Sofi Oksanen, priznana pisateljica, ki je v okviru festivala Fabula letos gostovala v Ljubljani, je pretekli teden napisala pismo Melanii Trump, naj pomaga ”vzhodnoevropskim” ženskam. Pismo je bilo objavljeno v več skandinavskih medijih. Manca G. Renko je napisala odgovor, ki ga je v angleščini in švedščini včeraj objavil švedski časopis Expressen.
Draga Sofi,
Večerja, ki sva jo imeli v Ljubljani, kamor sem te, priznano pisateljico, povabila kot umetniška direktorica literarnega festivala Fabula, mi je ostala v lepem spominu. Govorili sva tudi o moji sonarodnjakinji Melanii Trump. Ne vem, kaj sem ti s svojim ”vzhodnoevropskim” naglasom tedaj o njej rekla, najbrž nič omembe vrednega, ker do nje ne čutim nič, kakor tudi sicer do nikogar, s komer si delim le narodnost, ta najmanjši možni skupni imenovalec.
Vendarle pa sem se ob tvojem pismu čutila nagovorjeno. Saj poznaš tisto repliko, ki ostaja močna in resnična, čeprav (ali pa ravno zato ker) jo ženske moškim prepogosto izrekajo v filmih in knjigah b kategorije: ”Nisem se počutila ponižane, dokler mi nisi dal vedeti, da bi se tako morala počutiti.” Skratka: nisem si mislila, da imam kot ”vzhodnoevropejka” problem, še več, niti pomislila nisem na to, da sem ”Vzhodnoevropejka”, dokler me za ”Vzhodnoevropejko” nisi oklicala ti. Če bi se morala nasloniti na eno samo identitetno oznako, bi se klicala predvsem za žensko: žensko, ki ji je vseeno, kateri narodnosti pripadajo moški, ki izkoriščajo, in kateri ženske, ki so izkoriščane.
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenščini izhajal časopis Slovenka, prvi ženski časopis pri nas. Avtorice so si upale nagovarjati teme, ki jih v ”moških” časopisih ni bilo, denimo prostitucijo. Njihovo stališče takrat je bilo – še danes sodobno – da je prostitucija moralno vprašanje le, kolikor se tiče moških. Enako mislim tudi o tvojih ponazoritvah, ko pišeš, da je Melania Trump s svojim naglasom vsem sporočala, da je na prodaj in poceni. Tudi sama imam naglas, a sem do danes vedno mislila, da z njim sporočam le, da nimam posluha in da sem se morda preslabo naučila angleško. Nič več od tega. In če bi kdorkoli pomislil kaj več, je to seveda njegov, ne moj ali Melaniin, moralni problem. Enako velja za ”določeni sloves” vzhodnih punc, o katerem pišeš – ta ni problem punc, ampak je problem moških, tistih, ki se polaščajo njihovih teles in onih, ki so njihove države spremenili v brezna, iz katerih se žal največkrat ni mogoče izkopati niti z razprodajo lastnega telesa.
Predlagaš, da bi Melania Trump ustanovila fundacijo za zlorabljene (vzhodnoevropske?) ženske. Mislim, da bolj kot diplomatske obiske, državniške stiske rok in provizorično ustanovljene fundacije, ki bi dajale videz, da jim je mar za ženske, potrebujemo učinkovite organe (pregona, sodstva, medije), ki bodo znali kaznovati storilce, tiste, ki mislijo, da lahko po nekem telesu posežejo samo zato, ker ima določeno polt ali naglas, tiste, ki deklicam onemogočajo izobraževanje, tiste, ki ljudi kupujejo kot stvari, tiste, ki s svoje pozicije moči ponižujejo šibkejše, tudi ženske. Pri tem ni pomembno, ali gre za ”vzhodno Evropo” ali Hollywoodski jet set, kjer se je po zadnji aferi s Harveyjem Weinsteinom izkazalo, da tudi najbolj slišane in najbolj bogate hollywoodske zvezdnice, kar se spoštovanja in odnosa do njih in njihovih teles tiče, niso bistveni prednosti pred ”vzhodnoevropskimi” sotrpinkami. Močno dvomim, da bo naša heroina lahko soproga človeka, ki državljane izrazito ločuje na prvo in drugorazredne – in ki si med drugim ne prizadeva le za prepoved splava, ampak se lahko zgodi celo, da bi kriminaliziral kontracepcijske tablete. Veliko več od nje lahko storiš že ti, ki daješ svojim ženskim likom pretresljive in resnične glasove, ki zmorejo s svojo pristnostjo nagovoriti več ljudi kot zgolj lepa obleka na poziciji moči.
Kot Melaniina sonarodnjakinja mislim, da se je preselila na slabše: če bi ostala, bi živela v (vzhodnoevropski?) državi, ki je po statistiki WEF na osmem mestu glede na plačno enakost med moškimi in ženskami (ZDA so na petinštiridesetem), v državi, ki omogoča brezplačen in lahko dostopen splav, brezplačno kontracepcijo in enoletni plačan porodniški dopust (ki ga lahko vzame tudi moški). Živela bi v državi, kjer je bilo s civilno pobudo zaradi seksizma mogoče v manj kot mesecu dni s položaja predsednika PENa spraviti enega najvplivnejših slovenskih pisateljev. Ne pravim, da ženske v tej državi nimamo problemov, da vsakdanji seksizem včasih ni neznosen, da nas ni strah vzpona neokonservativnih gibanj in strank ter da imamo enake možnosti za vodstvene položaje kot moški. A vendar: najmanj, kar potrebujemo, je pomoč Melanie ali ZDA; kolikor vem, sta zadnji stvari, ki smo ju od tam uvozili, dekliščina in babyshower. Za nobeno se mi ne zdi, da bi žensko kaj prida opolnomočili.
Poljska je bila ena prvih držav, v kateri je bil dovoljen splav, v kateri so ”vzhodne punce”, kakor jim praviš, lahko odločale o svojem telesu. Ko je padla delitev na vzhodni in zahodni blok, o katerih govoriš, so Poljakinje izgubile pravico odločati o tem. V hipu, ko je ”vzhodna Evropa” začela verjeti, da bo zbližanje z Zahodom samo po sebi prineslo pravico, so se začele dogajati najhujše tranzicijske krivice, katerih prve žrtve so bile ženske. Rešitev ni v moledovanju storilcev (ali njihovih žena), naj popravijo svoje napake, marveč v tem, da stvari vzamemo v svoje roke. Lani, manj kot mesec dni preden je Melania Trump postala prva dama ZDA, se je na Poljskem zgodil czarny protest. Več deset tisoč v črno oblečenih žensk je zavzelo poljske ulice, da bi obdržale še zadnjo trohico pravice, ki jim je ostala.
Vidiš, draga Sofi, sama mislim, da so to heroine, ki jih potrebujemo. One in druge (ne le vzhodnoevropske) ženske so tiste, ki bi jih morali nagovarjati. Namesto premišljenih toalet in slabih govorov potrebujemo osveščanje, množično mobilizacijo in sočutje. Namesto para visokih pet potrebujemo tisoče nog, ki bodo marširale svojim ciljem in pravici naproti.
Herojstvo ni posameznikova drža, je kolektivno dejanje.
Povezave:
Pismo Sofi Oksanen Melanii Trump
Odgovor v angleščini
Odgovor v švedščini
