko se je mama, ki jo je hči videla, ki je hči ni nikdar izgubila, kakor tudi ptica v preletu ne sme izgubiti svoje poljane, za hrano, za varnost in za zaščito, pogreznila. Prebledela.

Inšpektorja, je vprašala.

Ljubo, je poklicala. Ljubi, zakričala.

Slišala je očeta, zgolj slišala, saj ga nikoli ni videla, ki se je nad jedilno mizo počasi presedel, ma joj, kako je dramatična, vedno dramatična, odložil časopis, časopis veselih, vznesenih novic in v oguljenih copatih podrsal do trojice, ki je stala pred vrati. Dober dan, je zaspano dejal, žel

Inšpektorja sta, ga je odrezala mama, črvi so že grizli po nebu in hoteli na jezik, in oče je stopil še bližje, čisto do nje in jo, slišala je, ko je zadržala ves dih, prijel za podlaket. Kakšna inšpektorja, kaj se dogaja, to je napaka, bi lahko rekel, povzdignil bi glas, napaka!, neumnost!, odrinil bi ju in zaloputnil za njima, kakšna nora, sprevržena igra!

A ni. Mamine krhke roke se je držal, kot se sme držati le najtrdnejše stvari.

Ime mi je Simon, Milek, je inšpektor stopil naprej in višji mu je pasje sledil. Lahko, prosim, sedemo, tako bo vsem lažje, je odmeril svoj bas in se naslonil na vrata, da so zaškrtala. Se zaprla.

Mama, ki jo je v ustih že peklo, ki so jo črvi že dolbli, z očetom, težkim na svojih rokah, je prošnjo preslišala in, videla je, kako jo je gledala, trdno zamižala. Njeni veki samo še dve črti, znaka zastoja, zastoja srca. Povejte nama tu (na teh vratih, prekletih vratih brez kukala), je zahtevala, za Dražena gre, vem, nisem neumna, ni ga domov, bi moral biti doma, so ji črvi crkali iz ust in se v njih neprestano množili, kaj je naredil, samo povejte, kaj je bilo. Kaj je bilo, kaj se je zgodilo, so že ves čas rili in grizli in dolbli ti črvi.

Peter se je glasno – res ni hotel tako – odhrkal, toda Simon je rekel: »Ja, gospa, za vašega sina gre. Našli smo ga na plaži pod piransko cerkvijo, gospod in gospa. Mrtvega.«

(En črv ji je, videla je, nikdar je ni izgubila, šinil naravnost za čelo in dokončal svoje delo.)

Risbe so, ko je odpahnila na hodnik, švignile v zrak, da so se konjem zlomili vratovi, popokale lobanje strašnih zveri, da se je – kot v sanjah? Med potresom? V vojni? – pokrajina razdivjala. Mama, ki bi lahko kričala in cepetala, praskala in moledovala – mama, ki je zmeraj pokazala vse –, je tedaj, negibna in v grimasi, povedala več in oče, ki ni nikoli povedal ničesar, se je zrušil na tla in potem je – kot v sanjah? Kot med potresom? V vojni? – vse zagorelo. (In ta ogenj ni prasketal, ta ogenj je podiral in žrl.)

Splazila se je, mala, majhna Dunjo, med mamo, zakopano, in očeta, klečečega pred vrati postave in zajokala – Mami, oči? –, se zgrbila – Ni res! Ni res! –, se vase zavrtala – Lažete mi! –, ju udrihala – Lažete, lažete mi! –, ju ščipala – Da bi se zbudila! Da bi se zbudili vsi! – in se zubljem, maminim in očetovim rokam, ki so jo tesno ovile, hitro, prehitro do dna prepustila. (Zgorela do temeljev, da.) Če bi se zubljev branila, je še dolgo zatem premleval otrok, bi Dražen živel, bi ga ne izgubila.

 

Oči je odprla panično, kot mačka, ki jo med počitkom zmoti ropot. Glava ji je morala omahniti na prsi, prekleta vročina, kurčeva revma, je pomislila. V vrat ji je šinilo tisoče črv-, ne, kaj so sploh to, električni sunki? Električni zapiki? Kako se reče flash po slovensko? Karkoli že so, zagotovo ne nosijo poetičnega imena, je zaključila ter vrat in zatilje vajeno stisnila z desno dlanjo. Nekajkrat je zakrožila še z rameni, naprej, nazaj, nazaj, naprej, prsnico izbočila kvišku, jo posesala nazaj vase, noter, ven, noter, ven, zatem pa še petkrat globoko vdihnila in izdihnila. Po takšnih pripravah bi šel kdo, kdorkoli drug, plavat, teč, v boj ali pa bi, videla je na Youtubu, dvignil dvestopetdesetkilogramsko olimpijsko utež, ona pa si je želela zgolj vstati; vstati tako, da bi bolezen scela prikrila – kot bi, ironično ali žalostno, njena rutina ne bila že povsem izdajalska.

Uspevalo ji je brez izjeme, vstati, torej, elegantno, atletsko, kakor se s tal – spet – uspe pobirati mačkam, toda tisti dan je pravilo šele resnično nastalo. Stopali je podrsala na stran klopi, ki je gledala na cesto, se za hip zagledala v privlačno bež in ne poceni! opanke iz ovčjega usnja, se odrinila – odrinila na konja, odrinila s skakalnice, odrinila čez kozo –, iztegnila nogi in v bolečini električnih sunkov, zapikov, nepoetičnih flashev, tistega sranja, pač, ki se je spustilo do pregiba pod kolenom in se dvignilo navzgor v zadnjico – ha! – in še višje k trtici, do medeničnih sklepov, glasno, neženirano zastokala, no, pravzaprav zakričala. Dekleti, ki sta se ji na rolerjih približevali, sta v tistem rahlo poskočili in mimo nje zbežali, deklici, ki sta ji sledili, pa se spogledali in se zarežali. Sočutje bi znala izkazati le kakšna stara gospa, gospa s hojico, gospa z umetnimi kolki, gospa z vzhajanimi členki, s členki kot krofki, se je odločila, stisnila ustnice in se zopet usedla. Kaj pa naj bi, marširala dalje svoj šepavi marš ponižanja in poraza? Eh, veste, raje ga ne bi.

Privzdignila je krilo in z njim zaplapolala, da bi si, haha, vetra dala, in med plapolanjem razkrila koleni, ki sta ji, kot prestrašeni punčki, padali navznoter, na x. Pogladila se je po njiju, res sta še bili gladki, sveže obriti in izdatno naoljeni in zlasti, tako je rekla zdravnica in tako je lahko samo s pogledom ocenila že sama, dotlej neartritični. Prijalo ji je krožiti, z nežno vnemo tipati po pogačici, in to bi počela še dolgo, še dolgo in daleč čez mero okusa, če je ne bi nekaj zmotilo. Ni ji bilo treba mižati – če pa to ni, si je mislila, častno! –, da je na levem kolenu podobo zagledala predirno in jasno: razmazano oranžno črko, sešito iz premnogih pikic in pik. Črko, ki je hotela neko sončno jutro naznaniti, osvetliti, razjasniti 'D-unja', a se je naposled zastrla in osenčila v 'D-ražen'. Črko, s katero se je, so ji dlani padle ob stegna, hotela deklica važiti. Ničesar skaziti, ničesar pokvariti. Ničesar uničiti, mami. Prav zares, zares ne. Verjemi mi, oči.