Dragi Ulay,
stara sem dvanajst let, Evropa je v poletju, v belem fiat polkombiju se jaz, moja mati za volanom in Eva – moja dvojčica – na sovoznikovem sedežu vračamo iz državnega prvenstva v show plesih v Krškem, kjer sem tekmovala s svojo skupino in postala državna prvakinja. Na radiu Tomaž Pengov poje: »Cesta, zavetje nemirnih ljudi, izginja in skozi stopinje drsi, ko odhaja in glasna obzorja rodi.« Ne vem še, kdo si, kaj je to performativna umetnost, ne vem niti, kaj umetnost pravzaprav je, kdo so resnične umetnice in umetniki ali kako to postaneš. Ker se gibljem predvsem na področju show plesa, ki v najintenzivnejši meri vsebuje močno prepojenost s popularno kulturo in služi predvsem zabavi in samopozabljenju, ker ne prihajam iz intelektualne ali umetniške familije in sem bolj ali manj prepuščena predmestnemu okolišu, ki kot najvišje božanstvo slavi vse ameriško – Disney, MTV, Cartoon Network ipd. –, so moji trenutni idoli Britney Spears, Miley Cyrus, Selena Gomez, Beyonce, Shakira in podobni. Na tem mestu naj poudarim, da nimam averzije do omenjenih ljudi, do popularne kulture ali show businessa, celo nujne se mi zdijo, prav tako občasno samopozabljenje, a da resnično spoznamo samopozabljenje, moramo najprej spoznati popolno prisotnost, tako kot, če se navežem na Alejandra Jodorwskega, moramo, če želimo zares spoznati končnost, najprej izkusiti neskončnost. Zaradi manka postarševanja – moj oče je zaradi poklica pogosto zdoma in še kadar je doma, je težko oče, materino telo sicer zaznam, a je velikokrat neprisotno, sem zlahka podvržena vprašljivim zunanjim vplivom s siceršnjimi občasnimi zastranitvami k tistim, ki so se kot zdrava semena vame po naključju zasadili in me danes uspejo nahraniti in soočiti s temo. Zaradi tega sem v nenehnem iskanju učiteljic in učiteljev, ki bi se znali odpreti za moje resnično bitje. V iskanju ljudi, ki bi me resnično videli in resnično slišali. Našla sem jih dokaj pozno. Eden izmed njih si ti, Ulay. S hitre ceste se priključujemo na avtocesto in se med tem burno prerekamo: ne jaz ne Eva se nisva dovolj urno odzvali na materin ukaz »premaknita mojo torbico z ročne«, zato sama seže po njej in v hipu izgubi nadzor nad volanom. Stemni se, izgubim oči, zgodi se prostor, v katerem čas teče drugače. Sluh mi podarja grozljive oddaljene krike – podobo Munchove slike. Edina materialnost, ki jo čutim, je moja dlan, ki se močno oprijema vratnega držala – to moram storiti, vem, ker nisem pripeta in je ta akcija po moji instinktivni oceni edina možnost, da ostanem vsaj približno na svojem mestu in s tem zmanjšam možnost razblinjenja. Avto preneha s podrsavanjem po od dežja ovlaženi avtocesti: ustavimo se, svet je nagnjen v desno. Nad menoj visita dve telesi; materino, iz katerega počasi kaplja kri, in sestrino, ki se počasi prebuja v govor. Žive smo, samo rahlo postrani. Začenjam z eno izmed prvih režij, ki jih pomnim; moram si povrniti občutek nadzora in se obenem soočiti z občutkom krivde – ker nisem ubogala ukaza, sem povzročila nesrečo. Huje postane, ko starš ta notranji občutek krivde podkrepi: »Sem vama rekla, da umakneta torbico. Če bi me ubogali, se to ne bi zgodilo.« Sicer nisem imela možnosti izbire scenografije, kostumografije, glasbe ali igralk in njihovih medsebojnih odnosov, sem se pa lahko preslikala v pozicijo osebe, ki kljub poškodbam in bolečini, kljub udeleženosti, mirno opazuje situacijo. Izgubila sem telo, nisem čutila bolečine, vse, kar sem želela, je, da bi poskrbela za svet okoli sebe. Govorila sem z reševalci in policaji, ki so jih poklicale mimovozeče se priče, poklicala očeta in mu neprizadeto razložila situacijo. Ko so nas odpeljali v bližnjo bolnišnico, sem v dokaz svoje nepoškodovanosti in lucidnosti pred zdravniki plesala po spolzkih ploščicah čakalnice. Vse sem imela pod nadzorom. Odrezati je pomenilo preživeti in obenem možnost videti stvari od daleč – tam so manj boleče in nevarne. Takrat, zaradi starosti in umanjkanja refleksije, je bil to preživitveni mehanizem, danes, kadar zmorem biti v tem budna, je to lahko stanje popolne svobode.
