Pismo iz Stockholma

Fotografija: iStock

Stockholm, začetek aprila je. Želja, da bi se sprehodili ob djurgårdsbrunnskem kanalu po priljubljenem sprehajališču z vonjem po Baltiku in z naravnim parkom, nas je zvabila k sončnim žarkom in živahnem prebujanju narave. Kanal zareže v enega najbolj zelenih otokov mesta na njegovem vzhodnem delu. Parkirišče, kjer pustimo avto, se stika s spominskim parkom žrtvam cunamija na Tajskem leta 2004, ko je življenje izgubilo 543 Švedov. Travnati valovi zemlje, zaviti v spiralo, v tihem sprehodu obujajo imena umrlih, tudi več generacij iz iste družine. Streljaj stran je spomenik 852 žrtvam z ladje Estonija, ki je potonila leta 1994 na poti iz Tallina v Stockholm, nekaj več kot 500 žrtev je bilo Švedov. Ob njem se dviga muzej Vasa, posvečen leta 1628 potopljeni bojni ladji z istim imenom.

Več stoletij je Švedski uspevalo ubežati vojnam in naravnim katastrofam na domačih tleh. Zaznamovali sta jo sicer prej omenjeni boleči nesreči, kot tudi še vedno nerazrešen umor Olofa Palmeja, a kot v enem izmed svojih zadnjih zapisov zapiše Elisabeth Åsbrink, nekdanja predsednica švedskega PEN-a, pisateljica in novinarka, večina ljudi se tu ne boji katastrof, ker se jim ne dogajajo. Spomni se odgovora profesorja madžarskega rodu, Georga Kleina, ki je moral po vojni zbežati iz lastne države na sever Evrope, ali ga je vojna zaznamovala. »Ne,« je odgovoril, »Švedi ste tisti, ki ste zaznamovani z mirom.«  In nadaljeval: »Stoletja brez vojne, revolucije in drugih velikih prevratov so oblikovala vaše prepričanje, da je človek v svojem bistvu dober.«

Ob kanalu je na vsaki strani sprehajalna steza, vzdolž so parkovno zasajena drevesa. Ob eni strani vode se bohotita naravni park in malo naprej rezervat za ptice. Veter z morja, ki se razseje med krošnje listavcev, in raznoliko ptičje petje sta zame eden pomembnejših zvokov te dežele. Na drugi strani lesketajoče se vode sprehajalcu pogledi uhajajo na Rosenhill, predel z razpršenimi slikovitimi hišami uglednih meščanskih družin. V ta del mesta se vedno znova zaljubljam. Človeška roka je sledila naravi, posegi v prostor so skorajda nežni, vsaka hiša, imenitnosti navkljub, jemlje zase ravno prav in ne preveč. Ena izmed njih, z lesom obdana stara vila z nekaj manjšimi pripadajočimi poslopji, ki vključujejo tudi hišo za goste, je komaj opazna sredi okoliškega zelenja. Pred več kot petdesetimi leti sta lastnika, filmski režiser Jonas Cornell in ena izmed najbolj slavnih švedskih igralk Agneta Ekmanner, gostila Susan Sontag. Združil jih je film Duet za kanibale, za katerega je Sontag napisala scenarij in ga tudi režirala. Priložnost, da posname svoj filmski prvenec v deželi Ingmarja Bergmana (potem ko je leto poprej pisala o njegovi Personi za britansko revijo Sight and Sound), ji je hkrati porodila zamisel, da ga posname v švedskem jeziku.

Z možem se ob pogledu na Rosenhill vedno spomniva njegove anekdote. Kot dvajsetletni fant iz povprečne delavske družine je na počitniškem delu, prevozih vzorcev krvi med stockholmskimi laboratoriji, spoznal in se spoprijateljil s sinom umetniškega para iz Rosenhilla. Oba fanta, navdušena glasbenika, sta sanjarila o odhodu v New York. Novi prijatelj je ob tem mimogrede pripomnil, da jima vsaj za stanovanje ne bo treba skrbeti, saj lahko stanujeta na Manhattnu pri družinski prijateljici. Izkazalo se je, da gre za Susan Sontag.

Seveda ob pisanju pisma iz Švedske ne morem mimo njene neprizanesljive kritike švedske družbe. Ko je po sedemmesečnem bivanju v Stockholmu leta 1969 napisala Pismo s Švedske (A Letter from Sweden), je bila država v resnici vzorčni primer socialno-liberalne demokracije. Sontagovi nekako ne uspe v celoti dojeti švedskega razmišljanja o družbi, ne uspe ji docela strniti lastnih vtisov in izkušenj. In čeprav današnje branje tega pisma v meni zbuja precej drugačno kritiko – moja predstava Švedske in tukajšnjega sveta se vendarle dogaja s pol stoletno razliko –, zareže vame zadnji del njenega pisma. »Švedska je doživela veliko reform, a ne korenitih sprememb. Najsi bodo te reforme še tako človeške in domiselne, ne zadenejo jedra položaja Švedov kot človeških bitij. Švedov niso prebudile iz večstoletnega kroničnega stanja depresije, niso sprostile nove energije, niso – in ne zmorejo – ustvariti Novega človeka. Za kaj takega Švedska potrebuje revolucijo,« zapiše Susan Sontag.