Človek za nazaj sem, počasna ptica. Kamorkoli grem, se nosim s seboj. Dolgo časa sem bežala – pred praznino, ki me je rodila, pred praznim belim pravokotnikom, ki čaka moje črke, pred bolečino, ki jo izrisujejo odhodi, pred seboj, ki si nikoli ne morem ubežati – čeravno si v mnogih akcijah in gestah, zavednih ali ne, za to močno prizadevam. Kadar v moje telo butne preveč impulzov, se skrčim v kaos, potem se razširim in me razstreli. To se odraža v moji pisavi, v njeni fragmentarnosti. V takem stanju si ne zmorem slediti, ne slišim jedra, struktura se mi izmika. Laže mislim sebe in svet, sebe v svetu, druge v svetu, svet v drugih, ko je vsega manj; ko sedim sama v naravi in zrem v oddaljeno modrikasto pokrajino gora v Bohinju ali pa ko se s svojim telescem znajdem pred oddaljenimi pleči Triglava, pred v skale ujeto Ajdovsko deklico, majhna, nepomembna in skrita, ko v meni odmeva podoba ene izmed stotih sličic, ki mi jih je pred časom s pismom poslal Miklavž Komelj, ki je napisal Die Berge Sind Frei. Da, takrat je laže in, da, gore so svobodne in jaz z njimi, varna v njihovem zavetju – ravno prav oddaljene, ravno prav blizu … in zopet odmeva … »Ljubim lahko le od daleč …«
Ampak življenje je drugje. Življenje je v stiku; v stiku z drugim, ki bo vedno do neke mere skrivnost in zato strašen. Življenje pomeni premagati strah pred smrtjo, premagati strah pred drugim in se podati v neznano, tako kot si se vse svoje življenje v neznano podajal ti. Znati se izgubljati je svojevrstna umetnost in vsako pisanje, vsaka kreacija, je odpiranje prostora neznanemu. »Nikoli se izgubiti, pomeni ne živeti, ne vedeti, kako se izgubiti, privede do destrukcije in tam vmes, kjer se razprostira terra incognita, se nahaja odkritje,« je zapisala Rebecca Solnit v knjigi A Field Guide To Getting Lost. Če bi bil še tu, bi tebi in tvoji Leni želela na glas prebirati to knjigo.
Naj se torej približam, naj se torej izgubim.
2. marca 2020 si umrl, Frank Uwe Laysiepen. Ulay je umrl. Ulay je umrl. Ulay je umrl – edini jasni stavek, ki sem ga od takrat zmogla zapisati na moder kvadraten listič. Vse ostalo, kar sem zapisala, več deset dokumentov, nedokončanih, razdrobljenih, neusmerjenih, pluje v neotipljivem Tarkovskovskem oceanu s svojo zavestjo in v meni oživlja tvoje umrlo telo. V spomin mi kapne tvoja risba, ki jo hranim v arhivu, na kateri je po otroško narisan moški na splavu sredi oceana. Risba pod katero piše: »This is me in a moment.« Tako zelo si znal biti v trenutku.
To, Ulay, pa sem jaz v trenutku:
Utelešena žalost. Počasi postopam okoli njenega telesa. Včasih se je laže odpovedati čutenju ali pa popolnoma zediniti z njim, kot ga opazovati odmaknjen. Kdo sem, ko se gledam iz jedra? Koliko nas biva v meni? Vsaka moja stopinja skuša nekaj postati, nekomu odpreti znamenje. Učim se kršiti pravila vzgojenih konstruktov. Če sem na zemlji in si (ji) zadajam rane, zakaj ne bi tega počela vsaj z domišljijo? Zatekam se v telo, ker me besede strašijo, in v besede, ker me straši telo. Ves ta nemir, ki ga čutim, zahteva ime, obliko in prostor. Edino ime, edina oblika in edini prostor, ki so mu lastni, so točno in samo tisti, ki mu jih pripišem. Zato pišem, zato skušam pisati.
Moje dlani izvajajo geste, rojene pred vsakršnim dihom. Želijo zdraviti. Želim zdraviti; sebe in druge. Se razliti bolj kot voda, ker voda najbolj ljubi. Tudi ti si ljubil vodo, Ulay. »We are all bodies of water,« si pravil.
Vse te podobe, vsi te časi in prostori se medsebojno družijo v eno izmed linij moje zgodovine. Vztrajnost te linije jemlje mojo sedanjost. Moč ima samo tisto, s čimer se sama poistovetim. Nad nami ima moč samo tisto, s čimer se poistovetimo. Jaz sem točka svoje identifikacije, vseh svojih identifikacij. Zato se učim evocirati budnost, zato vsem svojim bližnjim nenehno govorim o prisotnosti. Zato nenehno govorim o prisotnosti, ker se mi tolikokrat izmuzne. Težko je nenehno prisluškovati glasbi iz jedra, jo nenehno ohranjati v ostrem šumu sveta. In tudi besede, ki se pravkar izpisujejo, hočejo biti rojene iz jedra, pa so vseeno še tolikokrat zgolj zastranitev od vsebine, pred katero bežim:
Soočiti se s smrtjo nekoga, reči ti zbogom, Ulay, tega nočem. Kako naj izpišem ta adijo za druge, če ga še zase ne zmorem? Mislim na odhode, na prihode, na prehajanja. Na dom, ki sem ga nedavno zapustila, na človeka, ki si z njim ne delim več prizorišča dvojega, na tistega človeka, s katerim sva te nazadnje obiskala in si naju blagoslovil. Tako isto mislim na zveri, ki sem jih nekoč srečala v gozdu, in lahkotnost obredov, ki smo si jih delili. Kaj je razlika med tem človekom, teboj in zverjo? Razlika med Ulayjem, Janom in živaljo? Vsi ste tu, čeprav vas ne gledam v točno tem trenutku. Nikoli več ne bom srečala volka iz gozda, nikoli več ne bom srečala Ulayja na ljubljanskih ulicah, nikoli več ne bom s tem človekom pri tebi. Nikoli več. Zapisati to – boli. Preprosto boli. Boli.
Ampak sploh ni res, da se ne bova nikoli več srečala. Vedno ostajajo sanje, vedno ostaja spomin. Če se odločim, se lahko v tem trenutku sprehodim skozi vsa najina srečanja, evociram vse tvoje izrečene besede. Lahko se postavim v katerikoli tukaj in zdaj. Ustvarjati, transformirati. Poglejte, kakšna moč je v meni; ravnokar sedimo za omizjem jaz, Ulay, Lena, Alejandro Jodorowsky, Metka Krašovec, Tomaž Šalamun, Ohad Naharin, Hofesh Shechter, Tanja Zgonc, Pia Korbar, Clarissa Pinkola Estes, Clarice Lispector, Gaja Karolina Rupnik Caruso, Janez Škof, Nina Ivanišin, Rebecca Solnit, Brit Marling, Toni Morrison, Jan Krmelj, Špela Ema Veble, Petra Varl, Julija Đorđević, Maja Mihelič, Eva Prusnik, Anja Prusnik, pa tudi vsa moja ostala familija, ki nima več moči, da me rani. Vsi tisti ste tu, ki ste me globoko zaznamovali, tudi tisti, ki ste ostali neimenovani – naštevam lahko v neskončnost. Vsi zbrani, tukaj in zdaj, prečiščeni teme in smrti, jemo zlat prah in pijemo nektar boginj in bogov. Poglejte me, kako kličem iz trebuha: »Vstanimo in plešimo in pojmo. Vse je polno bogov.« In vstanemo in plešemo in pojemo. Veseli smo, polni ljubezni smo, polni svetlobe; vse rane smo si zacelili. Objemamo se v en sam dotik, smejimo se, poglejte, kako se smejimo. Blaženi, ker živimo.