Na Švedskem se vseskozi govori o zaupanju. Zdi se, kot da vsa strategija boja proti koronavirusu sloni na zaupanju. In Švedi svojim oblastem res zelo zaupajo. To zaupanje temelji na dejstvu, da politične odločitve temeljijo na znanstvenih dognanjih. Kar že leta kot priseljenka poskušam predelati, je švedska samopodoba: sebe, svojo državo, vidijo kot vzvišeno nad drugimi. Za skoraj vsak problem lahko tukaj najdeš organizacijo, ki ti ga pomaga rešiti. Ob tej vserešljivosti in umirjenosti, pa sama večkrat pogrešam nekaj več strasti, upora, tudi protesta, če hočete. Ljudje tu redko dvomijo v avtoritete. A zdaj, ko se številke umrlih že vrtoglavo dvigujejo in se bodo po koncu velikonočnih počitnic najverjetneje dvignile nad seštevek dveh prej omenjenih nesreč, se v ljudi že naseljuje tesnoba, molk, pogledi so še bolj spuščeni. Vse bolj v porastu odzivov, komentarjev, v kritikah pisočih v dnevnem časopisju odzvanja naslednje vprašanje: kakšna je pravzaprav vladna strategija in ali je še vredna zaupanja?

Z vseh koncev sveta na nas dnevno dežujejo različne informacije in kar lahko z zagotovostjo trdimo, je, da o virusu še vedno ne vemo veliko. A vodilni švedski epidemolog Anders Tegnell z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja se oprijema svoje prvotne strategije in od nje ne odstopa. Res da vsak dan priporočila za odtenek zaostruje, a vseeno. Dnevno tako mirno odgovarja na neskončna vprašanja, zakaj Švedska po tej poti stopa sama. Skoraj trmoglavo, ves dan, vsak dan, povsod dosegljiv, vseprisoten.

Za boljše razumevanje švedske strategije boja broti koronavirusu je treba vedeti, da švedski model vodenja države na prvo mesto postavlja stroko in vlada sprejema odločitve na podlagi strokovnih mnenj. Kar je v svetovnem merilu vedno predstavljalo vzorčen primer vodenja, saj ne temelji primarno na političnih odločitvah. A tudi v tem je treba iskati ravnotežje, dopuščati preizpraševanje strokovnjakov.

»Kaj pa,« se sprašuje Lena Einhorn, virologinja in pisateljica, »če strokovnjaki trpijo za kognitivno disonanco,  kdo potemtakem neumnosti postavlja ovire?«  Pri tem spomni na ameriško zgodovinarko Barbaro W. Tuchman, ki je v knjigi Pohod neumnosti (The march of folly: from Troy to Vietnam, New York 1985) zapisala, da je mogoče skozi zgodovino opazovati, kako vlade vodijo politiko, ki je v nasprotju z njihovimi lastnimi interesi. Ker se zataknejo v prvotni ideji in je pogosto ne morejo izpustiti, čeprav že zrejo v lastno brezno.

Verjamem, da danes tukaj ni človeka, ki si ne bi želel, da bo švedski model reševanja epidemije uspešen, a bojim se, da bo bolečina ob izgubi tolikšnega števila starejših, njihova nezavarovanost, nepravočasna zaščita domov za starejše, na koncu odmevala kot ogromna človeška polomija, če ne že kar tragedija.

Ob vračanju s sprehoda se peljemo skozi Södermalm, južni otok mesta, kjer je svoje življenje preživel pesnik Tomas Tranströmer. V svojih spominih je zapisal: »Tiste zime, ko sem bil star petnajst let, me je prizadela huda oblika tesnobe. Ujet sem bil v polje reflektorja, ki je namesto svetlobe oddajal temo. Tesnoba me je ujela v svoje kremplje vsak večer, ko je padel mrak, in me ni zapustila, dokler se ni začelo daniti. Spal sem zelo malo. Sedel sem na postelji, ponavadi z debelo knjigo pred seboj. V tem obdobju sem prebral več debelih knjig, a od njih ni v mojem spominu ostalo ničesar. Bile so le izgovor, da sem lahko imel prižgano luč.« *

 

Stockholm, 10. april 2020

 

 * Tomas Tranströmer, Skrivnosti na poti, prevedla Mita Gustinčič Pahor (Beletrina 2010)