Roman bi lahko napisala o tem našem plesu, o teh naših srečanjih. Vsak dan pišem take romane, vsak dan plešem, vsak dan sanjam. In vse, kar pravzaprav imam, kar je resnično moje, je domišljija. Že to, da pišem, pomeni, da ustvarjam prostor, ki je oddvojen od prostora, iz katerega pišem. Na dveh mestih hkrati sem, na več mestih hkrati. Povsod te lahko srečam, Ulay, srečam te lahko v vseh. Tako kot je Tevž Logar v govoru na tvojem pogrebu rekel: »We are all your others.« In zdaj razumem, zakaj si vedno govoril: »We will run into each other again, dear.« – We are running into each other all the time.
Sanjalo se mi je o Leninih dlaneh. Lena je tvoja Velika ljubezen, največja, večja od Marine Abramović, večja od sveta, večja od smrti. In Lenine dlani si oboževal – to si nekoč rekel, ko smo vsi trije sedeli v Magdi, baru ob ljubljanski tržnici, kjer se dogajajo čudežna srečanja, prostor, kjer sva se tudi prvič spoznala. Odprt prostor, skozi katerega vsake toliko zareže opojen vetrič greznice in nas opominja na drek, ki je tudi življenje –»vstopite, tudi tam so bogovi,« bi pridodal Heraklit. Takrat si na kos papirja izpisoval moj numerološki profil in rekel »You have a lot of fire, my dear.« »Yes, I do and I intend to use it for good. I intend to use it for healing.« Potem si nežno prijel Lenine dlani in mi jih pokazal s tako ljubeznijo, da sem v tistem trenutku zrla v najlepše dlani na svetu. V Lenine dlani. Tvoje besede, tvoje oči, so mi v tistem trenutku podarile možnost, da zrem v najlepše dlani na svetu. In potem takih dlani ne moreš nikoli pozabiti. Če bi kdorkoli od vas gledal te dlani, bi vedel, o čem pišem. In to je čudež – ko umetnica ali umetnik podari pogled, ko nekdo s svojo močjo zareže v vsakdanjost in odstre luč presežnemu. Učiš me verjeti v čudeže.
Pred tvojo smrtjo se mi je večkrat sanjalo o tvoji smrti. Sanje in umetnost imamo zato, da se skoz njiju prečistijo presežki iz naše dogovorjene resničnosti. Presežki, ki jih težko vzdrži en sam človek, eno samo telo. Presežki, ki so dediščina naše ranjene civilizacije. Naj vsaka potreba po nasilju, vse nezmožnosti in vsa tema, ki kot težka zapuščina sveta živijo v nas in iščejo pozunanjenje – v vojnah, nemirih, zlorabljanju in izkoriščanju narave, sporih, hudodelstvih –, to pozunanjenje najdejo v dogovorjenih koordinatah umetnosti in kaotičnih konstelacijah sanj. Umetnost in sanje sta edini mehki orožji v boju proti uničujočemu stroju kapitalizma, proti nenehni produkciji in konsumpciji.
Zato, dragi Ulay, kakšna smrt, če s svojo bogato zapuščino ostajaš tako zelo živ za ves svet? Nisem te poznala dolgo – mnogo je tistih, ki so te poznali globlje, s katerimi si v najbolj človeškem izkušal skupno svetlobo in temo –, pa vseeno dovolj, da si bil v ključnih trenutkih moj učitelj in boš to še naprej.
»Always believe in miracles,« sta mi napisala v pisemce z Leno za moj rojstni dan. To pisemce počiva na steni nad mojo delovno mizo, ob njem je fotografija tebe, ki sem jo posnela pri vaju doma. Vsako jutro, znova in znova, preberem te besede. To je postal moj obred. Obred – zareza v samoumevnost. Misli nate in na tvojo umetnost so v meni odprle izpisane besede in z njimi te želim počastiti. Tvoje življenje je dokaz, da je umetnost najplemenitejši dosežek civilizacije, sploh taka, ki je nepretrgoma spojena z življenjem. Naj živi umetnost in naj živi narava, ki si ju tako zelo ljubil. Navsezadnje si poudarjal, da si panteist in stanje danes zahteva, da to postanemo vsi. Tam, kjer narava ostaja nedovršena, se prebudi človek – rana, ki jo je povzročil nedokončani proces. In upam, da bo vsak novi prebujeni človek podoben tebi.
